Avtorica: Branka Ribič Hederih

Šolarji so utrujeni 

Mami, sedaj ne bi delal za šolo, ker sem utrujen. Malo se grem igrat. Bom potem. Čez nekaj časa starši otroka spomnijo, da ga čakajo šolske obveznosti. Opozorijo ga vsaj še trikrat, potem se utrujenost loteva še staršev. Ko se popoldan preveša v večer, se delo za šolo začne s slabo voljo. Ob uri, ko so papirnice zaprte, ugotovimo, kaj vse naš šolar potrebuje za jutrišnji dan. 

Opredelitev utrujenosti

S psihično utrujenostjo so se ukvarjali redki raziskovalci. Nekaj več literature je s področja industrijske psihologije, šolska utrujenost pa je slabše raziskana. Pred petnajstimi leti, ko sem pripravljala nalogo za strokovni izpit, me je mentor dr. Žagar nenehno opozarjal na metodološki problem pri raziskovanju šolske utrujenosti, saj gre za subjektivno doživljanje počutja. Tudi v strokovni literaturi naletimo na navedene težave, saj otroci drugače ocenjujejo posamezne elemente utrujenosti kot njihovi starši ali učitelji.

Pri psihični aktivnosti sodelujejo predvsem strukture živčevja, vendar ne moremo jasno ločiti mentalnega dela od fizičnega. Mišična utrujenost šolarjev izhaja iz statičnega dela, prisilne drže, ki traja nekaj ur, mišične napetosti, ki nastane zaradi čustvenih napetosti. Te povzročajo strah, stresi, neugodna čustva. Učenje zahteva celotno osebnost. Še vedno preobsežni in za otrokove zmožnosti prezahtevni učni programi so vzrok za šolarjevo psihično preobremenjenost. Med učenci so velike individualne razlike, ki povzročajo težave pri poučevanju in posredovanju snovi. Posledično pa obremenjujejo večino otrok, saj je veliko individualnih odstopanj glede na sposobnosti, predznanje, učne navade in pogoje za učenje.

V zadnjih letih vse bolj opozarjamo na utrujenost zaradi bolezenskega stanja. Učitelji in starši smo premalo pozorni na zmanjšanje umskih in telesnih zmogljivosti otroka zaradi bolezni. Obremenitve otroka, ki se po bolezenskem izostanku vrne v šolo, so večje, kot so bile, preden je zbolel. Nekateri otroci se hitreje utrudijo zaradi bioloških posebnosti, pa jih ne prištevamo med bolnike.

Pojem utrujenosti je močno povezan z vrednostnim sistemom neke kulture. Če na glas izražamo, kako smo utrujeni, kaj hitro veljamo za slabiče, ljudi s premalo kondicije, lenuhe, ki se izogibajo delu. Še posebej zmotno je misliti, da otroci ne morejo biti utrujeni, saj naj bi bili v gibanju od jutra do večera. Zdravniki opozarjajo na določene znake utrujenosti pri otrocih, saj kronična utrujenost v otroštvu lahko vpliva na zmanjšanje odpornosti organizma, ki se podaljšuje v adolescenčno obdobje in odraslost. Kar ena tretjina odraslih toži, da so kronično utrujeni. Če si ne znamo vzeti odmora ob pravem času, nas na preobremenitve opozori organizem.

Utrujenost je slabo opredeljen pojem. Tako odrasli kot šolarji je pri sebi ne prepoznamo najbolje, zato nanjo sklepamo iz določenih znakov. Strokovnjaki so si enotni, da gre za umsko in telesno utrujenost, ki pa ju ni smiselno ločevati, saj se največkrat prepletata.  

Znaki utrujenosti

Utrujenost je odvisna od pogojev za delo, lastnosti učenca, razvojne stopnje otroka, okolja, ki ga obdaja z vsemi mikro in makro vplivi. 

Objektivni znaki utrujenosti se kažejo v kvalitativnem in kvantitativnem padcu učnega učinka. Merimo ga posredno ali neposredno. Pri umskem delu prihaja do prekinitev pri učenju, do kratkotrajnih prisilnih odmorov, ker učenec ne zmore več reševati naloge, ne more se koncentrirati. Objektivni znaki utrujenosti so povečanje števila napak, spremembe delovanja posameznih organov, slabše motorične spretnosti, slabše pomnjenje, podaljšanje časa za reševanje nalog.

Subjektivni znaki utrujenosti so oteženo dojemanje snovi, preformiranje zaznavnih podatkov, znižane miselne funkcije, upad inventivnosti in kritičnosti. Utrujeni otroci so tudi bolj razdražljivi, nekateri so vzkipljivi, čustveno labilni, slabša se odnos do okolice. Subjektivna utrujenost je merjena z našim doživljanjem.

Utrujeni učenci spremenijo vedenje. Nekateri otroci prihajajo utrujeni že v šolo, zato delujejo zaspano predvsem prvo uro pouka. Na stolu sedijo na pol leže ali si podpirajo glavo, delujejo apatično, zdi se, kot da ne sledijo pouku, so pasivni, teže se izražajo. Nekateri otroci kažejo opisane znake utrujenosti zadnje ure pouka. Kdaj je otrok utrujen, je odvisno od osebnega bioritma in šolskega urnika, ki je lahko bolj ali manj strokovno narejen.

Če bi merili utrujenost z vidika duševnih procesov, se znaki utrujenosti kažejo v manj tekočem govornem izražanju, upočasnjenosti razmišljanja, kratkotrajni pozornosti, ki je otrok tudi ne more dolgo obdržati pri eni stvari, zmanjšani volji do dela, znižanih zaznavnih sposobnostih, povečani razdražljivosti, otrok se hitro zadovolji z rezultatom, je jokav, agresiven, potrt.

Otrokovo obnašanje je drugačno, zanj neznačilno. Utrujen otrok slabše kontrolira svoja dejanja, poveča se nemir, grozi večja nevarnost poškodb, saj otrok slabo ocenjuje nevarne situacije, včasih se vede kot mlajši otroci; nekateri otroci so pasivni, nedejavni.

Utrujenega otroka prepoznamo po spremenjeni drži telesa, upočasnjenih ali nekontroliranih gibih, spremenjenih prehranjevalnih navadah – navadno nima apetita – ponavljajočih se obolevanjih, zmanjšani odpornosti, nespečnosti, ki se pozna tudi na obrazu. 

Kaj vpliva na utrujenost

Utrujenost razlagajo biološke, psihološke, sociološke in druge teorije, vendar naj se osredotočim na vzroke utrujenosti, ki so najbolj povezani z utrujenostjo šolarja. Po teoriji izčrpanosti prihaja do utrujenosti zaradi porabljenih snovi, potrebnih za učno delo. Organizem mora nadomestiti porabljene materije, da bi bil sposoben za nadaljnje delo.

Na šolarjevo utrujenost vplivajo neprimerni fizični pogoji za učenje. V šoli se otroci velikokrat pritožujejo nad neprimerno temperaturo za šolsko delo. Nekatere učilnice so pravo zbirališče sončne energije. V spomladanskih mesecih je poučevanje in sledenje pouku v njih skoraj nemogoče. Razredi so v času pouka slabo prezračeni. Menim, da večina staršev ne ve, kako zelo neustrezne stole in mize imamo v šolah, glede na individualne razlike v višini otrok iste starosti. Prazni razredi so estetski, ko pa šolarji zapolnijo mesta v razredu, se pokaže vsa pomanjkljivost skrbi za zdravje. Nekateri šolarji več let bingljajo z nogami po zraku, ker ne dosežejo tal, drugi več let nosijo mizo na kolenih, ker so previsoki za obstoječe stole in mize. Včasih je problem tudi neustrezna razporeditev pohištva, saj mora biti vsem učencem omogočeno, da vidijo na tablo, na platno, učitelja.

Na šolarjevo utrujenost vplivajo tudi fiziološki vzroki, ki so povezani z otrokovim zdravjem, specifičnimi motnjami, ki otežujejo šolsko delo, kot so npr. motnje vida, sluha, pogosta obolevanja in posledično izostajanja od pouka, pogosti prehladi, zaradi katerih otrok sicer ne izostaja, a se slabše počuti, premalo spanja, slabe prehranjevalne navade. Kar nekaj otrok prihaja v šolo brez zajtrka, nekateri v šoli ne malicajo. Po pogovoru s svetovalnimi delavci menim, da vsi otroci ne kosijo vsak dan. Pretiravam? Omenjeni problem je povezan s sociološkimi dejavniki učenja, ki ob neustreznem sistemskem reševanju določenih problemov v šoli povečujejo obremenjenost otrok in posledično utrujenost. Utrujenost šolarja povečujejo še vedno preobsežni učni načrti pri posameznih predmetih. Če k rednim uram pouka dodamo še domače delo, so otroci s šolskim delom preveč obremenjeni. Velikokrat pozabljamo, da otroci ne živijo ravno na šolskem pragu. Mnogi porabijo veliko časa za prihod v šolo. K šolski obveznosti otroka bi se moral prišteti čas, ki ga otrok porabi za pot v šolo in nazaj, saj to nikakor ni otrokov prosti čas.

Za delo v razredu je zelo neugodno in utrujajoče veliko število učencev. Osnovnošolske in srednješolske normative bi bilo treba zmanjšati, saj je pri tako velikem številu otrok ogrožena kvaliteta dela. S posodobitvijo učilnic in materialnih pogojev dela bi bil pouk bolj zanimiv.

Učenci se pritožujejo tudi nad določenimi predmeti, češ da je snov v učbeniku dolgočasna, prezapleteno zapisana. Pogosto sprašujejo: Kje bom to potreboval? Zakaj se moram to učiti? Kaj mi to koristi? Takšnih vprašanj ne postavljajo samo osnovnošolci, ampak tudi srednješolci, še posebej tik pred maturo, ko se sprašujejo o smiselnosti obsega snovi. K psihičnim dejavnikom sodijo poleg pomanjkanja motivacije tudi sposobnosti, komunikacija, počutje. Pri šolskem delu je zelo pomembno, kakšen odnos vzpostavi učitelj z učenci. Ravno na tem mestu je rek, da šola stoji in pade z učiteljem, najbolj primeren. Učitelj posreduje kriterije ocenjevanja, po katerih se ravna zahtevnost. Ta je močno povezana s šolsko utrujenostjo. Učitelj si izbere tehnike in metode poučevanja. Zagotovo ene pritegnejo bolj kot druge. Učitelj predlaga domače naloge in njihov obseg. Učitelj posreduje del sebe, ne glede na učni načrt in vse predpise. Prepričana sem, da je tisti »del sebe« ali pedagoški eros ali kar koli že za učence najmočnejši dejavnik. Ko učenec učitelja spoštuje, je odprtih veliko vrat do uspeha. Spomnite se, kaj vse šolarji naredijo neodvisno od šolskih dogovorov, če imajo učitelja radi.

Vsi vzroki utrujenosti so se nanašali na področje šole, ker sta šola in dom pri otrokovih obremenitvah tesno povezana. Doma učenci navadno naredijo, kar jim je v šoli naloženo, na način, ki je zaželen, v času, ki je določen. Torej je domače delo podrejeno šolskim zahtevam. Vendar so vzroki utrujenosti šolarjev tudi v domačem okolju. Predvsem v pogojih za učenje, številu ur spanja, prehranjevalnih navadah, zahtevnosti staršev do šolarja, medsebojnih odnosih v družini in okolju, kjer družina živi. Največji vzrok utrujenosti, ki je povezan z delom doma in nadzorom staršev, pa so slabe učne navade. 

Ukrepi za zmanjševanje utrujenosti

V šoli si otroci vzamejo minuto za rekreacijo in stečejo po hodniku na WC, malo poskočijo, se lovijo, se pretegnejo na stolu. Urniki nižjih razredov OŠ so veliko bolj naravnani na potrebe otrok kot urniki starejših učencev. Tako imajo otroci vsak dan predmet, ki je manj obremenjujoč, bolj sproščen, ali pa imajo obliko dela, ki ni tako utrujajoča, kot je frontalni pouk.  

Doma je treba otroke, ki si znajo vzeti čas za počitek, spodbujati, da imajo več kratkih počitkov. Z otroki se pogovarjajmo, da malo odvrnemo pozornost od napornega dela. Spodbujajmo jih h gibanju v naravi. Otroci, ki se veliko gibajo, imajo več možnosti, da ohranjajo zdravje.

Če otroci pri sebi ne prepoznajo utrujenosti, jim starši znižajmo delovni tempo. Pogovorimo se z otrokom, katere obveznosti naj obdrži, katere pa lahko preloži na kasnejši čas. Razmislimo o upravičenosti vseh tečajev, hobijev in ostalih obveznosti.

O učnih navadah sem že pisala, vendar naj poudarim, da smo starši odgovorni za otrokovo delo v šoli in da šele z vajo ter s sprotnim delom lahko prenesemo del odgovornosti na otroka. Red pri delu oziroma učenju otroku zmanjšuje stopnjo obremenjenosti. Z njim se dogovorimo za uro, ko se šolsko delo začne, in skupaj naredimo plan učenja. Naj bo otroku jasno, kdaj ga čaka šolsko delo in v kakšnem obsegu. Otroku pri šolskem delu pomagajmo, vendar ne delajmo namesto njega. Včasih je dovolj, da smo le navzoči.

Pri odraščajočem šolarju poskušajmo doseči, da se pri šolskem delu osamosvoji. Otrok, ki se nauči sam načrtovati svoje delo, se počuti bolj svobodnega.

Ljudje potrebujemo spanje. To je ena od osnovnih človekovih potreb. Mlajši šolarji potrebujejo več spanja, okoli deset ur, čeprav tudi ne vsi enako. Če otroka zjutraj komaj prebudimo, ga poskušajmo navaditi, da bo prej zaspal. Nekateri člani družine se zberejo šele pozno popoldne, zato otroci odhajajo spat kasneje, kot bi bilo zanje ugodno. Ugotovila sem, da kar nekaj najstnikov popoldne doma spi, ker so utrujeni. Zvečer ne morejo zaspati, zato bedijo pozno v noč. Skratka, vrtijo se v krogu, ki ni najbolj uspešen.

Starši bi morali upoštevati otrokov bioritem. Popoldansko delo za šolo priporočamo po kratkem odmoru, ko otroci pridejo iz šole, vendar se vsi otroci takrat še ne morejo učiti. Večerni tip otrok bo odlašal z delom do večera, potem pa ga bo dokaj hitro opravil.

Otroci pripovedujejo, da jim starši nenehno govorijo, naj se gredo učit, četudi imajo naslednji dan športni dan. Pogosto to opisujejo z jezo, češ, le šola jih zanima, nič drugega me nikoli ne vprašajo.

Za premagovanje utrujenosti je pomembna zdrava prehrana. Pri spomladanski utrujenosti je še posebej pomembno, da zaužijemo več sadja in zelenjave. Strokovnjaki priporočajo, naj jemo večkrat na dan, vendar manjše obroke. Pomembno je, da zaužijemo dovolj tekočine.

Če si otrok želi določenih aktivnosti, mu jih omogočimo. Nekateri otroci imajo lahko veliko obveznosti, pa jih zmorejo brez težav, saj jih jemljejo kot del prostega časa. Če pa otrok ne razume hobija kot sproščujočo dejavnost, ampak obremenitev, naj bo takih dodatnih tečajev čim manj. 

Ne pozabimo, da mora imeti otrok poleg šolskih obveznosti dovolj časa za igro in sprostitev. Otroku ne omejujmo igre samo zato, ker mi menimo, da je prestar. Določene oblike igranja ljudem ostanejo vse življenje.

Če otrok obiskuje razred, kjer je neugodna psihosocialna klima, najprej ugotovimo, ali lahko otroka s pogovorom razbremenimo neugodnega počutja. Starši bi morali obvestiti razrednika ali svetovalno delavko v šoli o otrokovih problemih in doživljanju šolske klime, saj velikokrat trpijo otroci, ki v šoli tega z ničimer ne pokažejo navzven, doma pa se zjočejo in moledujejo, da ne bi šli v šolo. 

Za konec

Starši ne morejo bistveno vplivati na poučevanje, razredno klimo, skratka na elemente šolskega dela. Učitelji se trudijo spremeniti načine poučevanja. Uvajajo sodobne načine dela, ki jih otroci z veseljem sprejemajo. Sodelujejo v raznih projektih, izmenjujejo izkušnje, literaturo. Mogoče res vsakemu pri vsakem otroku ne uspe, toda ali so to sploh realna pričakovanja staršev? Med učitelji je veliko volje in ustvarjalnega duha. Učitelji so del istega šolskega sistema, ki ga tudi sami marsikdaj kritizirajo. Zakaj bi spreminjali otroke, starše, učitelje? Spremenimo nekatere moteče stvari v sistemu. Ko bomo vsi bolj zadovoljni, bomo tudi manj utrujeni.