Avtorica: Barbara Grčar

Lepo vedenje – zgolj preteklost

Ko sem ob koncu šolskega leta vzela v roke spričevala svojih nečakov in jih prebirala od matematike pa vse tja do telesne vzgoje, sem pri vseh teh številnih predmetih pogrešala še eno opisno oceno. »Kje pa je vedenje?« sem začudeno vprašala Majo. Ona pa me je še bolj začudeno pogledala, češ, o čem sploh govorim. »Ko sem še jaz hodila v šolo, smo v spričevalu imeli tudi oceno za vedenje.« Ampak od moje srednje šole je že preteklo kar nekaj let in očitno se je ta vrstica v spričevalu izgubila ali pa so njen prostor zasedle druge, bolj pomembne ocene.

Mogoče se je podobno počutilo lepopisje, ki je v času naših babic tudi kraljevalo s svojo oceno v spričevalu, danes pa se temu samo še nasmihamo. Ampak v starih časih so imeli ljudje resnično lepo in vzorno pisavo, tako kot je bilo v moji generaciji še samoumevno, da smo bili v šoli disciplinirani ter spoštljivi do učiteljev.

Medsebojni odnosi in vrednote pa se vedno hitreje spreminjajo. V današnjem šolskem sistemu določene vrline niso več cenjene niti vrednotene. Učitelji pa so kot nekakšni generali, ki iz ure v uro bijejo svojo bitko. Včasih jim uspe izbojevati disciplino v razredu, spet drugič ne. Ko na koncu učitelj potoži o grdem obnašanju in verbalnem izražanju svojih učencev, ga učiteljski zbor postrani gleda, češ, sam si si kriv, če si nesposoben vzpostaviti pravo ozračje pri urah svojega predmeta. Starši pa ga na govorilnih urah »potolažijo«, da je njihov otrok doma bolj priden, samo znati ga je treba prijeti.

Več o temi v oktobrski številki revije.