Avtorica: Marijana Mandić

Tretji otrok – da ali ne?

Po dolgih mesecih me je prijateljica povabila na kavo. Mož je šel z najstarejšo, šestletno hčerko k svojim staršem, triletna hči je v svoji sobici risala, najmlajša, še dojenček, pa se mi je zadovoljno nasmihala iz materinega naročja. »Končno mi je uspelo najti čas zate,« je dejala. »Saj te razumem,« sem ji odvrnila in se zazrla v štručko v naročju. »Ah, saj ni to. Imeti tri otroke sploh ni tako naporno.« Da ne? Klepetali sva debelo uro, v kateri mi je strnila toliko zanimivih misli o velikih družinah, da sem se jih odločila posredovati naprej.

Povedala mi je, da so bile reakcije sorodnikov in prijateljev ob novici, da pričakujeta otroka, najbolj bučne, vzhičene, ko sta to naznanila prvič. No, tudi drugič je bilo še kar v redu, nekako takole so se odzvali: »Ja, saj ni dobro, če je otrok edinec. Bi bil preveč razvajen. Krasna družba bo tole! Čestitamo!« Tretjič pa sta že začutila sumničavost. Celo: »A se šališ!« je »prijavil« možev sodelavec. In babica: »Sta prepričana? Dvomim, da bosta zmogla.« Po nekaj takšnih začudenih odzivih sta se odločila, da bosta sladko skrivnost raje zadržala zase oziroma o njej povedala šele, ko bo postala očitna.

»Saj ne rečem, da sva bila z možem čisto zasanjana. Dobro sva se zavedala, kakšno težo bodo dobili naši dnevi, če bova mlajšima sestrama podarila še eno sestrico oziroma bratca. Prav o vseh negativnih plateh sva razmišljala, pa navdušenost kar ni in ni izpuhtela. Naj ti zaupam, na katere slabosti sva se spomnila in kako sva jih sproti izpodbila.«

Dva starša za dva otroka. Kdo pa bo pri tretjem?

Ali to pomeni še tri leta menjavanja plenic?

Že starejši dve hčerki se precej prepirata. Kaj bo šele, ko pride tretji otrok?

Le kdo bo pazil na tri otroke?

Nimamo dovolj velikega stanovanja.

Nimamo dovolj denarja.

Kaj če bo tretji dojenček ravno tako deklica?

Odgovore na zadana vprašanja najdete v oktobrski številki revije.