Avtorica: Barbara Habič Pregl

Včasih tudi čaroben

Kič naš vsakdanji

Spominjam se, da je bila v času mojega otroštva v Ljubljani zelo odmevna razstava kiča, ki je burila duhove in o kateri se je mnogo govorilo. Moja teta je bila strašno užaljena, ker je na razstavi našla tudi kristalno vazo, zelo podobno tisti, s katero se je postavljala v svoji dnevni sobi.

Kič nas spremlja ves čas in ob pomoči modnih smernic zadnjega desetletja nas obkroža vse bolj in prodira tudi na področja, od koder smo ga včasih strogo izganjali: v oblikovanje in umetnost. Skupaj z visoko modo sta ti dve področji poskrbeli za rehabilitacijo kiča, ga prijazno uporabili, nadgradili z ironično ali humorno distanco ali pograbili brez predsodkov. Kar smo imeli poprej za izraz pomanjkanja okusa, preobloženost in cenenost, si je z velikimi koraki utrlo pot v templje prefinjenosti in dragih blagovnih znamk. Kič je postal interpretacija.

Nagnjenje do kiča se mi je vedno zdelo izraz nekega otroškega stanja duha v širokem pomenu. Kič je bil nekaj, kar smo prerasli, ko smo začeli živeti zares in smo z vzgojo kultivirali svoj okus ter ne nazadnje poglabljali odnos do življenja. Poleg cenenih, bleščavih okraskov ter površne, pogrošne literature in glasbe je bil kič nekaj, kar nas je prevzelo na prvi pogled, na drugega pa ne več.

Čarobni predmeti otroštva in spominov

Danes pa so se prebudili spomini in z njimi čustva, ki so nas nekoč močno zaznamovala, z odmikom let pa so dobila nenadoma popolnoma nov, nostalgičen čustveni naboj. Kič je prinesel sentimentalnost, ki je sužnja minevanja, spominov in otožnosti ob izginulem času, mladosti in njeni dragoceni naivnosti.

Steklena krogla s plastično figurico, ki jo zamete sneg, če jo obrnemo, ni samo magični predmet iz kultnega filma Orsona Wellsa Državljan Kane, ampak je bila ena od mojih otroških dragocenosti. Predmet, ki sem ga lahko kot otrok ves dan prenašala po rokah in zamaknjeno opazovala, je obležal nekje na podstrešju. Mnogo kasneje me je, odraslo, pritegnil z magnetno močjo v izložbi trgovine z vrhunskim oblikovanjem. Kroglo sem podarila sinu, ki jo je prav tako zamaknjeno opazoval v trenutkih tihe zbranosti, tako nenavadne za živahnega dečka. Predmet ga je očaral do te mere, da si je ustvaril majhno zbirko, ki jo še vedno dopolnjuje. Poleg gosi, ki v snegu leti na jug, božične romance, srca in posebne krogle, v katero lahko vstaviš svojo ali katerokoli drugo fotografijo, smo imeli tudi stegozavra v snegu.

Palčki in palčice

Vrtni palčki so bili nekaj časa zastavonoše pomanjkanja okusa in le redko smo še našli vrtove, v katerih so se gnetli palčki s samokolnicami, svetilkami, korenčki, lopatkami, pa ležeči in sedeči, včasih celo v spremstvu Sneguljčice. Nenadoma so ponovno prišli v modo in palčke so reklamirali v najbolj resnih vrtnarskih revijah in pisali o njih poglobljene članke. Novi val, razmah raznolikih duhovnih gibanj, je posredno naplavil tudi zanimanje za tovrstno zbledelo simboliko. Ceneno okrasje vrtov iz preteklosti je postalo stvar esejističnih razglabljanj in nič hudega sluteči možiclji so nas nenadoma povezovali z našim kolektivnim prastarim izročilom in mitologijo. Mali varuhi vrtov in domov so postali prestižen okrasni predmet in oblikovalci so se spustili v tekmo za čim bolj duhovito uporabo palčka kot okrasnega elementa vrta in interierja.

Čudežni varuhi prestrašenih

Spomini nas včasih presenetijo s svojo vsebino in ključem, s katerim odpirajo svoja vrata. Ko sem nedavno ponoči bedela pri otroku, ki so ga v sanjah preganjali duhovi, čarovnice in grozne pošasti, in sem ga skušala potolažiti in jih pregnati, sem se spomnila slike, ki je visela nad mojo otroško posteljo v hiši moje babice in mi je v podobnih nočeh in pred spanjem ponujala uteho in varno zavetje. Bila je eden tistih groznih kičastih tiskov v zlatem, umetelno izdelanem okvirju, ki prikazujejo angela varuha. Dva drobna otroka, deček in deklica, se prestrašeno pomikata po ozki brvi nad prepadom, nad njima se sklanja angel varuh in ju varuje, da bosta srečno prispela na cilj.

Slika bi zaradi osladnosti podobe gotovo že davno utonila v pozabo, če je ne bi nekdo nekoč uspešno spravil na trg v obliki cenenih tiskov, ki so jih starši množično obešali nad postelje svojih otrok. Angel varuh zame kot otroka ni imel prav nobene verske vsebine, uvrščen je bil med bitja, ki so me obdajala, med Trdoglava in Marjetico, pa volkodlake, Trnuljčico, palčke, vile in čarovnice. A ko so me položili v posteljo in zavili v odejo ter ugasnili luč, je v grozljivi temi, v kateri prežijo vse mogoče spake in krokodili, nad mano sijala podoba angela, ki me je branil pred vsemi.

Kot mama sem strahove svojih otrok preganjala z bobnanjem, z ragljo ali posebnim, po sivki dišečim razpršilom proti pošastim. In seveda s toplim objemom in nežnim prigovarjanjem. Toda morda bom nekoč po naključju na sprehodu čez bolšji trg zagledala stari tisk angela varuha in prav verjetno ga bom odnesla domov. Morda pogled na njegovo veličastno milo podobo ne bo pomiril samo razburkanih otroških sanj, ampak bo odpihnil tudi vse druge strahove.