Avtorica: Tina Cipot Mal

Kam gredo ljudje, ko jih več ni?

Ob prvem novembru se odpravimo na pokopališča in prižgemo sveče za svoje pokojne. Če ne prej, se bomo takrat srečali z otroškimi vprašanji: »Zakaj smo prižgali sveče? Kaj je to grob? Kaj je to smrt?« Odgovori so težki, velikokrat boleči, sploh če izvirajo iz nedavne smrti koga od bližnjih. Toda otrokom smo dolžni odgovoriti na ta vprašanja in jim – tako kot to, od kod prihajajo otroci – tudi razložiti, kam gredo ljudje, ko jih več ni. Kajti z bolečino ob izgubi ljube osebe ali živali se bodo otroci prej ali slej srečali.

»Zelo pomembno je, da otroku na njemu razumljiv način povemo vse tisto, kar je res. Prilagoditi se je treba njegovi starosti in sposobnosti dojemanja, a mu obenem vsako stvar jasno povedati,« pravi Meta Soklič iz Slovenskega društva Hospic, ki se ukvarja s spremljanjem umirajočih in njihovih svojcev, svetovanjem žalujočim in detabuizacijo smrti. »Pojem smrti bi morali vnesti v družine in institucije, ki delajo z otroki, ne glede na to, ali je otrok že izkusil izgubo ljube osebe ali ne. Priložnosti za to je veliko – če oveni roža, če pogine kakšna živalca …« To so iztočnice, da starši ali pedagogi spregovorimo z otrokom o tem, kaj je minevanje, smrt, o naravnem toku življenja torej.

»Ob razlagi smrti bližnjega se je bolje izogibati odgovorom 'je šel k dedku, je zaspal, je v lepših krajih', ker jih otroci vzamejo kot dejansko stanje in se v njih porajajo vprašanja kot 'Kateri avtobus pa pelje do tja? Gremo lahko tudi mi?' ali pa se celo – če smo za razlago smrti uporabili frazo 'zaspal je' – bojijo zaspati. Tudi tega, da je nekomu po smrti zelo lepo in da je na lepem kraju, raje ne govorimo. Otrok si bo morda zaželel zapustiti ta svet, če je tisti toliko lepši in boljši.«

Vendar, pravi Sokličeva, povsem napačnih odgovorov o smrti ni. Najslabše je, če otroka pustimo brez kakršnekoli razlage. »Vsak roditelj ali skrbnik otroku o smrti pove po svojih najboljših močeh. Če nekaj v družini velja, denimo, da verujejo v nebesa, potem je jasno, da se ob razlagi smrti otroku tega držijo. Če pa smo se otroku zlagali ali pa vsaj prikrili del resnice v dobri veri, da mu bomo s tem kaj olajšali ali prihranili, imamo vedno priložnosti za popravek,« trdi Sokličeva. »V otroku se namreč vedno znova, na vsaki stopnji razvoja, porajajo nova vprašanja o dejstvih sveta in takrat imamo priložnost stvari postaviti na pravo mesto.«

Zakaj nekdo umre?

Odgovori na to, kaj je smrt in zakaj do nje pride, so odvisni tudi od tega, kako se je ta v družini pripetila. Če je v hiši težka bolezen, je zelo pomembno, da je otrok od vsega začetka vključen v dogajanje ob oskrbi bolnika. »Čim več stvari mu je treba razložiti in odgovarjati na njegova vprašanja. Za kaj je neka cevka ali čemu služi aparat? Otroku naj postane jasno, da so ti pripomočki in vse, kar delamo, bolni, umirajoči osebi v pomoč.«

Prav tako mu je treba razložiti, da gre za tako hudo bolezen, da bolnemu ne morejo pomagati niti svojci z vso svojo ljubeznijo niti zdravniki. Poudariti moramo razliko med otrokovo lažjo boleznijo, s katero se vsake toliko spopada sam, in tisto veliko, težko, da se ne bi potem bal vsakega svojega prehlada. »Seveda se potem porajajo vprašanja, zakaj človek tako hudo zboli. Biti moramo realni in otroku povedati, da včasih vemo, zakaj nekdo zboli, včasih pa dejansko ne vemo. Nič ni narobe, če otroku kdaj odgovorimo tudi z 'ne vem, tega tudi jaz ne znam razložiti'. Otrok s tem dobi občutek o nepojasnjenih stvareh in o tem, da tudi odrasli ne vemo čisto vsega. Tako mu je laže, ker sam sicer izhaja iz svojega sanjskega sveta in tudi jeze na vse, ker mu pač nočejo povedati, kaj se dogaja. Zato se prične zapirati in živeti v svojem svetu.«

Predvsem pa je treba otroku pomagati, da za smrt koga od bližnjih ne bi krivil sebe. Največ lahko naredimo že prej v vzgojnem procesu, ko se izogibamo groženj v stilu »če boš tako poreden, bom pa kar zbolela«. »Če si je otrok kdaj dejansko zaželel, da babice ne bi bilo, ali pa jo je zgolj užalil, se do nje grdo obnašal, se bo morda krivil za njeno morebitno bolezen oziroma smrt,« opozarja Sokličeva. Ob vsem tem je treba otroku nenehno dajati dovoljenje, da je še otrok. Pričakovati od majhnega otroka, da bo pri miru ob še tako hudem bolniku, je nerealno in lahko ga potisnemo v situacijo, ko meni, da je kriv za smrt zato, ker ni dal miru. »Večkrat mu je treba povedati in tudi po smrti bolnika ponavljati, da če nagaja, nori, karkoli misli, to ne povzroči smrti.«

Če se smrt ne najavi z boleznijo, pač pa udari nenadoma, je bolečina pogosto še večja. Pri nenadnih smrtih namreč ni možnosti, da bi se otrok pripravil, in ni možnosti slovesa. Ostane lahko veliko več neizrečenih stvari. S tem se velikokrat poudari občutek krivde, ki ga otrok morda začne gojiti v sebi. Družino takoj po smrti zajame šok, ki traja navadno dlje časa kot pri smrti zaradi bolezni. »Težje je dojeti, da nekoga ni več, žalovanje pa otežuje veliko zunanjih dejavnikov: mediji, iskanje krivca, razlage, zakaj se je to zgodilo ...« Težko je tudi pri smrtih s samomorom, saj otrok zelo težko razume, zakaj ga je nekdo zapustil, če ga je imel rad. »Težko je razmejiti, da je nekdo končal svoje življenje zaradi sebe, ne zaradi drugih. Pri tem je narobe tudi to, da otroci pogosto ne izvejo resnice od svojih najbližjih, okolica pa včasih celo obtožujoče zre na družino.« 

Otroka je treba vključiti v žalovanje

»Tudi po smrti je dobro otroka vključevati v dogajanje in v vse obrede slovesa,« pravi Sokličeva. »Morda odrasli menimo, da mu s prikrivanjem vse skupaj lahko nekoliko olajšamo, vendar mu dejansko tako vzamemo tisto, do česar ima vso pravico. Otroci si večinoma želijo biti zraven, le redki se temu uprejo. Prav, ni mu treba sodelovati, če noče. Vendar pa mora biti otrok tisti, ki izbira, do katere mere bo vključen.« Odrasli smo zato dolžni vprašati otroka, kaj bi si želel. »A ne v smislu, češ, saj nočeš videti, ohrani ga v lepem spominu. Povedati mu je treba, da je to njegova zadnja priložnost, da se poslovi, mu zagotoviti, da bo šel nekdo z njim, če to želi, ga pripraviti, kako je v tisti sobi, vendar mu tega ne smemo odreči. Bolje ko se lahko otrok poslovi, laže mu je sprejeti realnost izgube,« razlaga Sokličeva.

Otroka lahko v žalovanje in slovo vključimo z malenkostmi – naj sodeluje pri pogrebu, izbere cvetlice, naj prižge svojo svečko, naj ima svojo rožo na grobu, ki jo neguje. Če čuti potrebo po rednem obiskovanju groba, mu to omogočimo, če tega ne želi, ga ne silimo, a se poskušamo z njim pogovoriti. »Otroci so sicer samoiniciativni, vendar potrebujejo naše dovoljenje,« pravi Sokličeva.

Tudi pedagogi, ki se v skupini ali razredu srečajo z otrokom, ki je doživel izkušnjo smrti, so velikokrat negotovi, kako naj se obnašajo, kaj naj storijo. »Predvsem morajo otroku dati pravico, da žaluje, da se spominja. Če denimo v razredu rišejo družino, naj otroku, ki je zaradi smrti nekoga iz družine verjetno v zadregi, koga lahko nariše, povedo, da lahko nariše, kogar želi. Tudi tiste, ki morda niso več z njim, pa jih ima rad. Prav tako je dobro, da pedagogi otroka, ki je doživel izgubo, vzpodbujajo pogovor o tem v celotnem razredu, morda celo skupaj z žalujočim obiščejo grob, preberejo kakšno literaturo na to temo. Tistemu, ki je doživel izgubo, morajo omogočiti, da se kljub temu počuti sprejetega, vključenega.«

Če cela skupina oziroma razred doživi smrt svojega vrstnika, se morajo učitelji ali vzgojitelji s tem še bolj poglobljeno ukvarjati. Tako Sokličeva priporoča, da z razredom obiščejo grob, se udeležijo pogreba, morda naredijo spominski plakat in se odkrito pogovarjajo oziroma kako drugače (z risanjem, ustvarjanjem ...) izrazijo svoja doživljanja in občutke, ker njihovega prijatelja ni več med njimi. Tako bodo celotni skupini olajšali žalovanje. Povsem naravno je pričakovati, da bo imel otrok ob izgubi ljubljene osebe določene težave pri spopadanju s samim učnim procesom. Izkušnjo smrti pa otroci različnih starosti dojemajo in predelujejo različno.

Boš tudi ti umrla, mami?

Nekje do 5. leta starosti se otrok močno odzove na izgubo, ne le z jokom, pač pa celo s krči, izpuščaji, boleznijo, hkrati pa se ne zaveda, da je smrt nekaj dokončnega. »Zato je nesmiselno, da otroku poskušamo dopovedati, da je, ko umremo, konec. Pač pa mu poskušamo smrt opisati na drugačen način – denimo: 'Naša psička je umrla, to pomeni, da njeno srce ne bije več, da ne diha več in zaradi tega ne potrebuje več svojega telesa, zraka in hrane. Zato jo lahko pokopljemo.' Morda bomo naredili grobek, pogreb, dobro je, da otrok vidi, da smo tudi mi žalostni ter da so jok in solze dovoljeni.« Z razlago o tem, da ob smrti funkcije telesa prenehajo, bo otrok dojel, da nihče ni živ pokopan. Postalo mu bo jasno, da umrli s tega sveta ne potrebuje ničesar več. Pomembno je predvsem, da znajo otroci ob pomoči odraslih prepoznavati čustva, kot so jeza, strah in žalost, se o njih pogovarjati in jih predelovati.« In to kljub temu, da gre zgolj za zlato ribico. »Majhni otroci se želijo veliko pogovarjati o smrti,« pravi Sokličeva, »celo odraslemu človeku lahko majhen otrok pomaga pri žalovanju, saj ga dobesedno sili k pogovarjanju in predelovanju odzivov na žalovanje.«

Otroci staršem velikokrat postavijo vprašanje: »Boš tudi ti umrl?« Odgovor mora biti realen, ne smemo zanikati lastne umrljivosti. »Raje odgovorimo: 'Bom, vendar ne še zdaj. Nisem bolna in upam, da bom še dolgo s tabo. Če pa bi se mi kdaj kaj zgodilo, so tukaj še očka, babica, teta in ti bodo poskrbeli zate, imajo te ravno tako radi. Upajva, da to nikoli ne bo potrebno, jaz bi rada še dolgo živela.' Če otrok tovrstne odgovore sliši večkrat, se njegovi strahovi zmanjšajo.«

Ko otrok vstopi v šolo, je njegov morebitni spopad s smrtjo velikokrat težji, saj se otroci takrat ubadajo z iskanjem identitete, z navajanjem na nova okolja, obenem pa imajo podobne potrebe kot majhen otrok. »V tem starostnem obdobju je pred otroka postavljenih veliko novih zahtev. Ob smrti drage osebe se pogosto dogaja, da otrok zdrsne v regresijo, da ponovno moči posteljo, da začne uporabljati nižje oblike govora, sprošča pa se tudi skozi agresijo. Otrok od 5. do 10. leta se zaveda dokončnosti smrti, ne pa tudi njene univerzalnosti. Pogosto so zelo aktivni v svoji domišljiji, so kot veliki vitezi, ki bodo rešili svojo teto, prijatelja, skratka umrlega. Njihova fantazija pa jim lahko včasih dejansko tudi pomaga premagovati žalost.«

Po 10. letu starosti naj bi bili otroci sposobni zavedanja vsega glede smrti, pravi Sokličeva. »Dojemajo tako dokončnost kot tudi univerzalnost. Smrt se zgodi vsem, tudi meni se bo. V tem obdobju se pojavijo močni občutki tesnobe, osamljenosti, porajajo se depresija in hudi strahovi. Če pa pogledamo še malce starejše – mladostnike, pri katerih se dogajajo tako biološke, psihološke kot socialne spremembe, poraja se avtonomija in hkrati ambivalenca do staršev, smrt lahko povzroči še večje konflikte, strogost do sebe, tveganje v vseh oblikah vedenja, še posebej v spolnosti. Namesto da bi čustva izrazili, jih potlačujejo, pogovoru o smrti in umrlem pa se izogibajo. V tem obdobju se še bolj kot prej zatekajo k zanikanju, da se je nekaj sploh zgodilo: 'ne verjamem, da se je to zgodilo, ni umrl, živi nekje na svetu', ali pa zanikajo pomen: 'saj je bil zanič oče, kaj me briga, če ga ni več'. V sebi pa v resnici nosijo zelo hude posledice, ki se kažejo tako na telesu kot tudi pri socialnih stikih in duhovnosti.«

Kdaj je potrebno svetovanje?

»Če se določeni znaki, kot so nespečnost, neješčnost, agresija, ki so sicer normalni neposredno po izkušnji smrti, ustalijo kot vzorec obnašanja tudi precej časa po njej, je treba poiskati strokovno pomoč. Prav tako je treba biti pozoren, če otrok išče bolezenske simptome pri sebi, če poleg znižane samopodobe zapade v depresijo, če vztrajno zanika smrt, če se poskuša identificirati z umrlim ali morda zaide v tvegane oblike vedenja, sega po drogah in podobno. Velikokrat, ko otrok izgubi enega od staršev, se zaradi strahu pred dodatno izgubo dobesedno »zalepi« na drugega od staršev. Vendar je treba poudariti, da se otrok ne bo razvadil, če mu bomo v teh težkih dneh izkazovali večjo mero pozornosti in topline kot sicer,« opozarja Sokličeva.

Tudi vzgojiteljicam v vrtcu ali učiteljicam v šoli se morda zdi problematično, da bi izkazovale dodatno pozornost žalujočemu otroku. Morda menijo, da to ni prav, da ni pravično do ostalih otrok in da samemu otroku s tem ne bodo pomagale. Vendar je ravno nasprotno. Otroka je treba večkrat stisniti k sebi, mu dati oporo. Prav telesni stik je zelo pomemben in otroku zagotavlja, da ima še vedno podporo in ljubezen v okolici. »Otroci si velikokrat ne upajo vprašati in govoriti o umrlem, ker v očeh svojih bližnjih zagledajo bolečino, solze, ko želijo spregovoriti o tem. Tako kot želijo starši prihraniti otrokom bolečino ob izgubi, to želijo tudi otroci. Tako se, namesto da bi žalovanje predelovali, zapirajo v svoj svet.«

Zato je zelo pomembno, da starši pokažejo svoja čustva in tako otroku odprejo poti za njegova. Otroku je dobro zagotoviti, da ni z njim nič narobe, če čuti žalost, tesnobo, jezo, strah, krivdo, olajšanje, osamljenost, če se kdaj počuti drugačnega od ostalih otrok, če  umrlega zelo pogreša.

Prav tako pa mu morajo dati vedeti, da življenje teče naprej in ni prav nič narobe, če smo kljub žalosti v družini in srcu nasmejani. Da sta veselje in dobra volja kljub bolečini zaželena in da je njemu dovoljeno, da se obnaša in igra – kot otrok.

Literatura, ki je otrokom v pomoč: