Avtor: Tina Cipot Mal

Dimenzije ženske 

Lahko bi dejali, da je mesec marec v znamenju žensk: osmega marca praznujejo ženske, petindvajsetega matere. Vsaka ženska v svojem življenju igra veliko vlog, ki se med seboj prepletajo, pri nekaterih tudi izključujejo. Ženska je razpeta med kariero in družino, med partnerstvom in materinstvom. 

Mati

Nikakor cankarjanska, poudarja veliko mater, čeprav v naslednjem hipu nekatere pozabijo na to svojo trditev in glasno potarnajo, kako zase že nekaj mesecev ali celo let niso storile ničesar. Kako – ničesar? »Nimam časa. Kdo mi bo čuval otroka, je še premajhen, da bi ga puščala pri babici,« zatrdi kakšna in hkrati zavzdihne, češ, svoje življenje bom dobila nazaj čez nekaj let. Pa tako v resnici ne bi smelo biti. Pred dobrim letom sem prav v tej reviji prebrala, da ženska s tem, ko postane mati, pridobi eno dimenzijo, nikakor pa ne postane zgolj ena sama dimenzija. Natanko tako. Le kako boš polnil kozarce svojega otroka, če je tvoja čaša prazna?

Klasičnih, nuklearnih družin je vse manj, razlog za to je vse manj porok in vse večje število ločitev. Družba ima do samohranilk še vedno zelo negativen odnos – češ, s temi ženskami je nekaj narobe. Za ilustracijo naj navedem nedavni dogodek: triletnega sina sem po potepu po mestu privezovala v varnostni sedež, da bi se odpravila domov. Zaradi tega sem imela vrata avtomobila odprta in sem ovirala avto, ki je želel peljati mimo. Mirno sem pomahala vozniku, starejšemu moškemu, naj malo počaka, da dokončam svoje delo. Pa je sivolasec odprl okno in me nahrulil, kaj težim, da sem gotovo samohranilka, ko sem tako tečna! Prizadelo me je. Zakaj? Poznam kar nekaj samohranilk, ki se dan na dan same spopadajo z izzivi starševstva, s finančnimi zahtevami, ki jih prinaša otrok, ki jih zahteva življenje, in v tistem hipu mi je postalo kristalno jasno, da je družba še vedno polna predsodkov o enostranski – seveda njihovi – krivdi za to, da so ostale same. Ne le da se jih mora veliko spopadati s tem, kako bodo na mizo postavile hrano, saj naša država učinkovitega načina za izterjevanje preživnin še vedno nima, pač pa se morajo boriti tudi s stereotipom o hudi ženi, ki ji je mož pobegnil.

Gotovo ne smemo pozabiti na očete, ki so po razpadu zveze ostali brez otroka, in na dejstvo, da veliko prizadetih žensk svojo jezo izkazuje tudi z odtegovanjem stikov. Slovenska sodišča ob razvezi 98 odstotkov otrok še vedno določijo materam, čeprav bi verjetno moralo biti kdaj tudi drugače. A o tem, očetih samohranilcih, kdaj drugič. 

Partnerka, ljubica

Prihod novega družinskega člana zamaje temelje partnerskega odnosa. To ve vsak bodoči očka, pričakuje vsaka nosečnica, pa se kljub temu večina parov znajde v globoki krizi. Kar naenkrat je ženska zaposlena z novim bitjem. Pozabi biti žena, ljubica. Ne le da ji to na začetku preprečujejo brazgotine, »bojne rane«, kot se je nedavno izrazila neka znanka, posledice nosečnosti in poroda, pač pa je vsa njena pozornost namenjena otroku. Partner ostane nekje zunaj čarobnega obroča, ki povezuje mater in dojenčka. »Srečna sem, da je bil moj mož tako trezen in zrel, kot je bil. Ko je začutil, da se pričenjava razhajati, me je mirno, brez očitanja postavil na trdna tla,« pravi Mateja, mama dveletnega fantka. »Sama sem bila tako zaposlena z dojenčkom, ki je imel povrhu še težave z zdravjem, da okolice sploh nisem dojemala. Tudi moža ne.« Vesna trdi podobno: »Možu sem očitala, da mi premalo pomaga, on pa je menil, da sem samo še mati in sem pozabila biti žena. Po nekaj pogovorih sva ugotovila, da imava oba prav.«

Rešitev ne pride zlahka, pravijo psihologi. Naloga očeta je, da prve mesece poskrbi, da se mati lahko povsem posveti otroku, potem pa jo mora potegniti nazaj v ostale vloge, ki jih je igrala pred prihodom otroka. Če je odnos med partnerjema nestabilen še pred rojstvom otroka, se lahko znajde v krizi. Zato, tako psihologi, je krpanje razmerij z otroki nevarno in predvsem brezplodno. Partnerstvo v luči starševstva zahteva zrelost in kompromise. »Kako naj se ženska v postelji sprosti, če nenehno prisluškuje, kaj se dogaja v otroški sobi? Vsaj na začetku bi moralo biti to moškemu jasno.« Katarina pravi, da je potrebovala kar nekaj časa, da se je sprostila.

Ali je lahko ženska-mati še strastna ljubimka, kot je bila poprej? »Seveda,« pravi Karmen, mati treh otrok. »Toda za to je potreben čas. Lahko je daljši, krajši, odvisno od trenutne situacije. Trikrat sem rodila, vsakič je bilo drugače, tako s spolnostjo med nosečnostjo kot tudi po porodu. Če se mati še ne počuti pripravljene ali je izčrpana, je po mojem mnenju razumljivo, da je zadnja stvar, na katero tisti hip misli, spolnost. Toda z razumevajočim in ljubečim partnerjem je lahko ponovna obuditev spolnosti lep in čustven dogodek. Midva z možem še vedno veva za vsakega otroka, kdaj sva po porodu spet začela! Moram reči, da sem se do spolnosti odklonilno najdlje počutila po drugem otroku. Imela sem občutek, da sem prenasičena z bližino, dojenjem, dotikanjem, in nisem prenesla misli, da bi po mojih prsih segal še mož. Potrebovala sem dobra dva meseca, da sem te občutke predelala in prerasla. Mislim, da je bilo v tistem obdobju zelo pomembno to, da sva se veliko pogovarjala in poslušala drug drugega.«

Pozornost pa ni le spolnost, seveda. Vsakodnevne situacije so tiste, ki označujejo partnerski odnos. Ko se zakonca/partnerja pogovarjata, lahko večjemu otroku brez vsake slabe vesti rečeta, naj počaka, da pogovor najprej končata. Nato jima lahko pove, kar je želel. Seveda to ne velja za primere, ko otrok starša potrebuje takoj in brezpogojno, ko grozi poškodba ali ko se znajde v čustveni stiski.

S tem ko otroku (v varni situaciji) rečemo »za hip počakaj«, mu pokažemo, da nam oseba, s katero se pogovarjamo, ki ji posvečamo pozornost, nekaj pomeni. Tako se bo tudi sam naučil, da se je treba ljudem okoli sebe posvečati, da on sam ni središče sveta, pač pa del družbe, v kateri sklepamo odnose in partnerstva. 

Delavka

Najprej skok v kuhinjo, nekdaj edino dovoljeno sfero ženskega spola. Otroci, kuhinja in cerkev, je bojda veljalo. Nekoč sem slišala komentar, da smo si ženske za izmučenost, ki jo ob koncu dneva zaradi preobilice dela začutimo, krive same. Da smo si želele emancipacijo, zdaj pa jo imamo. Gotovo, a emancipacija ni le stvar pravice, da si ženska pridobi izobrazbo, najde službo, tudi na predvsem »moških« področjih, potem pa pride domov in ji – jasno – na ramenih še vedno ostaja vse gospodinjsko delo. Emancipacija je tudi to, da gre mož zjutraj obesit perilo na dvorišče in ga zaradi tega ni strah, da ga bodo sosedje zbadali. Ali pa ga sicer zbadajo, vendar mu je zaradi tega vseeno. To je emancipacija. Ženske in moškega. Matere, ki so po rojstvu otroka ostale doma, so postavljene v zanimiv položaj. Njihova trenutna služba so otroci, njihova skrb domače ognjišče. Je to korak nazaj v emancipaciji? Strokovnjaki trdijo, da ne. Ne gre za to, da bi ženske »morale« iti v svet, gre za »pravico« do tega, da gredo v svet.

Vse več žensk je na vodilnih položajih, vse več se jih vpisuje v dodatne izobraževalne programe, ženske se vzpenjajo po poslovni in družbeni lestvici, po zaslugi lastnega znanja in ambicij. Nemalokrat pa se pripeti, da se ženske po vrnitvi s porodniškega dopusta znajdejo na povsem drugem položaju, kot so ga imele takrat, ko so s trebuščkom odhajale. Ko pridejo v službo, so ugodnosti, ki so jih uživale, preden so postale matere, kar naenkrat izbrisane. Nimajo več svoje pisalne mize, računalnika, projekte, ki so jih vodile, zdaj vodijo drugi. Občutek odvečnosti se zdi skoraj neizogiben.

Še huje – koliko mladih žensk je na razgovoru za službo slišalo tisto (sicer nezakonito) vprašanje, ali v bližnji prihodnosti načrtujejo družino. Koliko jih je odgovorilo ali celo podpisalo svojo odpovedno izjavo, ki bi jo v primeru nosečnosti nadrejeni zgolj izpolnili z datumom! 

Prijateljica

Biti prijatelj pomeni imeti rad, je nekdo zapisal v mojo spominsko knjigo v 6. razredu. Gotovo. Od zabav in neverjetnih pustolovščin do zaupnega klepeta, reševanja velikih in majhnih težav. Kadar koli in kjer koli. Toda z rojstvom otroka se nemalokrat končajo tudi prenekatera prijateljstva, za katera bi sicer prisegli, da so trdna. Različni interesi, ko vi že imate otroka in zato polno glavo plenic, dojenja in pomanjkanja spanja, prijateljici pa se o tem niti ne sanja, velikokrat naredijo svoje. A s pravo organizacijo in malo prilagajanja, veliko pogovora in s sklepanjem kompromisov se da narediti veliko. »Izhod v civilizacijo«, kot se je nekoč izrazila neka novopečena mamica, je navadno zlata vreden.

A največja prijateljica bi morala biti vsaka ženska sebi. Najsi bo njena hierarhija vlog, ki jih živi, razporejena tako ali drugače, morda jih niti ne postavlja v lestvico prednosti – čeprav bi se večina strinjala z vodilom »družina na prvem mestu« – bi morala vsaka ženska nekaj časa posvetiti najboljši prijateljici, kar jih ima – sebi. S knjigo, tekom, obiskom gledališča, kina, kavico pri sosedi ali pa zgolj polurnim namakanjem v vroči vodi, torej s »trenutki, ko je ni«. Ko je sama s seboj. Takrat se lahko ponovno posveti svoji prvobitni osnovi – ženski. 

Življenjskih vlog je seveda še več, saj smo vse tudi hčerke, morda sestre, vnukinje ... A naj bodo te take ali drugačne – vsako od njih je dobro vzeti resno in odgovorno. Če jih bomo znale dobro in s srcem živeti, se bomo počutile izpolnjene. Sicer bomo imele občutek, da smo opeharjene (ali pa ga bo imel nekdo na drugi strani). To pa nikoli ni temelj za srečo.