LEPA ZELENA
Ko se je marec že prevesil
v drugo polovico, ko smo bili že vsi prepričani, da se bomo lahko že
prijetno »martinčkali« na toplem pomladnem soncu, nas je presenetila
snežna odeja. Nisem si mogla kaj, da se ne bi začela spraševati, kaj za
vraga se je zgodilo z vremenom.
Ja, vreme, večna tema naših
pogovorov in dobra iztočnica za začetek pogovora, je v zadnjem času
postalo tudi najpomembnejša tema na političnem dnevnem redu. Kot pa je v
navadi politike, se o ukrepih za izboljšanje vedno bolj nepredvidljivih
vremenskih pojavov govori zelo naglas, obenem pa zelo nejasno, zavito v
dolgo klobaso obljub, možnosti, ciljev, predlogov … brez konkretnega
načrta za takojšnje ukrepanje. Opozorila naravovarstvenikov pa se
politikov – in opažam, da tudi nas, navadnih smrtnikov – ne dotaknejo
tako močno, da bi se odločili spremeniti svoje razmišljanje.
Onesnaževanje je postalo
del našega vsakdana, s katerim smo se očitno navadili živeti. Včasih nas
res zmotijo smeti, ki ležijo vsepovsod, samo v smetnjakih ne, ampak
dvignemo glavo in brez slabe vesti odkorakamo mimo. Zakaj bi se
sklonili, pobrali smeti in si mazali roke? Tudi pri recikliranju nismo
najbolj dosledni. Izgovorov, zakaj ne ločujemo odpadkov, najdemo toliko,
da bi se lahko z njimi vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov, če bi ta
kategorija obstajala. Smeti pa se kopičijo, živalske vrste izumirajo,
zelenje izginja z našega obzorja in kristalno čista voda se nam ponuja
samo še v ustekleničeni obliki. No, ravno tako hudo mogoče ni, se pa tej
podobi vedno hitreje približujemo.
V Sloveniji najdemo še
razmeroma veliko neokrnjenih kotičkov narave, ki so po nekaterih drugih
državah samo še bled spomin. Vseeno pa ne smemo zaspati na lovorikah.
Vzemimo se v roke in se odločimo, da bomo spremenili svoj način
življenja. Spremembe se začnejo pri nas samih, kajti le z lastnim
zgledom bomo lahko ljubezen do narave najučinkoviteje prenašali naprej.
