Avtorica: Branka Ribič Hederih  

Šolski izleti: veselje ali žalost

Kako se veselim izleta! Če boš priden, boš smel na končni izlet, drugače pa ne. Kdo pa misliš, da bo skrbel zate, ko boš zganjal neumnosti. V šoli so mi rekli, da še razmišljajo o tem, ali te bodo vzeli. Po svoje jih razumem. Še kot družina ne hodimo na obiske, ker ne vemo, kaj boš ušpičil.  

Ko študentje – bodoči učitelji – sanjajo o poučevanju in si predstavljajo gručo radovednih otrok, ki jih budno poslušajo in sodelujejo, jim najbrž še na misel ne pride, kaj vse učitelj počne poleg poučevanja. Nehote me spremlja lik mojega osnovnošolskega učitelja zgodovine, ki je bil učitelj iz knjig. V občinski knjižnici je včasih, kar tako mimogrede, svetoval, katero knjigo bi veljalo prebrati. Dolgo je bil na čelu občinskih tabornikov. Na taborjenja smo hodili množično in zelo daleč. Pri njegovih urah pouka smo bili hipnotizirani z njegovo razlago. Tudi zato smo bili tiho. Vsi. Vedno. Spraševal je vsako uro za pluse in minuse. Tudi zato smo znali veliko zgodovine. Vsi.  

Izleti so strokovne ekskurzije

Prav zato, ker šolski izlet ni namenjen prostočasni zabavi, ampak je obvezen del šolskih dejavnosti, se zgornji primer prekvalificira v vprašanje, ali ima šola pravico odvrniti otroka od izleta oziroma mu ga prepovedati. To se sprašujejo predvsem tisti starši, ki poslušajo o neprimernem vedenju svojih otrok.

Če bi povprašali za mnenje odgovorne službe, ki spremljajo strokovni potek dela na šolah, bi dobili informacijo, ki je v skladu s splošnimi pravili: vsi otroci naj imajo enake možnosti. Strokovne ekskurzije so načrtovane. Opredeljen je namen in cilj, ki ga s takšno izvedbo pouka želimo doseči. Poleg formalnega znanja je omogočena redka priložnost, da se v malo drugačni situaciji otroci izkažejo na več področjih. Navadno so šolarji na izletu zaposleni, saj prejmejo delovne liste in morajo skrbno opazovati, prisluhniti in beležiti ugotovitve. Večkrat se pod vodstvom mentorja učenci na izlet pripravijo tako, da predelajo določene teme, ki se neposredno povezujejo s kraji, zgodovinskimi dogodki, osebami, geografskimi značilnostmi … Skrbno so načrtovani ogledi razstav, muzejev, delavnic, kulturnih in etnoloških spomenikov. Vodja ekskurzije je odgovoren za tehnični in vsebinski del.

Na izletu se med učenci spletajo vezi, ki jih formalna šolska situacija ne omogoča. Učitelji laže prepoznajo, kakšen socialni status ima otrok znotraj razreda, kar je pomemben podatek za nadaljnje delo v razredu. Na izletih se otroci družijo po drugačnem občutku pripadnosti, kot ga imajo v šoli. Pogosto se formirajo drugačne socialne skupine otrok, kot bi se pri šolskem delu v skupinah. Če bi učence vprašali, s kom bi se učili, bi si izbrali drugega sošolca, kot če vprašamo, s kom bi sedeli na izletu, s kom bi šli v kino. Seveda obstaja možnost, da otroci v obeh primerih izbirajo iste otroke, kar pomeni, da so izbrani otroci zelo priljubljeni, ne glede na aktivnost, ki jo izvajamo.

Učenci tudi učitelja spoznajo v bolj neformalnem odnosu. Sproščena situacija odstrani zavore, ki jih otroci čutijo v šoli, ko učitelja največkrat povezujejo z redovalnico in ocenami. Včasih so prav presenečeni nad ugotovitvijo, da njihov učitelj sploh ni tako strog, kot je videti v šoli. Natančneje opredelijo lastnosti, ki so povezane z osebnostjo (npr. komunikativen, prijazen, spoštljiv, zabaven) in z likom učitelja (npr. strog, dosleden, natančen). Lastnosti so združljive, če jih umestimo v ustrezno situacijo. Otroci, ki srečujejo učitelja samo pri pouku, lastnosti posplošujejo, zato strogi učitelji zmotno veljajo za hladne in nedostopne ljudi.

»Z njim« na strokovni ekskurziji

Predvidevam, da je v vsaki slovenski šoli nekaj učencev, ki imajo zajetno zbirko vzgojnih ukrepov. Učenci so znani drugim učencem, učiteljem, ki jih ne poučujejo, in vsem zaposlenim na šoli. Zakaj? Po navadi tako izstopajo s svojim vedenjem, da povečujejo pozornost in s tem prepoznavnost. Takih učencev je malo, zelo malo, ampak njihova dejanja imajo posledice in so odmevna. Za njimi ostajajo strgane zavese, razbita stekla, poškodovana vrata, celo poškodovni sošolci, izrezljane klopi, uničena stikala, jok, bolečina, grožnje, strah, bojazen, kaj bo jutri. V dokazovanje lastne moči mečejo stvari skozi okno, včasih se tudi sami sprehodijo po okenski polici, nevarno drsijo po ograji. V telovadnici, tehnični delavnici, računalniški učilnici, pri kemijskih poskusih bi bilo najbolje, če bi imeli svojega stražarja, saj so v svojem ravnanju dokaj nepredvidljivi.

Pri pouku tak učenec ne piše, niti ne odpre zvezka. Na željo učitelja, naj zabeleži bistvo, mirno odgovori, da ne bo. Je brez veze. Potem se smeji in z njim se smejita vsaj še dva, če ne več. Ko učitelj poskuša razlagati snov, naenkrat vpraša, ali gre lahko na WC; ko se po dolgem času vrne, za nekaj minut prisluhne, nato pa se glasno pozanima, kaj je za malico ... Če učenec na večino učiteljevih zahtev ne reagira, poskušajmo predvidevati, kako bi se omenjeni učenec vedel na izletu po npr. Postojnski jami.

Učiteljev dvom, ali je vedenje takega otroka obvladljivo in ali ga lahko obvlada on, ki ima na skrbi še petnajst otrok, je popolnoma upravičen. Menim, da je zelo zrelo dvomiti dovolj zgodaj. Za to je kar nekaj razlogov. V šoli težko predvidevamo, kako bi se ob izrečenem dvomu odzvali starši. Razrednik težko predvideva, kako bi se na prošnjo po dodatnem spremljevalcu odzval ravnatelj. Ostali učenci, ki spremljajo vsakodnevno dogajanje pri pouku in so nemalokrat oškodovani za kvalitetno razlago, težko razumejo, da se takim učencem nič ne zgodi.

Ker se vsaka šola znajde po svoje, predlagam, da se možnost takih oblik rizičnega vedenja predvidi in da se zagotovi dodatnega spremljevalca. Z nekaj razumevanja in strokovne volje bi se dalo take probleme sistemsko urejati. Ob takih problemih ni lahko niti učiteljem, ki imajo večmesečne more, ko se spomnijo, da jih čaka končni izlet, niti otrokom, ki nepriljubljenega sošolca ne bi imeli s sabo.

Poleg zgoraj omenjenih otrok pa je v razredu še nekaj otrok, za katere ne velja dilema, ali na izlet ali ne, a so kljub vsemu zaradi nekaterih lastnosti, ki v šolskem prostoru ne prihajajo do izraza, dokaj zahtevni. To so radovedni otroci, ki jih vse zanima, vse bi pregledali, pretipali, skratka izkoristili vsako priložnost za nabiranje čim več informacij in znanja. Nenehno jih je treba opozarjati, da se nekaj ne sme, drugo je nevarno, za tretje ni časa …

V skupini otrok so tudi počasni otroci, ki so raztreseni, delujejo brezbrižno, čeprav niso. Pozabijo, na katerem mestu se bomo zbrali, nimajo ure, zato niso točni, nekam so odložili nahrbtnik, pa se ne morejo spomniti, kam. Predmete opazujejo počasi in temeljito, a kasneje ne vedo veliko povedati o njih. Ko so že skoraj vsi na avtobusu, se odpravijo po pijačo v trgovino in čakajo v neskončno dolgih vrstah.

Posebno pozornost si zaslužijo hiperkinetiki, ki jih poznamo po mnogih člankih, saj se o njih veliko piše. Zanje je značilno, da so impulzivni, da najprej reagirajo, potem pa razmislijo. Pri nobeni aktivnosti ne vzdržijo dolgo, hitro menjajo področja, reagirajo na vsak dražljaj iz okolja, imajo kratkotrajno koncentracijo. Ti otroci so navadno v terapevtskem procesu, kjer se jih uči relaksacijskih tehnik in oblik kontrole vedenja. Za tako vedenje si niso sami krivi, so pa kljub vsemu nepredvidljivi.

Končni izlet brez mame

Otroci se izletov veselijo. Dvomim, da jih razumejo kot strokovno ekskurzijo. Otroci vedo, da takrat ni pouka, da bodo nekam šli in da se bodo »fajn« imeli. V šoli ugotavljamo, da Slovenijo slabo poznamo, zato je kar prav, da jo spoznamo tudi skozi šolski urnik.

V svojem zapisu se nisem osredotočila na konkretno starost otrok, ker vedenje izvira bolj iz posameznika, kot da bi bilo ravno starostno pogojeno. Res je, da nekoliko več težav lahko pričakujemo pri adolescentih, to je od petega oziroma šestega razreda osnovne šole navzgor.

V nekaterih šolah lahko otroke na izletu spremljajo starši. Gre seveda za povabilo, ki ga nekateri starši sprejmejo, drugi pa ne. Pri takem izletu se je treba natančno dogovoriti za pravila, ki bodo veljala na izletu, saj otrok, ki ima s sabo roditelja, ne more imeti dodatnih privilegijev.

Najbrž mi ni treba posebej razlagati, da starejši učenci ne želijo, da jih spremljajo starši, čeprav nekatere starše zelo mika, da bi se udeležili izleta. Otroci jih doma prepričajo, da za njihov status med vrstniki ni dobro, da jih spremljajo, in starši se hitro premislijo.

Starši morajo biti seznanjeni s potekom izleta. Nekateri izleti so povezani z dejavnostmi, ki se jim mora vaš otrok izogibati (npr. povečan napor, nevarnost za alergije …). Če izlet ni enodneven, poveča skrb za pripravo potovalne torbe in preizkuša otrokovo samostojnost. Naj si otroci sami zlagajo stvari v nahrbtnik. Svoje stvari morajo poznati in prepoznati med pozabljenimi predmeti. Če starši otroku spakirate vse brez njegove vednosti, prihaja do komičnih zapletov, ko otrok denimo noče obleči svojih kopalk, ker jih ni nikoli videl, in trdi, da niso njegove. Hrano pripravljajte skupaj, saj nekateri otroci tovorijo številne sendviče, ki jih ne jedo, hkrati pa preživljajo dan ob samih sladkarijah.

Ko boste prebrali, kam in kdaj gredo otroci, upoštevajte priporočila o primerni obutvi in oblačilih. V nekaterih delih Slovenije je v istem času toplo (npr. Portorož), ko je drugje hladno (v kraški jami), deževno. Otrok je lahko kljub napovedanemu slabemu vremenu primerno in športno oblečen.     

Pred izletom naj ne teče pogovor le o prehrani in obleki, ampak tudi o vedenju. Otrok ni toliko prizadet, če ga starši opozorimo na bonton v muzeju, gledališču in avtobusu ter poučimo o primernem vedenju, čeprav gre za izlet. Bolj so otroci prizadeti, če jih opozarjajo drugi ljudje. Adolescenti se ob vsaki graji počutijo ogrožene in odgovarjajo v neprimernem tonu z neustreznimi izrazi. Napetost se stopnjuje, če gostitelji vprašajo, s katere šole ste, od kod prihajate. Učenec je pripadnik šole, zato odstopajoče neprimerno vedenje meče slabo luč na celotno šolo ali kraj, od koder učenci prihajajo.

Starši naj dajo otroku primerno vsoto denarja, ki ga lahko porabi, torej dovolj, da plača, kar je nujno, in ne preveč, da ne bi zapravljal. Starši, povejte otrokom, kaj si želite, da vam kupijo za spomin. Otroci so v stiski, ker bi radi razveselili starše, a zaradi slabe ponudbe kupujejo kič.

Kljub vsem napotkom naj bo končni izlet sproščujoča dejavnost, polna veselja, prežeta z dobro voljo in zabavo.