Avtorica: Mojca Šimenc

Iskanje drugačnih poti

Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa. (Albert Einstein)

Ko gre za kronično bolezen pri otroku (ne glede na to, kako resna je in kakšna je njena dolgoročna napoved), smo starši pripravljeni storiti čisto vse, ampak res ČISTO VSE, da bi otroku pomagali. Najprej se seveda obrnemo na konvencionalno medicino. Če se stanje ne izboljša, začnemo najprej zelo po tihem, potem pa vse bolj na glas premišljevati o 'čem drugem, kar bi pomagalo'. Alternativna medicina postane stvar, ki jo začnemo jemati resno.

Kadarkoli je v javnomnenjski anketi zastavljeno vprašanje o vrednotah ali tem, kaj vam največ pomeni v življenju, je odgovor en sam in znan vnaprej: zdravje. Čeprav zdravje deklarativno postavljamo na sam vrh vsega tistega, kar nam v življenju nekaj pomeni, se do njega pogosto obnašamo hudo mačehovsko, pričakujoč, da bo naše napake popravila robotizirana uradna, konvencionalna medicina. Če gre za bolezni ali nevšečnosti, ki tarejo dovolj veliko število ljudi, da se v njihove težave splača investirati in (po)iskati čim bolj ustrezna zdravila in/ali tehnike zdravljenja, se bodo naša pričakovanja uresničila.

Če gre za bolezenska stanja, ki so redka, je zgodba drugačna. Mednarodna zdravstvena organizacija pravi, da so bolezni, ki prizadenejo manj kot svetovnega prebivalstva, tako redke, da se vanje znanosti sistematično ne splača vlagati v smislu iskanja novih načinov zdravljenja. Tekanje od zdravnika do zdravnika, med katerim postajate vse bolj obupani in vdani v usodo, se konča z dvigom rok: naredili smo, kar smo pač lahko. Če gre za otroka, je izkušnja še toliko bolj trpka.

Več o temi v oktobrski številki revije.