Članki

V drugem delu pisanja o dojenju nedonošenčkov se bomo posvetili kengurujčkanju in dojenju nedonošenčka po odpustu z intenzivne enote.

Človeški mladiči so ob rojstvu najbolj nezreli mladiči v celem rodu sesalcev. Znanstvene raziskave, kjer so primerjali razmerje med velikostjo možganov dojenčka in odraslega človeka, kažejo, da je človeški mladič rojen dvanajst mesecev »prezgodaj« v primerjavi s preostalimi sesalci. Zato morajo človeški mladiči preživeti prvih 12 mesecev v popolni odvisnosti od svoje matere. Prav zato dojenčki močno potrebujejo bližino, v stalnem stiku z materjo sta otrokov srčni utrip in telesna temperatura bolj stabilna prav zaradi neposrednega stika dojenčkove in materine kože.

Alenka: »Dokler ima otrok kateter, ni kengurujčkanja in do takrat sem ga obiskovala na začetku in koncu obiskov na enoti intenzivne terapije. Kakšnih 10 minut stojiš ob inkubatorju, nekajkrat ga odpreš, da se otroka vsaj dotakneš (kako začneš skrbeti za čistočo rok!), žal pa se tudi inkubator hladi. Sčasoma se seznaniš z vsemi napravami in vsemi označbami in po kakšnem tednu, dveh že bolj ali manj samostojno spremljaš, kako se otroku godi. Zdravniki so prijazni, zelo zasedeni, občutek imaš, da so kar naprej v službi, odgovarjajo na vprašanja, vsak v skladu s svojim karakterjem. Sestre so tudi prijazne in skrbne. Vsi skupaj dajejo občutek, da so otrokova začasna družina. Zame so vsi nekoliko 'njegovi starši'.«

Čeprav so novorojenčki popolnoma odvisni od svojih odraslih skrbnikov, se rodijo z določenimi sposobnostmi. Če po naravnem porodu (brez sredstev proti bolečinam ali drugih zdravil) zdravega, donošenega novorojenčka položijo na materin trebuh, se lahko novorojeni otrok priplazi do materine dojke in se poskuša dojiti sam. Dojenje je dejanje, za katerega poskrbi dojenček sam, mati le zagotavlja naravno okolje in pogoje za to. Prav zato je ločitev matere in otroka po porodu zelo nenaravno dejanje. Mati in otrok morata biti skupaj zgodaj in se pogosto dojiti, da se med njima lahko vzpostavi medsebojni odnos in se zagotovi primerna tvorba mleka.

Zaradi zgoraj navedenih vzrokov tudi na neonatalnih oddelkih slovenskih porodnišnic in na intenzivnih enotah močno spodbujajo starše, da svoje dojenčke in nedonošenčke čim prej kengurujčkajo, jih imajo na svojih golih prsih, s kožnim stikom. Dokazano je, da so nedonošenčki ali zelo bolni novorojenčki, ki so se veliko kengurujčkali, ki so se dojili ali ki so dobivali materino mleko, mnogo hitreje okrevali in prej zapustili intenzivne enote, kar je posledično močno zmanjšalo tudi stroške bivanja v bolnišnici.

Pri kengurujčkanju mati ali oče lahko več ur drži otroka v naročju ali na golih prsih in ga tako greje s svojim telesom, mu nežno prigovarja in ga ljubkuje. Kengurujčkanje je pozitivno tudi za starše: v bližini otroka so bolj pomirjeni, dobivajo več natančnih informacij o njegovem stanju. Tako lahko s kengurujčkanjem poleg vse medicinske tehnike dajemo tudi dotik kože, utrip srca matere ali očeta, toplino svojega telesa in veliko nežnosti ter ljubezni.

Sanda: »Ko sem Maksa prvič videla, sem bila hkrati najbolj srečno in najbolj žalostno bitje pod soncem. Solze so mi kapljale po inkubatorju, ko sem prvič pobožala svojega otročička. Moji občutki so bili: »Jaz nisem bila dovolj dobra zanj, drugi so morali poskrbeti za mojega sinka.« Čeprav sem se tolažila, da mu je tako bolje in da imava srečo, sem se kot mama počutila tako ponižano. Vsi drugi so bolje vedeli, kaj je dobro zanj, kot jaz. Niti prijeti ga nisem znala, nevednica in nesposobnica. Ko so mi ga prvič dali na trebuh in sva se kengurujčkala, sem bila vsa prepotena, razburjena in presrečna, Maks pa se je kar stopil ob meni, se polulal in pokakal. Bilo je zares nepopisno lepo. Besede so tako prazne v primerjavi s silnimi čustvi, ki sem jih takrat občutila. Potem sem ga kengurujčkala vsak dan, dokler je bil samo v plenički v inkubatorju oz. topli posteljici. Zaradi njega, predvsem pa zaradi sebe.«

Nedonošenčki, ki po porodu lepo napredujejo, so mnogokrat odpuščeni še pred napovedanim rokom poroda, zato so še vedno »nezreli« in potrebujejo še posebej skrbno nego in pozornost.

Ko bo končno prišel težko pričakovani dan odhoda domov, boste morda podvomili o svojih sposobnostih, kako boste brez pomoči medicinskega osebja sami lahko poskrbeli za majhnega dojenčka. Nedonošenčki morajo veliko nadoknaditi, ne samo telesne teže, ampak tudi vse trenutke materine bližine, za katere so bili prikrajšani. Še naprej kengurujčkajte in zagotavljajte neomejen dostop do svojih dojk.

Ivana: »Na podlagi izkušenj iz porodnišnice sem možu naročila, naj kupi prilagojeno mleko in stekleničke, saj so me začeli prav res razjedati dvomi, ali bom lahko dojila. Nadaljevala sem režim dojenje/dodajanje, ampak že po dveh dneh mi je postala misel na vse to zelo zoprna. Odločila sem se, da bom dodajala samo, kadar bo res nujno potrebno, kadar bo Naja jokala. Naslednji dan sem dodajala samo še zvečer in ponoči (ker je Naja, ko sem jo položila nazaj v posteljico, kmalu zajokala, jaz pa sem mislila, da joka zaradi lakote), ampak ponoči je cucelj tako ali tako pljuvala iz ust. Mislim, da je bilo četrto ali peto noč, ko sem jo ob pol šestih zjutraj, ko se je zbudila že dvanajstič, vsa izmučena položila v posteljo poleg sebe – in je v sekundi zadovoljna zaspala. V hipu, ampak res v hipu mi je bilo jasno, da je ves čas jokala samo zato, ker je hotela biti ob meni, ne pa zaradi lakote. (Tako je Naja pristala v družinski postelji.) Potem ni bila daleč odločitev, da tudi podnevi opustim prilagojeno mleko in jo samo dojim. Rekla sem si: če bo lačna, bo jokala. Če ne, potem je sita.

Naslednje tri tedne sva se praktično samo dojili. Po enem mesecu je dojenje že postalo rutina. Po šestih mesecih se še vedno samo dojiva – in pri tem resnično uživava.«

Nedonošenčki, ki dobro napredujejo in nimajo zdravstvenih težav, so lahko odpuščeni iz bolnice s težo, ki dosega le polovico ali dve tretjini teže povprečnega, zdravega in ob roku rojenega otroka. Nedonošeni otroci imajo v primerjavi z zdravimi, donošenimi otroki večjo površino telesa glede na dejansko telesno težo in mnogo višje presnovne zahteve, da uravnavajo svojo telesno temperaturo in zelo hitro rast.

Zaradi kombinacij teh faktorjev morajo nedonošenčki v primerjavi z zdravimi, donošenimi otroki pojesti in popiti več oziroma je pridobivanje telesne teže počasnejše kakor pri zdravih, donošenih otrocih. Zato je za nedonošene otroke zelo nevarno, če dojenje ne teče dobro ali če otrok dobiva premalo mleka.

Nedonošeni otroci imajo drugačen ritem hranjenja in spanja kakor donošeni otroci. Nekateri svoje lakote ne zmorejo jasno izražati z glasnim jokom, ki opozori starše, da otrok nekaj potrebuje, zato dojenje na »otrokovo zahtevo«, ki velja za zdrave, donošene otroke, pri njih ne pride v poštev. Nedonošeni otroci so bolj zaspani, dojko večkrat zavračajo, zato obstaja velika nevarnost, da bodo dobivali premalo hrane. Strokovnjaki imenujejo ta vzorec obnašanja »nezrelo obnašanje«, saj se nedonošeni otrok kljub lakoti včasih sploh ne prebudi. Zato je zelo pomembno, da se na začetku nedonošeni otroci hranijo po zelo natančnem urniku, najmanj osemkrat dnevno, in z rednim spremljanjem večanja telesne teže, rasti v višino in večanja obsega otrokove glavice. Dolgo spanje (lahko tudi osem ur ali več) nedonošenih otrok je sicer popolnoma naraven pojav, saj se med tem spanjem v njihovih telesih izloča rastni hormon, ki je zelo pomemben za primerno otrokovo rast in razvoj.

Dokler nedonošeni otrok ne doseže pričakovane porodne teže oz. svoje »prave« starosti (glede na predvideni rok poroda) ali dokler ni dovolj močan in ne pridobi dovolj teže, ga ni možno hraniti izrecno le na njegovo zahtevo. Prav tako ni dobro prepogosto prekinjati otrokovega spanca. Tako lahko pride do paradoksa: otrok bi moral čimvečkrat dnevno jesti, obenem pa naj njegovega spanca ne bi prekinjali. Pri nedonošenih otrocih je tako večja nevarnost dehidracije. Nevarnost je lahko prisotna vse do njihovega »predvidenega« rojstnega dneva.

Matere nedonošenčkov zelo redko poročajo o »premalo mleka«, saj nedonošenčki na začetku dejansko zaužijejo manjše količine mleka kakor donošeni otroci. Matere nedonošenčkov v prvih tednih tako proizvedejo celo dva- do trikrat več mleka, kakor so dejanske potrebe otroka. V tem času si po navadi mleko iztiskajo s prsnimi črpalkami in veliko mater poroča o tem, da ostaja njihovo mleko neuporabljeno. Matere nedonošenčkov poročajo o dolgem spanju svojih otrok in o tem, da se otroci med dojenjem zelo hitro utrudijo in zaspijo, še preden je dojka izpraznjena. To je zelo značilno »nezrelo obnašanje« nedonošenčkov.

Sanda: »Ko sva prišla domov, sem že po dveh dneh dobila mastitis. V hudi vročini 39 stopinj, treslo me je, povsem obnemogla, da se niti premakniti nisem mogla, sem ležala v postelji in jokala v blazino. Ob meni je v košari lačen jokal Maks, jaz pa nisem bila toliko pri močeh, da bi ga dvignila k sebi in mu ponudila dojko. Mož mi je pomagal. Držal je mene in pomagal mi je držati Maksa. Tako smo se vsi trije dojili. Jaz sem jokala, ker me je tako bolelo, mož pa naju je božal in spodbujal. Poklical je v porodnišnico, kamor je potem tudi tekel po razpršilec za v nos, da so se dojke malo zmehčale. Sestra se je po telefonu trikrat pogovarjala z menoj in mi z nasveti pomagala. To je trajalo nekaj dni. Vsak teden smo se hodili tehtat in Maks je lepo napredoval. Tudi stanje se je počasi kar nekako normaliziralo.«

Ker »nezrelega obnašanja« nedonošenčkov ne moremo popravljati, sta pravilna tehnika in strategija dojenja zelo pomembni, vsaj do pričakovanega datuma poroda, ko tudi obnašanje večine nedonošenčkov »dozori«.

Ali dobi nedonošeni otrok dovolj mleka, je zelo odvisno od učinkovitosti njegovega sesanja, materine zaloge mleka in materinega izcejalnega refleksa. Za dobro dojenje nedonošenčka je zelo pomemben pravilen položaj otrokove glavice med dojenjem. Otrokova teža se mora redno in skrbno spremljati. Otroka je treba tehtati brez oblačil. Dober znak je, če se otrok ob vsakem dojenju intenzivno doji vsaj 15 minut.

Preden je nedonošenček odpuščen z intenzivne enote, se zdravstveno osebje z materjo pogovori, kako in kako pogosto naj se otrok hrani. Ne obstajajo natančno določene tabele, saj se otroci med seboj zelo razlikujejo, zato je dobro, da se mati z zdravnikom zelo natančno pogovori, kakšen ritem hranjenja njenemu otroku najbolj ustreza. Mati mora doma zelo natančno spremljati, koliko mleka je otrok pojedel pri posameznih obrokih in preko celega dneva. V ta namen si je možno izposoditi natančne elektronske tehtnice ali pa mora otrokovo težo skrbno spremljati patronažna sestra.

Alenka: »Po prihodu domov sem se osredotočila na dojenje in podiranje kupčkov, na previjanje pa le, ko partnerja ni bilo doma. Kuhala nisem, sem pa metala perilo v stroj in ga obešala. Preostali čas (ki ga, kot verjetno za vsako svežo mamo, ni bilo veliko) sem si zapovedala počitek. Patronažna sestra ga je ocenila, da ima dobro težo (ocenjevala je težo glede na videz), ker pa je nedonošen, je prosila, naj se greva stehtat k izbranemu pediatru mesec dni po prihodu domov. Teža je bila super. Pri pediatru sva bila skoraj vsak mesec (tehtanje, cepljenja), na UZ kolkov štirikrat v pol leta, na fizioterapiji enkrat tedensko, pri razvojnem pediatru enkrat mesečno, na pregledu v porodnišnici vsake tri mesece, pri okulistu …«

Z razvojem in rastjo otroka, dobrim pridobivanjem teže, ko se bo nedonošenček tako okrepil, da bo lahko sam izražal znake lakote, bo dojenje lahko prešlo v bolj naravno fazo – dojenje na otrokovo zahtevo. Povprečno potrebujejo matere doma tehtnico (za tehtanje ob vsakem obroku) dva do tri tedne. Po tem obdobju je treba otroka tehtati le še enkrat dnevno, če lepo napreduje, pa le še ob rednih pregledih v posvetovalnici za dojenčke.

Čeprav svetovalke za dojenje priporočamo dojenje otrok na njihovo zahtevo in potrebo, kar je najbolj naravno, moramo vedeti, da takšna priporočila veljajo izrecno le za zdrave, donošene otroke. Dejstvo je, da tehtanje otroka, še posebej če ta ne pridobiva dovolj teže, pomeni za mater dodaten hud stres in skrb. Toda vedeti moramo, da imajo nedonošeni otroci drugačne potrebe in drugačne vzorce obnašanja kakor ob roku rojeni otroci. Zelo pomembno je, da so matere nedonošenčkov pravilno informirane, saj bodo le tako lahko dobro in uspešno dojile svoje otroke.

Iskreno se zahvaljujem mamicam Tadeji, Alenki, Ivani, Doroteji, Tinoči, Nataši, Sandi in Ireni, ki so si kljub temu, da imajo s svojimi prezgodaj rojenimi otroki veliko dela, prijazno vzele čas in bile pripravljene z nami deliti svoja čustva in izkušnje!

Zahvaljujem se prim. dr. sci. Zlati Felc, dr. med., IBCLC iz Splošne bolnišnice Celje, za strokovni pregled in opombe k strokovnemu delu članka.

Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom

Zaloška 11

1000 Ljubljana

Transakcijski račun: 02014-0050993640