Avtor: Igor Fabjan

Koper – spomin na poletne dni 

Mraz, sneg in kratki dnevi nam pozimi najpogosteje krojijo čas. Kadar si zaželimo sonca, se moramo pogosto odpraviti iz mestnih kotlin na najbližji hrib ali celo smučišče. Morje v zimskih mesecih ni prav pogosto v naših mislih. Morda le kot oddaljen spomin na preteklo poletje. Škoda! Tudi januarske dneve bi si namreč lahko popestrili z enodnevnim ali celo daljšim obiskom Primorske. Pa si za spremembo namesto zimskih radosti, če nam jih muhasta narava sploh omogoči, omislimo izlet proti morju.  

Že pogled na veliko modrino nas lahko razvedri, če pa si izberemo še lep sončen dan brez vetra, lahko tudi sredi zime doživimo pravo pomlad. Z malo sreče nam pridejo prav celo kratki rokavi. Seveda pa v pretiranem navdušenju nad lepim dnevom ne gre pretiravati, še posebno ne pri oblačenju najmlajših.  

Pristanišče namesto kozjih staj

Ko se cesta proti morju spusti čez Podgorsko planoto, se odprejo razgledi na valovit gričevnat svet in morje za njim. Pod zaobljenimi griči vabijo k oddihu številni prijetni kotički in slikovita mesta. Tudi Koper je med njimi, čeprav ga (po krivici!) po navadi uzremo le mimogrede, ko brzimo po hitri cesti proti Portorožu ali naprej v hrvaški del Istre. Prvi pogled na mesto, katerega novejši del se je razrastel prav ob obvoznici, morda res ni najbolj prijeten. In tudi ko se ozremo na drugo stran, bodejo v oči velike železne prikazni – žerjavi, ki nas spomnijo, da je Koper pomembno pristanišče na Jadranu. Toda predvsem stari del mesta, ki se nekako stiska na nerazumljivo majhnem koščku obale, si zasluži našo pozornost.

Njegova oblika nas spomni, da je bil to, podobno kot Izola, nekoč otok. Zanj so vedeli že Rimljani, ki so ga naselili in mu dali ime Capris. Ime izhaja iz besed »Stabulum Caprorum«, kar pomeni kozje staje, ki so jih imeli na otoku. Pod Bizantinci se je ob poteh proti Gradežu začelo razvijati mesto. Pomembno vlogo kot središče Istre je Koper (Capodistria) igral že pod oglejskimi patriarhi in kasneje pod Benečani. V času beneške vladavine se je Koper še posebno razcvetel in uspešno tekmoval celo s Trstom. S propadom Beneške republike je izgubil pomembno pomorsko in trgovsko vlogo, k čemur je še dodatno pripomogla dograditev železnice Dunaj–Trst pol stoletja kasneje. Po koncu vladavine avstro-ogrske monarhije je Koper prišel pod Italijo, po drugi svetovni vojni pa je pripadel Jugoslaviji. 

Sprehod po mestu

Koper kot pomembno pristanišče sicer ne velja za pravo turistično mesto, kljub temu pa potepanje po ulicah starega mesta obeta veliko lepih trenutkov. Le malokdo lahko ostane ravnodušen ob pogledih na slikovita pročelja, skrivnostne sence ozkih ulic in očarljiva arkadna dvorišča, ki se skrivajo za kamnitimi zidovi. Veliko hiš se postavlja z bogatimi kamnitimi portali, koničastimi gotskimi ali zaobljenimi romanskimi okni, balkoni, oboki in grbi.

Srednjeveško mesto je nekdaj oklepalo obzidje z dvanajstimi vrati, med katerimi so najbolje ohranjena vrata Muda na skrajnem južnem robu starega jedra. Za obokanimi vrati, ki posnemajo antični slavolok, se odpira Prešernov trg z znamenitim De Pontijevim vodnjakom v obliki mostu. Na Prešernovem trgu je vredno stopiti tudi v bližnjo cerkev sv. Bassa, ki je dobila današnjo podobo v prvi polovici 18. stoletja. S trga v stari del mesta vodi Župančičeva ulica, v kateri je najzanimivejša gotska palača Carli. Ob njej se proti središču usmeri najznačilnejša in najživahnejša koprska ulica, Čevljarska ulica. Poimenovana je po glavni dejavnosti, ki so jo v njej opravljali skozi stoletja. Ulica je skoraj v celoti ohranila svojo prvotno strukturo in značilnosti srednjeveške obrtniške ulice. Med strnjenimi pročelji izstopa palača Almerigogna iz 15. stoletja, ki s svojo poslikavo in kamnoseškim okrasjem sodi med najpomembnejše spomenike gotskega sloga v Kopru. Čevljarska ulica se tako kot mnogo drugih steka v središče starega dela mesta, na Titov trg, ki ga obkrožajo številne zanimive stavbe. Med arhitekturno najpomembnejšimi je Pretorska palača, ki je dobila sedanjo podobo sredi 15. stoletja. Z napisnimi kamni, kipi, grbi in drugimi kamnoseškimi detajli na zunanjščini je prava kamnita knjiga, ki priča o zgodovini in usodi mesta. Palačo so uporabljali za najodličnejše namene, saj je bila vse do konca 18. stoletja sedež beneških oblastnikov. Nasproti palače stoji Loža, ki obiskovalce vabi k počitku, saj se pod gotsko zašiljenimi oboki ponujajo udobni stoli tamkajšnje kavarne. Nedaleč stran del trga zapira stolnica s pročeljem iz 15. stoletja. Njena notranjost hrani številne umetnine, med katerimi izstopa oltarna slika Madona z otrokom na prestolu in svetniki. Zlate in srebrne cerkvene predmete, ki izvirajo iz beneških delavnic, hranijo v stolnični zakladnici. Ob severni strani stolnice je zanimiva tudi rotunda Janeza Krstnika. Za stolnico se odpira Trg revolucije, katerega tla so bila nekdaj zbiralnik vode. Na to spominjata vodnjaka s konca 15. stoletja. Del trga zapirata frančiškanska samostana sv. Frančiška in sv. Klare. Današnjo podobo je trgu nadelo obdobje baroka, o čemer pričajo baročna pročelja palač Brutti in Gravisi-Barbabianca. Najstarejša stavba na trgu je Fontico; zgrajena je bila za hranjenje žita. Zraven Fontica izstopa kamnita cerkvica sv. Jakoba iz 14. stoletja. Po Cankarjevi ulici pridemo v predel Kopra, ki se je skozi stoletja izoblikoval kot ribiška četrt z najrevnejšim slojem prebivalstva. Ozke ulice se stekajo na Ribiški trg, ki ga krasijo strnjene gotske hiše z zanimivimi pročelji in razgibanimi renesančnimi okni.

Če imamo na voljo dovolj časa ali pa nas preseneti dež, se lahko odpravimo še na ogled muzejev. Na Gramscijevem trgu si lahko v gotski hiši ogledamo etnološko muzejsko zbirko s stanovanjsko opremo in predmeti iz preteklih stoletij. V Pokrajinskem muzeju na Kidričevi ulici pa so na ogled zbirke, ki predstavljajo kulturno dediščino severne Istre od prazgodovine do novejših obdobij.  

Ne pozabimo na kopalke!

Potepanje po mestu moramo vsekakor prilagoditi najmlajšim. Ne pretiravajmo z ogledovanjem ali iskanjem vseh znamenitih stavb. Ko nas otroci vztrajno potegujejo za rokav, je res skrajni čas za oddih v kakšni slaščičarni. Za konec izleta pa jim lahko obljubimo še nekaj več: otrokom pa tudi sebi bomo naredili veliko uslugo, če si bomo privoščili kopanje. Seveda ne v morju, temveč v bazenih. Le krajši sprehod ali vožnja do bližnje Žusterne (ki je pravzaprav čisto zrasla z mestom) je dovolj. Tobogani in privlačno urejena notranjost so pravi raj za najmlajše, sebi primeren bazen pa zlahka najdejo tudi resnejši plavalci.