Avtorica: Barbara Habič Pregl

Ko zadiši po praznikih

Miklavževanje

December je morda najlepši mesec v letu, saj se vrstijo prazniki, pričakovanja in obdarovanja; poln je aromatičnih vonjav, pravljične zimske romantike, druženja v krogu družine in prijateljev. Za mnoge je povezan z najlepšimi spomini iz otroštva, za druge spet je mesec stresa in osamljenosti, pa dobrih sklepov, ki jih delamo ob izteku leta, in občutkov razočaranja ob zavesti, da mnogih tudi tokrat ne bomo izpolnili.

Za otroke je december mesec razkošja, mrzličnega pričakovanja in užitka, saj se prazniki in darežljivi možje, ki izpolnjujejo želje pridnih otrok, kar vrstijo. Pri nas imamo sicer rahlo gnečo med radodarnimi možmi in vsak si kroji praznike po svojem okusu in prepričanju: sv. Miklavž, Božiček ali dedek Mraz. Otroci tako in tako brez zadržkov sprejemajo kateregakoli prinašalca daril, najraje pa kar vse tri po vrsti. December je tudi sicer bogat s ponudbo različnih prireditev kulturne in potrošniške narave.

Izročilo prenesimo na potomce

Decembra je starševska iznajdljivost na veliki preizkušnji. Večina staršev uživa v pripravi praznikov, izbiri in zavijanju daril, okraševanju doma, pripravi prazničnih jedi. Razveseliti svoje bližnje s prisrčnim praznovanjem je zelo prijetno, pa čeprav je pot do cilja naporna in stresna. Za ves trud in zamudne priprave smo vedno najbolj poplačani s strani otrok, saj z navdušenjem in nebrzdanim veseljem sprejemajo vsako presenečenje, ki jim ga pripravimo.

Koliko in kako praznujemo, je seveda stvar naše osebne izbire, vzgoje, družabnosti in svetovnonazorskega prepričanja, ne nazadnje pa je odvisno tudi od naših finančnih zmožnosti. Sodobna potrošniška družba je prastara izročila, ki nas nezavedno oblikujejo in imajo globoko duhovno razsežnost, potisnila v kot in pozabila. Pogosto so prazniki le še povod za prekomerno zapravljanje in veseljačenje.

Večina praznikov - še posebej tisti verske narave - temelji na prastarih izročilih in obredih, ki jih določata gibanje planetov in menjava letnih časov. Njihov pomen je zato mnogo globlji, kot bi presodili na prvi pogled, upoštevajoč le svetovnonazorsko usmeritev. Dolžnost staršev ni samo to, da okrasimo smrečico, spečemo potico in nakupimo darila, ampak tudi to, da izročilo rodu in skupnosti prenašamo na svoje potomce.

Nekakšen uvod v božično in novoletno praznovanje je starodavni praznik sv. Miklavža 6. decembra.

Sveti Nikolaj – dobrotnik in zaščitnik otrok

Gre za prastar praznik, ki izhaja iz poganskih časov in se je v krščanstvu tako zakoreninil kot redkokateri drug praznik. Sveti Nikolaj oziroma Miklavž je svetnik, o katerem ni veliko verodostojnih pričevanj, obstaja pa zato toliko več legend o njegovem življenju in čudežih. Po vsej verjetnosti je prav sovpadenje prastarih animističnih verovanj in krščanstva povzročilo izredno priljubljenost tega svetnika pri nas in drugje po Evropi. V liku sv. Miklavža, dobrega duha, in njegovega spremljevalca parkeljna, hudobnega duha, je združen prastari dualizem dobrega in zla, svetlobe, ki prežene temo, decembrskega solsticija in prastarega verovanja v duhove umrlih, ki se vračajo na svoje domove.

Preko Rusije (kjer je državni zavetnik in so njegovo ime nosili carji in knezi) in Grčije se je praznovanje Nikolajevega godu razširilo po vsej Evropi, in škofu iz Mire (danes Derme) v Anatoliji je posvečena množica cerkva in kapel. Miklavžev pohod, ki se je iz Nizozemske razširil tudi onkraj luže - tu ga Američani poznajo kot Santa Clausa - je ponekod ustavila le reformacija.

Dobrotnik in zaščitnik otrok, romarjev, devic, popotnikov, sodnikov, trgovcev, študentov, beračev, ujetnikov itd., pa tudi izdelovalcev gumbov, trgovcev s čipkami in parfumom, je upodobljen v škofovskih oblačilih, z zlato škofovsko palico v roki, med njegovimi najbolj pogostimi atributi pa so knjiga in tri zlate krogle ali jabolka, ladja in sidro. Po legendi so posmrtne ostanke škofa Nikolaja z ladjo prepeljali v Bari in na poti je čudežno pomiril viharno morje. Zato je postal tudi zaščitnik ribičev in mornarjev in v mnogih pristaniščih so zgradili cerkve in kapele, ki so mu posvečene. V Bariju je 9. maja, na dan, ko so bili svetnikovi posmrtni ostanki prepeljani sem, še danes velik praznik s procesijo, kjer vozijo okrašen kip sv. Nikolaja po morju.

Kako je pri nas?

V Sloveniji imamo nekaj sto cerkva, posvečenih temu svetniku, kar kaže na njegovo veliko priljubljenost tudi pri nas. Mnogi ne vedo, da je tudi zaščitnik Ljubljane; stolno cerkev sv. Nikolaja so namreč dali postaviti prav ribiči in čolnarji na Ljubljanici. V cerkvi so poslikave s prizori iz življenja sv. Nikolaja. Zanimivo pa je, da ga Slovensko primorje, Istra in Trst ne poznajo, prav tako miklavževanje ni razširjeno v Beli krajini.

Ker je svetemu Nikolaju posvečena ljubljanska stolna cerkev, škofija, je bil svetnikov god že od nekdaj pomemben mestni praznik, ki se ga je praznovalo s cerkvenimi obredi, sejmi, plesi v rdeče-črnih kostumih in družabnimi srečanji v gostilnah.

V mnogih mestih še danes oziroma (po povojnem zanikanju krščanskih praznovanj) ponovno pripravljajo živahne Miklavževe sejme z raznovrstno ponudbo, kjer pa nikoli ne manjka tradicionalnih slaščic, figuric iz lectovega testa in suhega sadja, rdečih jabolk ter Miklavžev in parkeljnov iz krušnega testa. Tradicionalno darilo za »poredne« je tudi palica, ki je navadno ovita v rdeč krep papir, ima pa izvorno drugačen, prastar poganski pomen, saj naj bi tepežkanje, udarjanje s šibo obudilo življenjsko moč v tistem, ki je tepen.

Ko nas obišče Miklavž

V sodobnem svetu popolne komercializacije vsega, praznikov pa še posebej, se je smisel praznovanj porazgubil in naš odnos in odnos naših otrok do praznikov je merljiv s količino in razkošjem daril ter kakovostjo hrane in zabave.

Navada je, da otroci Miklavžu napišejo pismo, v katerem izrazijo svoje želje, in ga nastavijo na okno. Miklavž, ki je včasih v noči med 5. in 6. decembrom obiskoval domove v spremstvu parkeljna, je prinašal veliko vznemirjenja, pa tudi strahu. Praviloma je imel v rokah zlato knjigo, v kateri je bilo vse napisano, naša dobra in naša slaba dela. V sorazmerju z njimi so bili tudi darilo in besede, ki nam jih je namenil: besede pohvale ali graje, vzpodbude za naprej.

Ponekod je navada, da na kamin obesijo posebne nogavice za darila, saj naj bi se Miklavž spustil po dimniku; drugje pa pred vrata postavijo očiščene škornje, copate in cokle ali na okensko polico nastavijo košarice.

Živo se spominjam, kako sem trepetaje od strahu in pričakovanja sedela v očetovem naročju in poslušala prijazne besede sijajno opravljenega Miklavža z dolgo sivo brado, parkelj pa je razgrajal po kuhinji. Miklavževo prijazno, a odločno zanimanje za mojo pridnost je zahtevalo resnicoljuben odgovor. Spominjam se tudi daril: piškotov, ki so bili prav taki in enako dobrega okusa kot tisti, ki jih je pripravljala moja babica, pa rožičev, orehov, suhih fig, jabolk, mandarin in pomaranč. Včasih sem v rdeči vrečki iz celofana našla tudi čokolado, volnene rokavice, nogavice ali lepo nalivno pero.

Prav vsebina praznika pa se počasi in zanesljivo izgublja iz naše zavesti in še bolj iz zavesti naših otrok. Navajeni smo, da jih bogato obdarujemo, in otroci to tudi brez predsodkov pričakujejo. V pismih Miklavžu nič več ne navajajo bistvenega: razloga, da so si darilo sploh zaslužili. Nobenih dobrih del, pridnosti in prizadevnosti - raje neposredno preidejo k dejstvom: »Dragi Miklavž/Božiček/dedek Mraz, prinesi mi …«

Čas obdaritev – priložnost za pogovor in dobra dela

Morda je prav, da otroke vzgajamo malo drugače: naučimo jih, da so prazniki, predvsem sv. Miklavž, namenjeni vsem otrokom, še posebej pa tistim, ki imajo malo ali nič. Izobilje je pogosto najboljša izolacija za sočutje. Pozabljamo, da je sočutje ena tistih temeljnih človeških vrednot, ki jih moramo privzgojiti svojim otrokom.

Začnemo lahko s pogovorom in opozorimo na to, da mnogi živijo v pomanjkanju in jim z darilom lahko napravimo veliko veselje. Otrokom pojasnimo, da je sv. Miklavž praznik vseh otrok, in se z njimi dogovorimo, da bomo poskrbeli tudi za druge. Med igračami lahko izločimo tiste, ki so lepo ohranjene in jih je otrok že prerasel ali jih ima preveč, in jih očiščene in lepo zavite skupaj odnesemo na dobrodelno organizacijo.

Morda se bomo dogovorili, da bo praznik povod za to, da vsak družinski član – tudi otroci - prispeva vsoto denarja po svojih močeh ter jo nakaže dobrodelni organizaciji za otroke. Enakopravno poskrbimo za vse otroke v družini in pripravimo kakšno veselje tudi sosedovim.

Otroke navajajmo na skromna darila, ki so prav tako lepa, in jih vzgojimo, da bodo darežljivi. Skupaj lahko spečemo piškote različnih oblik in okusov, večina otrok zelo uživa, kadar jih spustimo v kuhinjo in lahko po mili volji mesijo in valjajo testo. Piškote okrasimo, in čeprav ne bodo najlepši, bodo prav gotovo darilo iz srca. Razporedimo jih v vrečke, škatle ali posebne nogavice in jih okrasimo s tradicionalnim darilom – rdečim jabolkom in miklavževko.

Ta obred priprave domačih daril lahko ohranimo v družini še dolgo potem, ko so otroci že prerasli legende in pisma na okenski polici. Miklavževanje je tako kot božič lahko prijetna priložnost za snidenje družine, povezane v skupnem delu in praznovanju. Sodelovanje pri pripravljanju praznovanja in obdarovanja nas poveže in krepi občutek pripadnosti. Vsak naj prispeva po svojih možnostih in sposobnostih; izkoristimo priložnost, da pokažemo malo lastne ustvarjalnosti, ki je praviloma velik vir zadovoljstva in bo vsakoleten izziv za nove in nove ideje.

Nadvse pomembno je, da svojim otrokom podarimo zavest in sposobnost darovanja, ki je osrečujoče dejanje in darilo, ki nikoli ne bo polomljeno obležalo v pozabljenem kotu.