Avtorica: Mojca Šimenc

Petice za skuterje in računalnike

 Če v enega od internetnih brskalnikov vtipkate iskalni niz »nagrade za šolski uspeh«, je število najdenih zadetkov nekaj čez 200. Dilem, ki se staršem, učiteljem in vzgojiteljem porajajo, ko se tovrstnega razmišljanja resno lotijo, pa tudi ni dosti manj.  

Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko po otrocih planemo z vsemi orožji. Učitelji pritiskajo nanje s testi in spraševanji, starši s prepričevanjem, obljubami in (na žalost) tudi z grožnjami. Kot da točke, eksterci in omejitve vpisa na fakultetah in srednjih šolah, s katerimi otroke obdelujemo vse od septembra naprej, niso dovolj. Za boljšo predstavo: za 30 prostih mest študija oblikovanja na likovni akademiji letos kandidira 188 maturantov, za 120 študijskih mest na arhitekturi jih je prijavljenih 422, za 135 mest na farmaciji pa 319. Uspelo bo tistim, ki bodo boljši na maturi. Ni pa nas malo, z univerzitetnimi profesorji vred, ki ne verjamemo, da so za oblikovanje in arhitekturo (naj)bolj sposobni tisti, ki imajo petice pri angleščini ali matematiki, za socialnega delavca pa tisti, ki brez čuta za sočloveka blestijo še pri slovenščini in nemščini.

Eden ključnih problemov, s katerimi se srečujejo (predvsem) osnovnošolci, je pomanjkanje motivacije za šolsko delo. Sodobna šola spremenjenemu svetu ne sledi, otrokom, vajenim računalnikov, televizije in interneta, skratka dogajanja, je v šoli težko sedeti za mizo in slediti večinoma frontalnim predavanjem. Otroke se da motivirati na več načinov, obljubljanje nagrade je eden od najuspešnejših. Ker se otroške šolske obremenitve mirno lahko kosajo s tistimi, ki jih imamo v službi odrasli, velja pokukati kar k nam. Hitro zaključimo, da odrasli več, bolje in z  veseljem delamo takrat, ko smo za svoj trud ustrezno nagrajeni. Pri otrocih ni popolnoma nič drugače. 

Nagrajevanje – da ali ne?

Ko je govora o materialnem nagrajevanju šolskega uspeha, se javnost razdeli v dva tabora: na tiste, ki nagrajevanje zagovarjajo, ker se jim zdi logično, da bolje opravljenemu delu sledi boljše plačilo, in tiste, ki mu odločno nasprotujejo, češ, otroci bi se morali učiti zase, ne za nagrade. Slednji svoj prav razlagajo tudi s tem, da gre pri nagrajevanju uspeha pravzaprav za to, da se otroci skozi nagrade (na)učijo, da morajo biti za vsako stvar, ki jo naredijo, dodatno stimulirani. Do določene mere imajo prav eni in drugi, praksa pa kaže, da nas večina staršev sodi v prvo skupino.

Raziskava, v kateri je sodelovalo 241 staršev osnovno- in srednješolcev, je namreč pokazala, da nagrado za določen (po navadi odličen ali prav dober) šolski uspeh obljubi kar 79 odstotkov staršev. Več kot polovica jih obljubo tudi drži, kar pomeni, da otroci dosežejo zahtevano. Med razlogi prevladujeta spodbujanje učenja (55 odstotkov) in doseganje boljših ocen (otrok se bolj potrudi) – 48 odstotkov. Večina staršev (95 odstotkov) je na vprašanje, ali njihov otrok pričakuje nagrado, če bo v šoli uspešen, odgovorila pritrdilno. In česa se odličnjaki in (ne vedno) prav dobri lahko nadejajo? Največkrat gre za ne predraga praktična darila, na primer računalniške igrice, diskmane, kolesa, izlet v kakšnega od zabaviščnih parkov, denar, če pa so v igri petice zadnjega letnika srednje šole in mature, pa starši posegajo tudi po vrednejših darilih: skuterjih, šotorih, nakitu, denarju za vozniški izpit, dopust ali počitnice, rabljenih avtomobilih ipd.

Nagrajevanje učno uspešnih otrok torej ni vprašljivo. Kako pa naj ravnajo starši otrok, katerih ocene so daleč od bleščečih? Ali pa tisti, ki imajo več otrok z zelo različnimi učnimi uspehi? Naj nagradijo le najboljšega, naj podelijo več različno vrednih nagrad (odvisno od uspeha), naj ne nagradijo nikogar? In kako naj ravnajo tisti, katerih otrokom se preprosto ne ljubi učiti, ker se jim zdi šola dolgočasna, pusta in brez veze? Enotnega recepta ni, sploh ker gre navadno za otroke, ki se branijo kalupov in so manj vodljivi. Otroka, za katerega veste, da je sposoben petic, dobiva pa dvojke, za slednje seveda ne boste posebej nagrajevali. Je pa pametno, da ga z nagrado, ki jo razdelite na tri manjše (sledite trem ocenjevalnim obdobjem), stimulirate za dvig ocen na primer za eno stopnjo: z dvojk na trojke, s trojk na štirice.

Če imate več otrok, ki se po zavzetosti za šolo in njej primernimi ocenami med seboj razlikujejo tako zelo, da včasih podvomite, da so sploh vaši, je najbolje, da že na začetku šolskega leta določite sistem stimuliranja, ki naj ne bo odvisen samo od ocen, pač pa tudi od značajskih značilnosti otrok. Vedeti morate namreč, da kreativnega, umetniško nadarjenega otroka, ki je zaradi neustreznega trostopenjskega vrednotenja »svojih« področij že tako v slabšem položaju, s pretogimi pravili lahko hitro »zadušite«. Konec koncev, zakaj ne bi z ocenami ZU, U in MU ocenjevali tudi matematike, slovenščine in kemije?

V vsakem primeru in ne glede na to, ali gre za nagrajevanje odličnega ali kupovanje dobrega uspeha, se za sistem stimuliranja pravočasno dogovorite. Če otrok ve le to, da bo nekaj dobil, je bistveno manj motiviran za sedenje pred knjigami, kot če ima pred sabo konkretno »ponudbo«.

Za konec

Otroci si nagrade ob koncu šolskega leta vsekakor zaslužijo. Tudi tisti, v katerih spričevalih ne bodo cvetele petice. Prvič zato, ker jim to dviguje samozavest in krepi občutek, da njihov trud kljub vsemu cenimo, drugič in predvsem pa zato, ker so se skozi šolsko leto, ki jih v prvem razredu osnovne šole sistemsko muči z vrstami pečkatega in koščičastega sadja, v četrtem z nikalnimi oblikami nekaterih glagolov v angleščini, v petem pa z binarnimi relacijami in kartezijskimi produkti dveh množic, sploh prebili. Saj ni nujno, da gre za stvari, ki izsušijo družinski proračun. Čisto dovolj je enodneven izlet v adrenalinski park ali nekam, kjer si otrok lahko da duška, s sladoledom in pico za povrhu.