Avtor: Mateja Kropec Šega

Mami, želim si svojo gredico 

Ja, pa je tu. Pomlad namreč. Naj zima še kar opleta s svojim dolgim ledenim jezikom, kmalu bo morala naše kraje povsem zapustiti. In potem ne bo več dolgo, pa bo vse, kar ima v sebi skrito moč rasti, pognalo, se razbohotilo, zacvetelo. Narava bo pokazala svojo neizmerno moč in rastno energijo v taki meri, kot tega sicer čez leto ne stori nikoli. Nekaj tednov imamo občutek, da zeleno življenje kar kipi, kjer koli ima najmanjšo možnost preživetja.  

Ta čas »učeno« imenujemo začetek vegetacijske dobe. Spomladi nas prične razveseljevati pisana druščina rastlin iz narave, poleg tega pa je spomladi navadno tudi čas, da se pričnemo – kot vsako leto – ukvarjati z gojenimi rastlinami. Pri tem niti ni tako pomembno, ali naša hiša stoji sredi polj, ki nas čakajo, da jih bomo zasejali ali zasadili, ali imamo doma vrt ali morda le vrtiček, ki se mu zaradi majhnosti komajda lahko tako reče, ali pa imamo celo samo balkonček ali nekaj okenskih polic. Vsepovsod se da napraviti vrtove ali vrtičke, na katerih bomo uživali, opazovali in občudovali novo življenje, ki se najprej sramežljivo izvija iz semen in se potem razvija ter raste, raste.  

Navdušite otroke za vrtnarjenje

Prav je, da vrt in ukvarjanje z njim ne ostane samo domena mame in očeta. Dovolite, da se z zemljo in čudeži, ki rastejo iz nje, ukvarjajo tudi najmlajši člani družine. Zemlja ima čudežno moč in zato je velik dar, če otrokom omogočimo, da jo občutijo med svojimi prstki. Naj otroci le kopljejo in packajo po zemlji; umazanija se pobriše in spere, občutek tega, da smo neločljivo povezani z živalmi, rastlinami in neživim delom narave, pa bo ostal kot globoko spoznanje v otrokovi notranjosti. Čas in način življenja, ki ga živimo, nam narekujeta, da naslednji generaciji na novo privzgojimo odnos in odgovornost do okolja, v katerem živimo, ter spoštljiv odnos do vseh živih bitij, ki skupaj z nami živijo v njem. In ker je domači vrt, ne glede na velikost, najprimernejši za privzgajanje lepega odnosa do narave, je seveda vzgojno najpreprosteje, da otroku damo košček vrta, na katerem bo vrtnaril sam. Seveda na njem ne sme biti prepuščen samemu sebi, ker tako ne bo pravega učinka. Treba se bo odzvati, kadar bo prosil za nasvet, ali ponuditi pomoč, če mu bo zmanjkalo volje in energije. Vendar se ne ujemite v past »delati namesto otroka«. Ne pozabite, da vzgajate predvsem otroka, in ne rastlin. Torej je prav, da bo učinke svoje prevelike vneme ali pa pozabljivosti jasno videl. Če bo torej pozabil, da je treba rastline zaliti, bodo ovenele. Nauk pa bo torej, da je treba biti, če želiš pri rastlinah opaziti znake »žeje«, pozornejši kot pri živalih, ki te s svojim vedenjem in pogosto tudi glasom spomnijo na to. Primerna starost, da se lahko otrok z ustrezno odgovornostjo do vsake rastline spoprime z vrtnarjenjem, je različna; po navadi so otroci med četrtim in petim letom dovolj dozoreli. Osnovno vodilo pa mora seveda biti želja po vrtnarjenju – in nikoli ni prepozno. In še nekaj: raje ko boste sami brkljali med rastlinami, z večjim veseljem vas bo otrok posnemal. 

Izdelava načrta za prvi vrt

Najprej se skupaj odločite, ali boste uredili zelenjavni, okrasni ali mešani vrt. Verjetno bo največ veselja prinesel mešani vrt, ki je tudi najbliže stanju v naravi – prepletu različnih rastlin, ki rastejo skupaj. V takem nasadu se rastline veliko bolje počutijo, kot če bi rasla na gredici ena sama vrsta rastlin. Rastline imajo namreč različne zahteve po hranilih, ki jih črpajo iz zemlje, in če rastejo skupaj različne vrste, ima vsaka vrsta več možnosti, da pride ravno do tistih hranil, ki jih najbolj potrebuje. Različne rastline imajo tudi različno globok koreninski sistem in tako črpajo hrano iz različnih plasti zemlje. Tako je na enaki površini lahko »sitih« več rastlin, kot bi jih bilo, če bi se vse hranile le iz ene plasti tal. Tla so tako torej bolje in manj enolično izrabljena.

Pozabiti pa ne smemo še na nekaj: nekatere rastline se, če rastejo skupaj, slabše prenašajo kot druge. Z drugimi besedami: zelo pomembno je, katere rastline izberemo za sosede, še toliko bolj, ker se rastline ne morejo umakniti sosedu, ki jim ne ugaja. Pri tem je dobro poznati še nekatere druge zakonitosti, ki jih včasih prezremo: da so dobri sosedje nemalokrat takšni, da si vzajemno odganjajo škodljivce. Lep primer sta korenje in čebula. Drug drugemu precej uspešno odganjata korenjevo oziroma čebulno muho. S poznavanjem takih in podobnih zakonitosti bi se lahko izognili veliki večini sredstev za zaščito rastlin in tako naredili zelo veliko za svoje okolje. Vabim vas, da v knjižnicah in knjigarnah poiščete knjige, ki vas bodo izobrazile v tej smeri. To znanje bo pomagalo ohranjati naravo, zagotovilo bo bolj zdrave pridelke, hkrati pa bodo vaši otroci iz vaših dejanj razbrali, da je skrb za okolje nekaj zelo pomembnega.

Poleg hrane in primerne »druščine« potrebujejo rastline še nekaj drugih dejavnikov, ki pogojujejo, s kolikšnim veseljem bodo rasle. Nekatere ljubijo sonce, druge so srečnejše v senci, prenekatere pa se razlikujejo po tem, kako prenašajo veter. Vedeti je treba tudi, da so rastline zelo raznolike glede tolerantnosti v svojih zahtevah. Nekatere rastejo skoraj povsod, čeprav imajo seveda svoja najljubša rastišča, druge pa nikakor ne bodo uspevale, če ne bo vse tako, kot so si »zamislile«.

Ko skupaj načrtujete otrokov vrt, je prav, da pomislite tudi na estetsko plat – torej na to, da bo vrt lep in da bo na njem videti še kaj drugega kot le rastline, recimo še žuželke. Silno zabavno pa bo za otroka tudi pričakovanje prvega pridelka, s katerim bo morda razveselil svoje prijatelje ali pa samo prispeval k družinski večerji. Zato naj bodo med prvimi rastlinami, ki jih boste sadili ali sejali, vsekakor (tudi) take, ki bodo hitro rasle in zacvetele ali obrodile.

Velikost otrokove gredice je lahko poljubna. Naj ne bo prevelika, da ga obilica dela ne zasuje. Pazite pa tudi na to, da bo otrok lahko z vseh strani dosegel vse kotičke svojega malega posestva. Morda bo za petletnika, ki si želi okrasnega vrta, primerna velikost 1 m². Zelenjavni vrt pa naj bo približno dvakrat tolikšen. 

Kaj bo otrok gojil na svojem vrtičku

Ko se odločate – to morate vsekakor početi skupaj z otrokom – kaj posejati na njegov vrt, morate biti pozorni na več stvari. Nikakor ne gre prezreti njegovih želja. Seveda pa morate otrokovim željam dodati tudi svoje poznavanje otroka in znanje o rastlinah, ki bi jih želel gojiti. Če vam pri tem znanju malo zaškriplje, si pomagajte s knjigami.

Če se boste odločili, da boste začeli z okrasnim vrtom, potem je najbolje, da zavijete med police, kjer prodajajo semena. Veliko rož se seje ravno v marcu, zato izbira ne bo težka. Kakšno od rožic si lahko kupite kot sadiko pri vrtnarju, nekatere pa lahko prinesete tudi kar iz narave. To je še posebej dobrodošlo, saj tako vnašamo v svoj vrt naravno ravnovesje, ki je pogosto moteno, kajti veliko kultiviranih rastlin je vzgojenih tako, da so zaradi svojih cvetov čudovitih barv paša za oči, nimajo pa več sposobnosti proizvodnje hrane za žuželke. Zelo lepo se v ta namen obnesejo na primer navadni rman, ivanjščice, vijolice, marjetice, spominčice, zvončki, trobentice …

Če ste kot vrtnarji bolj praktične sorte in bi želeli predvsem uživati v sadovih svojega dela, se lahko odločite za vrtiček, na katerem boste pridelovali vrtnine in zelišča. Morda boste presenečeni, kako zelo je tak vrt kljub vsemu tudi estetski. In kaj posejati? Vsekakor ne pozabite začeti z rdečimi redkvicami, ki vam bodo nudile pridelek že v kakšnih petih tednih. Zelo lahko jih je gojiti, potrebujete le toliko toplote, da so tla odmrznjena (lahko jih nekaj dni pred setvijo tudi pokrijete z navadno ali črno vrtnarsko tkanino; tako se bodo še dodatno segrela), nudijo pa neizmerno veliko veselja. Redkvico lahko zaradi nizke in hitre rasti na redko posejete po vsej površini, kjer nameravate kar koli sejati. Še preden bi lahko ovirala druge rastline, jo boste tako ali tako že pohrustali. Zelo lepo, bujno rasteta tudi glavnata solata in grah. Pa še dobra soseda sta. K solati sodi kot sosed tudi nizki fižol. Otroci imajo navadno radi tudi korenček, ki ima eno samo »napako« – zelo zelo počasi skali in zraste. Torej, če je vaš otrok bolj neučakane sorte, bo morda dobro, da seme korenčka zmešate s semenom vrtne kreše ali redkvice. Tako bo prej kaj videti, prej bomo lahko že kaj pojedli in čas čakanja na korenček bo krajši. Zelo lepa na pogled je tudi čebula. Pa ne pozabite na zgodnji krompir. Otroci imajo s sajenjem krompirja veliko veselja, zelo radi pa ga na koncu tudi izkopavajo. Da o pečenem krompirčku, ki si ga sam pridelal, niti ne govorim …

Katera pa so zelišča, ki jih lahko sami pridelate? Če smo že ravno pri pečenem krompirčku – k njemu se odlično poda koper, ki je seveda lahko eno od vaših domačih zelišč. Pa klasična peteršilj in drobnjak, bazilika, majaron, materina dušica, žajbelj, meta …

Seveda pa se skoraj vse te rastline da gojiti tudi na balkonu ali na okenski polici. Potrebujemo le malo iznajdljivosti.

Torej, če imamo sami vsaj malo smisla za ekološko vzgojo otrok na vrtu, jo otroku ponudimo! Otroci bodo tako hitro razumeli kroženje snovi v naravi in dejstvo, kako pomembno je, da pazimo, kaj v naravo vnašamo. 

Verjamem, da bo druženje z otroki na vrtu prineslo veliko skupnega veselja in novih navdihov za skupno preživljanje prostega časa v naravi – tej naši večni učiteljici in dobrotnici.