Avtorica: Barbara Grčar

Začel sem služiti svoj denar

Da je treba imeti denar za igračo ali pa sladkarijo, otroci dojamejo že, ko so zelo majhni. Njihove oči so vedno polne želja in neštetokrat vas prosijo: »Mami, kupi mi tiste bombone,« ali pa: »Ne tega pudinga, tistega drugega hočem,« – ne vedoč, da so si izbrali ravno najdražjega. Starši velikokrat popustijo in kupijo, kar si njihov otrok trenutno želi.

Ko pa otroci začnejo obiskovati nižje razrede osnovne šole in postanejo že toliko samostojni, da jih lahko pošljete kupit kruh v bližnjo trgovino ali pa jim dovolite, da si gredo sami kupit sladoled, se začnejo obračati na vas s prošnjo: »Oči, daj mi, prosim, denar za sladoled,« ali pa vas presenetijo bolj konkretno: »Ati, mi daš tisočaka, prosim?« »Zakaj pa potrebuješ ravno tisočaka?« vas zanima. »Za tisto revijo, pa še za eno čokolado.« Kot roditelj dobrega srca mu v roko stisnete bankovec.

Kaj pa, če vas začnejo prosjačiti iz dneva v dan za tolikšno ali pa še večjo vsoto? Treba je uvesti mejo. Ampak otroci nas vedno prehitijo z vprašanji in novimi idejami.

»Mami, kaj je to žepnina? Moja sošolka Špela mi je povedala, da vsak mesec doma prejme žepnino …«

Več o temi v novembrski reviji.