Avtorica: Dominika Prijatelj

Moja razvada je samota

Njegovo pripovedovanje je slikovito in ima notranji utrip, ob katerem sogovornik težko ostane ravnodušen. Z opisi odpira čute, da bolje slišimo, vidimo, vohamo … O stvareh spregovori spoštljivo, v dogodkih skuša najti globlji pomen, vidi tisto, kar večini ostane prikrito. Zato ne preseneča, da pisatelj Marjan Tomšič vsako delo, ki ga piše, doživlja intenzivno. Dogodke, ki jih opisuje, čuti močno, kot bi se pripetili njemu. Pravi, da je srečen samo takrat, ko piše. »Takrat v meni prekipeva energija, ne morem pa pisati na silo.«

Najpomembnejša mu je osebna svoboda. Zato je tudi kupil tristo let staro poljsko hišico v Gucih v zaledju Kopra. »Bila je tako zaraščena, da nisi vedel, kaj je spodaj. Pretipal sem vsako ped te zemlje, jo spoznal s svojim potom, z vonjem, rokami,« opisuje Marjan Tomšič. Tam je zdaj njegov dom, pisateljski atelje, ki ga obdajajo oljke, fige in drugo rastje. V daljavi se lesketa morje, velike ladje se skrčijo na velikost mravlje. Do njega vodi kolovoz.

V večini knjižnic pri nas je treba na vaš zadnji roman Grenko morje potrpežljivo čakati v vrsti. Kot kaže, ste usode aleksandrink prikazali prepričljivo in pronicljivo.

Z njimi sem se ukvarjal 14 let. O aleksandrinkah so pisali že France Prešeren, France Bevk, Anton Aškerc, a so se jih samo dotaknili, jih v delih omenili in se potem odmaknili. Deset let se je to dogajalo tudi meni – približal sem se jim in potem obupal ter jih pustil. Obenem pa sem čutil, da kot nevidna procesija duš hodijo za mano in me prosijo, naj napišem njihove zgodbe. V meni se je stkala celotna zgodba romana šele takrat, ko sem bil v Egiptu. Tam sem raziskoval njihove življenjske poti, se pogovarjal s šolskimi sestrami in še živečimi sorodniki aleksandrink. Po vrnitvi domov sem pisal roman hitro in intenzivno – napisal sem ga v enem letu.

Zakaj nekatere zgodbe bolj »pokličejo« bralca?

Univerzalne zgodbe imajo v sebi nekaj, kar je skupno ljudem – nekaj, kar doživljamo, čutimo, a ne vemo natančno, kaj, in to zaslutimo v zgodbi. Gre za odgovore na temeljna vprašanja življenja: kdo sem, kam grem, od kod prihajam, kaj je namen mojega bivanja, globlji smisel tega, kar se mi dogaja. Ugotavljam, da je največja past za pisatelja ideologija. Ta človeka ukaluplja in mu onemogoča, da bi se radovedno odprl življenju takemu, kakršno je. Globino življenja, njegovo sporočilnost lahko umetnik zazna sredi vrveža v velemestu ali v samoti v naravi, le odprt mora biti.

Je torej za umetnika temeljno opazovanje?

Navadno imamo umetniki globlji uvid, t. i. »rentgenski« pogled v ljudi, s katerim zaznamo bistvo določenih pojavov in si znamo razložiti nekatera znamenja. V preprosto zgodbo nezavedno vpletem še druge sporočilnosti, denimo simbolične in arhetipske. Ko pišem knjigo, ne razmišljam o teh ravneh, temveč jih nevede zajamem v pripoved – s samo zgodbo, z načinom, kako jo pripovedujem, odnosi med glavnimi liki … Na te pripovedne plasti, ravni, me opozorijo šele literarni kritiki, ki pretresajo moja dela. Včasih obstanem in se čudim: tudi to je v knjigi?! Dobro je, da ima pisatelj v svojem nezavednem delu veliko znanja, čutenja in védenja. Pomembno je tudi, da začneš vse, kar te obdaja, spoštovati in se zavedati, da je svéto.

V vaših zgodbah se zrcali življenje. Ali ni prav umetnost tista, s katero lahko zavzamemo družbenokritično držo, opozorimo na stiske, nepravilnosti?

Pisatelj piše o življenju, njegovih globljih plasteh. Če pripovedujem resnično zgodbo objektivno, bralcu sama odpira oči in mu kaže, katera pot je prava in katera ne. Nimam pravice zavzeti neke moralne drže in kazati s prstom na krive. Človek je zadnji na tem svetu, ki bi lahko sodil sočloveka; kajti kar je v drugem, je tudi v meni.  Odkopavamo množična grobišča, iščemo krivce, kričimo nad Sadamovimi privrženci … in spet delamo napako. Mislim, da je prišel trenutek, ko se moramo soočiti z resnico o sebi, človeku. Spoznati moramo, da smo strahotne grozote skozi stoletja in tisočletja povzročili mi – ljudje, človek. Kažemo na krivce in se ne zavedamo, da vsak človek kot posameznik pripada isti vrsti, da smo to mi – ljudje. Nihče nima pravice soditi o drugem, sodimo lahko le o sebi. Čas je, da si pogledamo v obraz, v ogledalo resnice o človeku, in sklenemo, da je dovolj vojn, ki smo jih ljudje povzročili v različnih političnih oblekah.

Vendarle ima človek svobodno voljo, da se odloča med dobrim in slabim. Zakaj bi posledice napačnih odločitev nekaterih posameznikov čutili tudi tisti, ki se niso tako odločili, se z njimi niso strinjali?

V mislih imam absolutno povezavo vseh z vsemi. Veliko dušo, ki napolnjuje človeštvo, t. i. kolektivno dušo. Izstopiti je treba iz političnega koncepta, ker ta vedno išče krivce, da bo sam čist in zmagovit; pretrgati začarani krog obtoževanj in žigosanj drugih ljudi s krivdo. V svojem jedru smo vsi božji – dobri, plemeniti, čisti, usmiljeni. Ko ne bomo več sodili, bo to jedro lahko zaživelo v vsej polnosti. Vsak človek mora sam pri sebi odkrivati, kdo je, in se v vsakem trenutku odločati za dobro ali slabo.

Čeprav niste Istran (prihajate iz Štajerske), ste z deli o Istri to območje vnesli na literarni zemljevid. So vas zato domačini bolj sprejeli?

V Istro sem prišel pred 36 leti. Najprej sem bil petnajst let učitelj, potem novinar na Radiu Koper, Primorskih novicah in dopisništvu Dela, nato pa sem »pobegnil« nazaj v Marezige med učence. Šele po petnajstih letih bivanja na Primorskem sem izdal knjigo z istrsko tematiko. Domačini so me najprej sprejeli kot učitelja, človeka. Mislim, da so me učenci in starši imeli radi. Po novelah Olive in sol in romanu Šavrinke pa so bili številni presenečeni, preplašeni, kar malo jezni name – češ, tujec se je priselil k nam, zdaj pa kar piše o naših življenjih. Kmalu so ugotovili, da sem jih v delih opisoval z vso spoštljivostjo, in sprejeli so me še kot pisatelja. Zadržani so ostali predvsem tisti, ki so tudi sami želeli na pisateljsko pot, a za to niso imeli poguma ali talenta. Če želiš biti pisatelj, potrebuješ veliko poguma.

In discipline, saj roman nastaja dolgo …

Tudi. Kot pisatelj se moraš odpovedati mnogim radostim življenja. Sedeti ure, dneve, mesece, leta za pisalnim strojem ali računalnikom. Do sebe moraš biti trd in neizprosen. V tem pogledu je laže biti pesnik kot pisatelj.

Po čem se vas učenci najbolj spominjajo?

Šolski sistem zahteva od učitelja, da je dober »dreser«. Tak nisem znal biti. Neprestano sem imel težave z učitelji v zbornici in ravnatelji, ker sem branil najbolj težavne učence. Na prireditvah sem jih spravil na oder, drugi pa so temu nasprotovali. Med omenjenimi učenci sem odkril zelo inteligentne in izredno ustvarjalne. Nasploh sem se z učenci veliko pogovarjal o življenjskih temah – kar jih je zanimalo, vznemirjalo, privlačevalo. Včasih smo temu posvetili šolsko uro in nismo obravnavali slovnice. Naslednjo uro pa so bili učenci zelo mirni in smo predelali tekočo snov in tudi snov prejšnje ure. Kot učitelju slovenskega jezika mi je bilo absurdno, da bi učencem dajal popravne izpite. Vsak Slovenec naj bi znal svoj materni jezik vsaj za dvojko.

V nekem pogovoru ste dejali, da ste bili tudi sami delinkventen otrok.

Res je. Zato sem verjetno kot učitelj imel občutek za delo s težavnimi učenci. Zaradi družinskih razmer nisem poznal ne miru ne zatišja. V šoli, kjer ljudi »civilizirajo«, sem bil upornik. Bil sem jezljiv, vzkipljiv, nemiren. V sedmem razredu je učitelj slovenščine odkril v meni odličnega pisca spisov. Besedila je bral v zbornici, me hvalil in me tako začel »civilizirati«. Postal sem šolska literarna zvezda. V gimnaziji sem se umiril, slabo pa mi je šlo pri matematiki.

Umetnikom navadno pripisujemo, da imajo svobodnega duha in da manj odgovorno prevzamejo vsakodnevna opravila, kakršna terja tudi družinsko življenje. Je težko vzpostaviti harmonijo med ustvarjalnostjo in družinskimi obveznostmi?

Nekateri pisatelji so zelo družinski, disciplinirani, umirjeni. Tak je bil, denimo, Ivo Andrić. Sam sem bolj pisatelj, ki ima neulovljivega in neukrotljivega duha. Zame je najpomembnejša osebna svoboda, zato jo tako krčevito ohranjam. Žal nisem družinski človek. Največjo napako sem storil, ko sem se poročil in postal mož, saj v tej vlogi nisem bil najboljši. Z leti, ko se umirjam, skušam biti po svojih močeh vsaj dober mož.

Katere so vaše razvade?

Včasih sem rad pil vino, ga oboževal. Odkar pa sem se zastrupil z gobami, imam težave z jetri in mi je po vinu slabo. Uživam v domačem »šnopcu«, a sem potem ves teden slaboten, zato ga ne pijem pogosto. Večja razvada je hoja. Na dan prehodim najmanj pet kilometrov. Zelo sem rad sam. Vendar ta samota ni osamljenost. Uživam v tišini. To je največja razvada, ki mi lahko tudi škodi. Samota namreč deluje kot magnet, me vsrka. Včasih se s težavo odpravim v mesto (gledališče ali kino), nerad navezujem stike z ljudmi. Moja samota je polna, nasičena z naravo (pticami, rastlinami, vesoljem). Rad jo imam že od otroštva. Ko sem se pripravljal na maturo, sem študiral v gozdu.

V njej je toliko lepega, da se težko odtrgaš od nje in greš v kruti socialni svet, kjer se moraš soočiti z veliko ljudmi, ki nosijo maske, in tudi sam si moraš nadeti eno. Med ljudmi je vedno več neiskrenosti (tudi v kulturnih krogih je veliko narejenosti, mondenosti, rivalstva). Pomembno je, kako si oblečen …

Ste si nadeli kravato, ko ste prejeli Prešernovo nagrado?

Da. Še zdaj se tega sramujem. Družbena konvencija in pričakovanja so tako močni, da sem si nadel pražnjo obleko in kravato, čeprav je sicer ne nosim.