Avtorica: BARBARA GRČAR

S prihodom našega otroka se spremenijo odnosi v družini. Starše, kot smo jih bili navajeni, vidimo odslej v novi luči, kot babice in dedke. Ravno tako kot se veselimo rojstva svojega prvega otroka, se čez mnogo let veselimo prihoda prvega vnuka. Postati roditelj, mamica in očka, je najlepša življenjska vloga, ki nas doleti. In ko se generacija obrne, nas ob prihodu dojenčka v družino zopet preplavijo najlepši občutki. Pričakovanje vnučka.

Eno od spoznanj, ki kroži naokoli, pravi, da svoje vnuke bolje vzgajamo kot svoje otroke. To ni splošno potrjeno dejstvo, nekaj malega resnice pa se skriva v njem. Ko se pri dvajsetih, tridesetih letih znajdemo v vlogi staršev, je to ravno v obdobju, ko zapuščamo svojo mladost in brezskrbnost. Odtrgamo se iz svoje primarne družine, zato da se osamosvojimo, se postavimo na svoje lastne noge. Iskanje primerne službe, kariera, izobraževanje ob delu, gradnja hiše in opremljanje stanovanja nam v tem obdobju vzamejo veliko časa. Vse te spremembe in stres na vsakem koraku zahtevajo od nas veliko energije, vztrajnosti in požrtvovalnosti. Ob preveliki obremenjenosti pa si želimo biti še dobri starši in vzgojitelji svojim otrokom. Ni preprosto.
Koliko laže je pri petdesetih, šestdesetih, ko je izhodišče popolnoma drugačno: urejen dom, dosežen položaj v službi, odrasli otroci in zopet več časa zase. Ni več potrebe po pehanju za določenimi cilji in dobrinami. Prioritete se spremenijo. Umirimo se. Zavedamo se, da smo v zadnji tretjini svoje zemeljske poti. Ne želimo več izgubljati časa za nepomembne stvari in hočemo izkoristiti vsak trenutek. Živimo z veliko začetnico, saj nam je najpomembnejša sreča, naš notranji mir. Za seboj imamo tudi že izkušnje vzgajanja svojih otrok, od katerih povzamemo vse tisto, kar se nam je zdelo uspešno, in dodamo vse tisto, za kar menimo, da smo pri svojih otrocih spregledali.

MEDSEBOJNA PRIČAKOVANJA
Naša pričakovanja drug od drugega so včasih povod za konflikte in nezadovoljstvo. Čeprav nam je vsem logično, da se da s pogovorom vse rešiti, se velikokrat dogaja, da npr. od babic in dedkov nekaj pričakujemo, potem pa smo slabe volje in se jezimo, ker se ni odvijalo tako, kot smo si želeli in si zamislili. In obratno, tudi babice in dedki imajo svoje načrte ob prihodu vnukov. Navedimo kakšen primer. Bodoči starši odštevajo dneve do prihoda svojega otročička. Zlasti pri prvem otroku je treba nakupiti ali si izposoditi vso otroško opremo in oblačila. Pomoč primarne družine je seveda zelo dobrodošla, a če se med seboj ne pogovorimo, kaj in kako naj posameznik prispeva, lahko hitro pride do nesmiselnih zamer. Zgodi se, da kar čakamo in čakamo, da nam bodo sorodniki sami prebrali misli, kaj si želimo, potem pa smo nesrečni, ker nam tistega niso podarili. Ali pa smo si izbrali model otroškega vozička, potem nas pa bodoči dedek in babica presenetita z darilom – z vozičkom, ki nam nikakor ne ustreza. Pa bi bilo v času nosečnosti dovolj zgolj to, da bi se o takšnih stvareh odkrito pogovorili.
Ko v rokah končno držimo svoj mali zaklad, smo prvič postali mamica, očka, babica in dedek. Starši imajo svoj pogled na nego in ravnanje z otrokom. Da bi se izognili kasnejšim neprijetnostim, je dobro, da vsakemu, ki ne ve, kako naj se obnaša do otroka, to pojasnimo. Starši se ne smejo počutiti neprijetno, ko njihovega otroka pestuje nekdo drug.
Novopečeni babice, dedki, tete in strici so morda že pozabili na to, da si je treba umiti roke, če se želijo dojenčka dotikati in ga vzeti v naročje. Morda starše ob stiku starih staršev z otrokom moti karikirano obnašanje ali ogovarjanje s popačeno govorico. Otrok je v prvih mesecih nebogljeno bitje, a v prvi vrsti je tudi človek, ki si zasluži spoštljiv in nežen odnos.
Babice in dedki želijo mladim staršem pomagati in jim stati ob strani, pa njihov trud ne pade vedno na plodna tla. Pogosti obiski, da bi bili čim več skupaj z vnukom in s tem razbremenili mlade starše, mogoče niso ravno tisto, kar si starši predstavljajo kot pomoč. Babice se trudijo in prinesejo skuhano kosilo. Skupaj z dedkom se ponudita, da bosta vnuka z vozičkom peljala na sprehod, da si bo mamica medtem malo spočila. Nekaterim mladim staršem se morda takšna vsakodnevna pomoč včasih zdi preveč vsiljiva in odvečna. Eni si želijo manj obiskov dedkov in babic, spet drugi pa pogostejše videvanje.
Starši naj cenijo ponujeno pomoč babic in dedkov, a naj se sami odločijo, koliko pomoči sploh potrebujejo. Vzgoja otrok naj bo predvsem naloga staršev, babice in dedki pa so lahko pri tem v podporo, če seveda to želijo. Odnose je treba takoj ali zelo kmalu po rojstvu otroka natančno razmejiti, da se izognemo kasnejšim nesporazumom in osebnim zameram.

VARSTVO VNUKOV
Kje bo otrok v varstvu, ko se izteče porodniški dopust? Največkrat nastane dilema, ali naj gre pri enem letu že v vrtec ali pa naj bo, če seveda obstaja tudi ta možnost, še nekaj časa v varstvu pri babici in dedku. Večina mladih staršev zagovarja stališče, da otrok potrebuje družbo, da se v vrtcu nauči reda in da so tam vzgojiteljice, ki se ukvarjajo izključno z vzgojo. Na drugi strani pa so zagovorniki teorije, da otrok do tretjega leta starosti ne potrebuje socializacije ter da je iz zdravstvenih razlogov primerneje, da do takrat ostane doma. Dejstvo je, da gre skoraj vsak otrok, ki gre v vrtec, skozi obdobje »prekuževanja«. Bolezni, ki se vrstijo druga za drugo, pa lahko tako majhnega otroka tako izčrpajo, da si njegov imunski sistem ne more opomoči več mesecev. Ker lahko nekatere posledice bolezni otroku pustijo tudi trajne okvare, je treba dobro pretehtati, kje bo otrok v varstvu.
Odločitev o tem, da bo otrok v varstvu pri babici in dedku, ne sme biti enostranska ali nekaj samoumevnega. Skrbeti za vnuka in se z njim ukvarjati cele dneve je naporno opravilo. Mladi starši se morajo zavedati, koliko lahko obremenijo svoje starše. Tudi oni imajo svoje življenje, in če za celodnevno varstvo zdravstveno niso pri moči ali pa si tega ne želijo, jih s tem ne smemo obremenjevati. A babice in dedki so dobre duše, ki bi za svoje otroke in vnuke naredili vse, tudi prek vseh meja. Zatajevanje lastnih pričakovanj in zmožnosti jim lahko dolgoročno povzroči osebno stisko in jim načne zdravje. Zato bi vsem starim staršem položili na srce, naj prisluhnejo sebi in naj ne čutijo slabe vesti, če priznajo, da ne zmorejo čuvati svojih vnukov. Zopet je pogovor tisti, ki lahko na obeh straneh razjasni pričakovanja, želje in zmožnosti. Kadar gledamo na stvari črno-belo, spregledamo odtenke možnih rešitev. Včasih je rešitev tudi skrajšani delovni čas mamice. V tem primeru je obremenitev babic in dedkov precej manjša.

Ko boste postali mamica, očka, babica ali dedek, se spomnite na star slovenski pregovor, da »računi brez krčmarja« hitro pripeljejo do konfliktov in razočaranj tako na eni kot na drugi strani. Odkrit pogovor dela čudeže in prinaša zadovoljstvo vsem. Ampak ta recept je tako preprost, da ga marsikdo nehote kar spregleda.