Avtor: Marija Demšar

Čas za maškarado

Za pusta nam je mama vedno predlagala, naj bomo »stare babe«, jaz pa sem si vedno želela biti princeska ali kraljična. Tudi želje mojih sester niso bile kaj dosti drugačne, zato se je vsako leto tik pred pustom začelo mrzlično iskanje starih kombinež in ogrinjal, koralde in krone pa smo si naredile same. Če se je kaj zataknilo, je bila v rezervi še vedno »stara baba« in kakšno leto sem namesto krone imela staro ruto, stare cunje in kartonasto masko domače izdelave. 

In zakaj se pravzaprav našemimo, spreminjamo v lepe in grde, prijazne in zoprne? Menda se v mrzlem zimskem času, ko je nekje za devetimi gorami že slutiti pomlad, duhovi radi vračajo na ta svet. Svojo jezo, ker so ga morali zapustiti, stresajo na najrazličnejše načine: posipajo s pepelom ali moko, mažejo s sajami, celo pretepajo, tečnarijo, zahtevajo odkupnino in darila, poskušajo kaj ukrasti ali vsaj premakniti, skratka, njihovih zoprnij ni ne konca ne kraja. Govorijo ne, če pa že dajo kaj od sebe, spremenijo glas. Ker pa so bili ljudje že od nekdaj zelo prebrisani, so kmalu ugotovili, da je z duhovi najmanj težav, če jim postaneš čim bolj podoben. Zato so si takrat, ko so slutili, da imajo duhovi svoje pohode, na obraz nadeli maske, se preoblekli v stare cunje, živalske kože, frfotajoče pisane trakove … Vendar samo moški. 

Prav gotovo tudi starši ne bomo tako dolgočasni, da bi pusta kar spregledali. Sicer pa imajo otroci dovolj energije, da nas bodo, če bo že ravno treba, prisilili, da bomo aktivno sodelovali. Če že ne drugače, pa pri pripravi pustne oprave. Seveda je najbolj preprosto v prvi trgovini kupiti pustna oblačila in predvidevati, da bo otrok z njimi zadovoljen, a to bo prineslo najmanj veselja.

Pust seveda razvnema domišljijo naših otrok in le malokje je toliko možnosti, da se jim sanje in želje, kaj bi bili, uresničijo. A želja je lahko tudi več in ideje se lahko bliskovito hitro spreminjajo in seveda se prav lahko zgodi, da imajo starši tistega dne, ko je skrajni čas za priprave, že vsega dovolj. Z otrokom skupaj načrtujmo pust. Vzemimo ga resno in se pogovorimo, potem pa se še dovolj zgodaj lotimo dela. Če nam šivanje ne gre od rok, se da veliko narediti tudi iz krep papirja, pa tudi s predelavo starih oblačil ne bi smelo biti prehudih težav. Predvsem pa ne komplicirajmo, saj pust ni modna revija. Raje poskusimo biti čim bolj izvirni in domiselni, predvsem pa je pomembno, da otrok dobi občutek, da se trudimo zanj. Zato naj se ne zgodi najslabša varianta, da bi tik pred zdajci odpovedali in ne bi hoteli sodelovati. Seveda nekoliko starejši otroci veliko lahko naredijo tudi sami, toda kljub temu je naše zanimanje velikega pomena. 

Da princeske ne bodo jokale

Priprave na pust so seveda lahko prav tako lepe kot samo pustovanje. Če ta čudoviti dan ne pade ravno v zimske počitnice, bo pustovanje tudi v šoli, v vrtcu pa tako ali tako. A vse lepo in zabavno se lahko spremeni tudi v neprijetnosti. Zato svoje male viteze in gusarje le prepričajmo, naj »orožje« pustijo doma, kajti tudi plastična sablja je lahko zelo nevarna. In princeske ter kraljične – že res, da so bile tudi v resnici marsikdaj ošabne in prevzetne, a velja jih opozoriti, naj ne zaničujejo drugih princesk, Sneguljčic in Trnuljčic, češ da imajo premalo razkošne obleke. Saj ni bolj žalostnega prizora na pustovanju, kot je jok male princeske!

Seveda otroci neradi slečejo pustna oblačila in se želijo pokazati, kjer je le mogoče. Vse lepo in prav, toda pohodi od vrat do vrat, predvsem po mestih, pogosto dajejo vtis, da je otrokom (predvsem nekoliko starejšim) le do denarja, ki ga bodo nabrali, in da sploh ne poznajo pravega pomena. Saj  krof, ki ga ponudiš, pogosto že ni dovolj dober. Res, da pustne šeme ne smejo govoriti, a vseeno se lahko pošalijo, zaplešejo in zabavajo. Ali ne hodijo okrog zato, da prinašajo srečo, preganjajo zimo in ne nazadnje tudi dolgčas? 

Kam na pustovanje?

V mnogih slovenskih krajih so se ohranili pristni ljudski običaji, drugje so dobili nove razsežnosti, a pestrost – predvsem pa neustavljivo domišljijo – je zaznati povsod, kjer nori pust. Zelo zanimivo bo, če se bomo tudi z otroki odpravili na kakšno od takih pustovanj.

Že doma jim povejmo, kam se odpravljamo, kakšne maske bomo videli in kaj pomenijo. O tem se že prej pozanimajmo, marsikaj zanimivega pa lahko izvemo na kraju dogajanja od domačinov, posebno če gre za pustovanja, ki jih prirejajo domačini predvsem za svojo zabavo. Če so otroci še majhni, imejmo v mislih tudi to, da bi se strašljivih, tradicionalnih mask lahko tudi bali. Zato je primernejše pustovanje, namenjeno otrokom. Najmlajšim so seveda najbližja in najlepša pravljična bitja.

Če pa se bomo odpravili po Sloveniji, imamo kar veliko možnosti. Nekaj posebnega so prav gotovo »drežniški pustovi« v Drežnici nad Kobaridom. Lesene maske – »grozni ksihti« – so divje pobarvane, nanje je pritrjena kožuhovina in par rogov. V pisani pustni povorki sodelujejo »ta lepi« in »ta grdi«, najhujši je »ta hujš«, v sprevodu šepata tudi krivonog »ta star« ter vsa skuštrana »ta stara«, pa tudi sam hudič ... »Ta debeli« je po navadi tako debel, da sploh ne more hoditi, zato ga vozijo v vozičku ... Harmonikar igra drežniško pustno polko. In marsikaj se dogaja ... Predvsem se pazite »ta grdih«, ki naokoli vihtijo nogavico, polno pepela, in oplazijo vsakogar, ki ga ulovijo. 

Ena najbolj znanih tradicionalnih slovenskih pustnih šeg je cerkljanska laufarija. Njena posebnost so izvirne lesene maske – larfe, ki sestavljajo pisano druščino, od »ta slamnatega«, »ta smrekovega«, »ta bršljanovega« do »ta tigrastega«, naokrog sitnarijo tudi »ta žleht«, »ta pijan in ta pijana« ... in še kdo. Vseh mask je petindvajset, zanimivo druščino pa vodi  spoštovani »ta star«.

Po Brkinih, predvsem v Podgradu in Hrušici, v pustnih dneh odmevajo veliki zvonci, ki naznanjajo svojevrstno »škoromatijo«. Kdor se približa, bo v hipu namazan s sajami po obrazu! Najlepši so zgončarji s skoraj meter visokimi pokrivali iz pisanih rož in trakov. Stožčasta pokrivala so prave umetnije, ki jih na gosto prekrivajo umetelno zvite rože iz krep papirja.

V dobrepoljski dolini pa se v vaseh Ponikve in Zagorica zbirajo mačkare. Tako domačini pravijo pustnim likom z značilnimi belimi maskami in nenavadnimi visokimi pokrivali, ki jih nosijo le moški.

Pristna vaška pustovanja so seveda izredno zanimiva, otroke pa bo morda najbolj pritegnilo pustovanje v Cerknici. Tu se ravnajo po Valvasorjevih zapisih in starodavni tradiciji. Po Valvasorju imajo coprnice na Slivnici čarovniške plese in ljudje večkrat slišijo vraga, ki goni polhe, pri tem pa ploska, tleska in žvižga; zato so nastale maske čarovnic in vraga. Seveda pa je videti še marsikaj drugega, otroke bodo pritegnili liki iz različnih zgodb, predvsem pa je tako pestro, da resnega obraza zagotovo ne bo ostal nihče. Razen takrat, ko se bo v gneči prebijal do prizorišča.

Če so otroci že malce starejši in se lahko odpravimo na daljšo pot, pa bo prav gotovo nepozaben beneški pustni karneval.

V krajih, kjer ni posebne tradicije, pa so navadno organizirana pustovanja na trgih, v parkih, po ulicah, kjer je prav tako mogoče doživeti marsikaj zanimivega. To je izvrstna priložnost, da se našemi vsa družina. Saj, zakaj pa ne bi bila mama enkrat za spremembo raca, žaba ali pa morda ljubka zvezdica Zaspanka?