Avtor: Igor Fabjan

Povabilo v Kekčevo deželo

 Kranjska Gora je eden izmed najbolj znanih turističnih krajev Gorenjske. Nič čudnega, saj narava tod res ne skopari s svojimi lepotami. Kljub temu pa v kraju in bližnji okolici tudi v poletnih mesecih ni pretirane gneče, tako da se lahko v miru posvetimo vsemu, kar nas obdaja. Tod resnično lahko vsak najde kaj zase: lahko si privoščimo le martinčkanje na soncu, nezahtevne sprehode ali pa prave planinske ture. Tu je tudi pravi raj za ljubitelje aktivnega oddiha – preizkusimo se lahko v številnih športih, od raftinga pa do poleta z jadralnim padalom. Seveda tudi najmlajšim ne bo dolgčas. Še posebno če se odpravijo v pravo Kekčevo deželo.

Staršem je vstop v Kekčevo deželo prepovedan, saj je dveurni organizirani ogled namenjen predvsem otrokom, starim od 3 do 10 let. Med potepanjem otroci srečajo Pehto in Bedanca, v pastirski koči pa jih pričaka Kekec, ki jim pripoveduje o svojih dogodivščinah. Seveda jim tudi postreže s pastirskimi dobrotami: kislim mlekom in domačim kruhom.

Sprehod po preteklosti

Kranjska Gora je odlično izhodišče za sprehode, številne izlete v naravo ali za gorske vzpone v Julijske Alpe in Karavanke. Kot turistično središče doline ponuja tudi dovolj igrišč za različne športe, poleg hotelskih bazenov pa ponuja osvežitev še jezerce Jasna, ki se poleti spremeni v priljubljeno, čeprav malce hladno kopališče. Kljub turističnemu razvoju je kraj delno ohranil nekdanjo podobo. Sprehod po starodavni Borovški cesti, ki že dolgo ni več kos sodobnemu prometu, nas pripelje do Liznjekove hiše, v kateri je razstavljena etnografska zbirka. Nekoč bogato gruntarsko domačijo so pred leti spremenili v muzej, ki obiskovalcem prikazuje način življenja v 18. in 19. stoletju. Obiščemo lahko tudi spominsko sobo enega najbolj znanih domačinov – Josipa Vandota, avtorja priljubljenih zgodb o Kekcu.

Nad nekakšnim krajevnim središčem se stisnjena med hiše dviguje župnijska cerkev. Tržni steber pred cerkvijo spominja na čase, ko so v Kranjski Gori enkrat letno prirejali velik sejem. Prodajalci in kupci so prihajali z vseh vetrov, od blizu in daleč. Kraj pa se je nekoč imenoval drugače. Nekaj časa je bil znan pod imenom Kronska Marija ali Kronau, dolgo je bilo v veljavi ime Borovška vas oziroma ves, zaradi prodnatih nanosov hudourniške reke Pišnice pa so ga imenovali tudi Marija na belem produ. Iz teh časov izhaja zanimiva legenda o nastanku cerkve Marijinega vnebovzetja. Španska kraljica je sanjala, da mora postaviti cerkev na belem produ. Kraj je iskala po vsem Pirenejskem polotoku, a ga ni našla. Vsakogar, ki je prišel mimo, je spraševala o njem. In nekoč ji je reven popotnik povedal, da prihaja prav iz tega kraja. Kraljica je to razumela kot božje znamenje in je darovala denar za postavitev cerkve v daljni deželi, ki pa je ni nikoli videla.

Pojdimo na izlet

Okolica počitniškega kraja ponuja obilo možnosti za sprehode. Najmlajši bodo gotovo navdušeni, če bodo spotoma lahko občudovali še kakšne živali. In ne le krave! Za izlet presenečenja se lahko odpravimo prek manjšega mostu na drugi breg Save in nato pot nadaljujemo še kak kilometer po levem kolovozu. Pridemo do ograde, v kateri že nekaj let domujejo lame in pravi severni jeleni. S slednjimi se je mogoče v zimskem času celo zapeljati, saj jih vprežejo v sani.

Iz Kranjske Gore se preko Alp vzpenja razgledna gorska cesta čez preval Vršič (1620 m), ki se spusti v dolino Soče. Cesta vodi mimo jezera Jasnica in naprej po dolini Pišnice. Postanek si lahko med drugim privoščimo ob Ruski kapelici, zgrajeni v spomin na več kot sto vojakov, ki jih je pri gradnji ceste na Vršič med prvo svetovno vojno zasul plaz. Vršič je priljubljeno izhodišče za vzpone na okoliške vrhove (Mojstrovko, Sleme, Prisojnik, Razor), lahko pa se zapeljemo tudi na primorsko stran, v čudovito dolino Soče.

Ob dolinski cesti pa si lahko nekaj kilometrov naprej od Kranjske Gore ogledamo izvir Save, ki privre na dan v močvirnem barju. Zaradi zanimivih rastlinskih vrst, ki tod uspevajo, je močvirje Zelenci razglašeno za naravni rezervat. Pri bližnjih Ratečah lahko zavijemo še v Planico, dolino, ki je znana predvsem po smučarskih skakalnicah. Seveda je dolina vredna obiska tudi v poletnem času. Lahko se odpravimo do planinskega doma v Tamarju ali še naprej na katerega izmed bližnjih gorskih vrhov. Nad planinskim domom izvira Nadiža, ki pada po dolgem slapišču in kmalu ponikne ter pride na dan kot izvir Save v Zelencih. Iz Tamarja se je vredno povzpeti do uro in pol oddaljenega Slemena. Prav od tod se namreč odpira prekrasen pogled na Jalovec, ki ga mnogi žal poznajo samo z razglednic ...

Če bi v teh krajih radi ostali vsaj nekaj dni in se nam zdi prenočevanje v hotelu predrago, se lahko odločimo za kampiranje. Najbližji avtokamp nas pričakuje v kraju Gozd - Martuljek. Lokacija je kar posrečeno izbrana, saj je že v bližnji okolici mogoče marsikaj početi. Nedaleč stran v Savo priteka potok Martuljek, ki si je pot utrl skozi pravo sotesko z dvema lepima slapovoma. Do obeh vodi urejena pot. Po njej se lahko povzpnemo še naprej med ostenje Špikove skupine dvatisočakov. Na drugi strani reke Save vabijo precej nižji, a ravno tako zanimivi karavanški vrhovi. Po cesti se lahko povzpnemo do Srednjega vrha, od koder se odpirajo najlepši razgledi na edinstveno Martuljkovo skupino s Špikom na čelu. Spotoma se lahko pomudimo še ob slapu, ki pada v globino le nekaj metrov stran od ceste.