Avtorica: Simona Napast

Učiteljica sem …

Vsako vraščanje in vklapljanje v novo okolje je težavno. Že za odraslega človeka, kaj šele za otroka. Prva učiteljeva naloga je torej poskrbeti za čim boljši prvi vtis, ki razbremeni otroka strahov in stisk.

Starši postajajo vse bolj obremenjeni s službo in preživetjem, tako so otroci vse bolj prepuščeni rokam učiteljev. Sliši se neverjetno, a učitelji pogosto preživimo z učenci več časa kot njihovi starši. Zato je še toliko bolj pomembno ustvariti otroku prijetno in spodbudno okolje, v katerem bo rasel in se razvijal. Najbolj pa je seveda pomembna motivacija, ki je premo sorazmerna z dobrim poznavanjem otrok.

Pri svojih učencih ne želim videti zgolj njihove zunanjosti, marveč njihovo dušo, ki v sebi skriva pričakovanja, strahove, upanja in prikrite sposobnosti. Vem, da vedo, da se zanje resnično zanimam, ne igram dobre volje ali zaskrbljenosti, temveč oboje jasno izražam. Ni me sram otroka objeti, potrepljati, mu dajati ljubkovalnih vzdevkov. Zame so otroci, s katerimi preživim veliko časa, skoraj toliko kot s svojima sinovoma. Velikokrat se zavem, da imam dejansko čez dvesto otrok, saj sem v šoli zaposlena kot knjižničarka, torej moram poznati vse otroke. Ne samo, da jih moram, jaz jih želim in hočem. Poleg tega poučujem angleški jezik, in to od vrtca pa vse do osmega razreda. Ta razpon je ogromen, tako vse poti na šoli vodijo v knjižnico. Ne nujno po knjige, velikokrat le po prijazno besedo, objem ali nasmeh.

Učiteljem je zaupana oziroma zadana nehvaležna vloga voditelja, vzgojitelja in učitelja – svetovalca. Sploh lahko vse to združuje v sebi ena sama oseba? Velikokrat se to zdi nemogoče. Tudi učitelji smo namreč samo ljudje, ki imamo svoje dobre in slabe dneve, napake in prednosti, družabno in družinsko življenje. Otroci si želijo neobremenjene učitelje, a še kako težko je prestopati dva različna pragova, za katerima te čakajo takšne in drugačne naloge. Doma družina, ki potrebuje mamo, ženo in gospodinjsko pomočnico, v šoli učenci in sodelavci, ki pričakujejo fleksibilno, nasmejano in znanja polno osebo.

Učiteljski poklic je vedno bolj stresen, saj se vedno več vzgoje in učenja družbenih norm prelaga na ramena šole, ki naj bi bila v pretežni meri izobraževalna ustanova. Tako pa moramo reševati prenekatere socialne in vedenjske težave.

V svojem poklicu imam le eno vodilo: na prvem mestu sem človek, šele nato učitelj. Kar sejem, to žanjem. S prijaznostjo in razumevanjem dosežem veliko več kot z grajanjem in nedostopnostjo ali strogostjo. Vendar pa otroci poznajo mejo, do koder segata sproščenost in šaljivost. Trudim se, da učne ure vsebujejo veliko smeha, humorja in sproščenosti. V takem ozračju velikokrat nastane navidezen kaos, ki pa prinese velike rezultate, kadar se s šaljivostjo prebijamo skozi dolgočasno slovnico ali osvajanje novega besedišča.

Več o temi v oktobrski številki revije.