Avtor: Mojca Šimenc

Prvič na žur

Pustiti ga ven in preživeti 

Zgodi se takrat, ko najmanj pričakujete. Ta, za katerega ste bili še včeraj prepričani, da je otroček, ki komaj čaka na vaš varni objem, se vas začne otepati in vam hladno daje vedeti, da bo od zdaj naprej drugače. Stvari bo počel po svoje, za (dober) začetek jo bo mahnil na celonočno rejversko zabavo. 

Presenečenje in šok, mali ima ne nazadnje le petnajst let, hitro zamenja dušeč strah pred tem, kaj se mu lahko zgodi. Na kaj vse ne pomislite: nekdo (kar nekdo) bo zlorabil vašo hčer, sin se bo do onemoglosti napil, ne eden ne drugi ne bosta varčevala z ekstazijem … Dejstvo je, da se najstniki, ki so zunaj vse petkove in sobotne noči, lahko hitro (sploh zato, ker se starostna meja žuranja niža) znajdejo v težavah. Res pa je tudi, da vi pri tem ne morete kaj dosti storiti. Lahko ga sicer zasujete s prepovedmi, a jih bo prekršil tisti hip, ko boste pogledali stran. Če prepovedovanju niste naklonjeni, lahko posežete po drugih ukrepih. Lahko ga na tihem spremljate, a vas bo slej ko prej opazil. Še najbolje je, da mu naročite, naj vas preko noči enkrat ali dvakrat pokliče po telefonu (on vas, in ne vi njega!). Počutili se boste bolje. Po koncu zabave se ponudite, da ga pridete iskat, ali pa mu dajte denar za taksi. Avto mu posodite le v primeru, ko ste prepričani, da ga bo vozil trezen in brez pomoči ekstazija ali česa podobnega. 

Vzgoja

Če ne prej, v adolescenci pride trenutek resnice za vašo vzgojo. Mnogi starši so prepričani, da postanejo zanjo usposobljeni že zgolj s tem, da so telesno sposobni biti starši. Hudo zmotno prepričanje, ki ima dolgotrajne posledice. Ko naenkrat spoznajo, da starševstvu, ki je poklic (čeprav ga ne uči nobena šola) do konca življenja in ki so ga spoznavali le skozi doživljanje svojih staršev, preprosto niso (več) kos, so travme hude.

Starši izbiramo tisti slog vzgoje, za katerega se čutimo usposobljene. Tisti, ki so nesamozavestni in nenehno dvomijo vase, bodo otroka poskusili navezati nase z avtoritarno vzgojo, polno ustrahovanj in prepovedi. Taka vzgoja daje otroku strukturo zgolj v smislu, kaj se v družini ne sme, ne ve pa, zakaj se kaj ne sme. Ko otroci odidejo od doma, četudi samo na nekajurni žur, si privoščijo svobodo, ki jo zajemajo z veliko žlico. Ker nikoli niso imeli možnosti odločanja, iz vsega ponujenega težko izberejo tisto, kar je zanje dobro. Po navadi se odločijo narobe, kar je za starše znak, da jih je treba še bolj prijeti. Začne se začarani krog, ki ga po navadi prekinejo najstniki s svojim odhodom od doma.

Podobne posledice ima tudi druga vzgojna skrajnost – popolnoma permisivna vzgoja. Starši dovolijo skoraj vse, otroke pretirano razvajajo, skratka, v neomejenih količinah jim dajejo vse tisto, kar so pogrešali sami. Otroške želje pa rastejo eksponencialno in kmalu se zgodi, da starši postanejo sužnji lastnih otrok. Slednjim situacija, v kateri brez truda dobijo vse, sicer zelo ustreza, vendar jih pretirana svoboda kaj kmalu začne obremenjevati, saj ji preprosto niso dorasli. Najstnik, ki mu je vse dovoljeno, se zelo težko nauči prevzemati odgovornost, saj neprijetne posledice njegovih odločitev vedno prevzemajo starši.

Najstniška leta so prav to: samostojno učenje socialnih veščin in spoznavanje čustev, od katerih lahko nekatera, na primer prijateljstvo, trajajo vse življenje.

Najtežja – a dolgoročno edina pravilna – je vzgoja za odgovornost. Zahteva veliko časa in potrpežljivosti. Starši so tisti, ki otroku postavijo meje, hkrati pa mu dovoljujejo toliko svobode, kot je zmore, kar je lahko zelo veliko ali tudi zelo malo. Dovoljujejo mu, da o stvareh, ki ga zadevajo, (so)odloča sam, pa tudi posledice svojih odločitev nosi sam. Opazujejo ga tako takrat, kadar je uspešen, kot takrat, kadar ni. Podpirajo ga, ko se osamosvaja, in mu pomagajo, da se tudi iz negativnih izkušenj nekaj nauči. Skratka, uživajo, ko ga gledajo odraščati.  

Čeprav je na prvi pogled sicer videti drugače, imajo na najstnika najpomembnejši vpliv starši. Bolj ko so vpleteni v to, kaj počne, bolj se bo počutil dragocenega in manj verjetno je, da bo resneje podlegel rizičnemu obnašanju, ki ni samo, kot smo prevečkrat prepričani, kajenje, pitje in uživanje drog, ampak tudi neodgovorno obnašanje na cesti, ki je predvsem bolj nevarno.  

Za preventivo je treba skrbeti v družini

Najlažja je preventiva, čeprav jo je v praksi težko dosledno izvajati, pa tudi traja dolgo. Pri tem uporabimo zgled in družinske rituale, ki pa jih je treba vpeljati, ko je otrok še majhen. Skupna večerja – o kosilu je ob zahtevah, ki jih družinam postavlja sodobni čas, skoraj brezpredmetno govoriti – je že ena od njih. Druženje ob hrani je od nekdaj dober komunikacijski faktor. Vnaprejšnje načrtovanje tedenskih druženj (pa ne kot naštevanje vsega, kar je kdo v tistem tednu zagrešil, pač pa kot čisto navadna dopoldanska kavica), je zelo priporočljivo.

Vedite, kje se najstnik najpogosteje zadržuje. Čas, ki je najstnikom najbolj nevaren, sploh ni večer ali noč, pač pa, verjeli ali ne, pozno popoldne. 

Spoznajte njegove prijatelje in se pogovarjajte z njimi. Vprašanja, v katero šolo hodijo, kje živijo in kaj počnejo v prostem času, niso nevljudna, pač pa dokazujejo, da vam ni vseeno. Večina najstnikov rada govori, bo pa trajalo nekaj časa, da si boste pridobili njihovo zaupanje. Malo verjetno je, da vas bo najstnik sam od sebe seznanjal s svojimi prijatelji. Bolj verjetno boste morali sami prevzeti pobudo.

Postavite meje, a ne sami – o njih se pogovorite s svojim otrokom. Dovolj ohlapne morajo biti, da se bo počutil svobodnega, hkrati pa mora biti popolnoma jasno, kakšno obnašanje je nesprejemljivo in kako bo sankcionirano. Nikar se ne slepite, da 12- ali 13-letniki ne posegajo po alkoholu in tobaku. Pravila pomagajo najstniku, da se počuti varnega. Pogajate se lahko v času njihovega postavljanja, nikakor pa ne kasneje. Vedite pa, da so prepovedi večinoma sankcije, in ne pravila. 

Pogovarjajte se. Vsakdanje situacije, kot so oddaje po televiziji ali članki v časopisu, so odlična iztočnica. Bodite natančni in stojte za tistim, kar rečete. Najstnikom se zdi še kako pomembno, kaj njihovi starši mislijo.

Raje, kot da sankcionirate slabo, nagradite dobro vedenje. To počnite načrtno, kar pomeni, da morate otroka »ujeti«, kadar naredi kaj dobrega. Dajte mu vedeti, da ga imate radi in da cenite, kar počne; s tem boste pripomogli, da bo imel o sebi dobro samopodobo, ki je najmočnejše orožje v boju proti nevarnostim, ki smo si jih izmislili odrasli, prežijo pa na najstnike.  

Zaključek

Najstniki so zrcalo, v katerem vidimo vse, kar smo vanje v času otroštva vložili, pa tudi tisto, česar nismo. Na podobo smo lahko ponosni, lahko pa v nas zbuja občutke krivde in samoobtoževanja, ki jih je zelo mikavno zvaliti na otroke, čeprav bi jih morali vzeti kot izziv, da začnemo stvari delati drugače. To, ali je otrok pripravljen za zrelo, odgovorno in samostojno odraslost in kako, je odvisno predvsem od nas, njegovih staršev. Prepovedovanje pitja, kajenja in nočnega žuranja ima en sam učinek – najstnike spodbudi, da počnejo prav to. Prepovedi, ki bi jih radi vpeljali zanje (ali smo jih že), bi morale v prvi vrsti in predvsem veljati za – odrasle.