Članki

Moški vašega življenja že ima otroka iz prejšnje zveze. S tem si doslej niste belili glave. Sedaj ko pričakujeta vajinega otroka, pa je nenadoma vse drugače. Na vajino srečo legajo sence preteklosti. Kako se soočiti z dvomi, pomisleki in tesnobo, ki vas obhajajo?

Rojstvo otroka je za žensko izjemen dogodek. In prav tedaj radi privrejo na plan najrazličnejši dvomi in pomisleki. Le-ti pogosto ostanejo skriti, saj ima ženska slabo vest in si jih ne upa izraziti na glas. Vendar pa jo občutek odgovornosti do bitja, ki ga nosi pod srcem, sili, da jih včasih vendarle izrazi. Barbara odkrito priznava, da si ni nikoli predstavljala, da bo celih devet mesecev grenila življenje svojemu partnerju, očetu majhne deklice. Čeprav je imela njegovo hčerkico zelo rada, se ji je zdelo neznosno, da je Marko pred njo imel svoje življenje in otroka z drugo. Ta misel jo je tako obsedala, da je nekega dne prebrskala vse predale, denarnice in žepe in raztrgala vse fotografije, na katerih je bila njegova prva žena v obdobju nosečnosti. Na koncu je postala tako neznosna, da jo je Marko zapustil. Vrnil se je, ko so jo sprejeli v porodnišnico. Čeprav se sliši čudno, se mu je v porodni sobi za svoje bolestno ljubosumje (na prvo ženo) opravičila, on pa ji je dal vedeti, kako je drobceno bitje, ki je prihajalo na svet, pomembno zanj. Čeprav ne živita skupaj, ji Marko pri vzgoji malega Jana veliko pomaga.

Psihologinja dodaja, da je prvi otrok drugačen od ostalih, saj se po njegovi zaslugi zapišemo med starše. Ko pa se rodi otrok v drugi zvezi, je vse odvisno od odnosov med partnerjema. Bolj ko so ti harmonični, bolj pomirjena je bodoča mamica in manj jo obhajajo dvomi. Če je ravnanje očeta zadržano, ima bodoča mamica lahko občutek, da ne pripada nikomur. In če je še vedno navzoča prva žena, je to za novo partnerko še toliko bolj neprijetno.

Zdi se, da je pomisleke in dvome preprosto izraziti, vendar so v praksi stvari čisto drugačne. Ana in Gregor sta živela skupaj štiri leta, z njima pa tudi njegova hčerka iz prvega zakona. Njena mama jo je obiskovala vsaj dvakrat na teden. Čeprav se Ani Kristina ni zdela posebno simpatična, sta dobro shajali.

Zadeva pa je postala napeta, ko je Ana pričakovala prvega otroka. Ana in Gregor, oba ločena, se nikoli nista želela poročiti in Kristina je ta argument začela spretno izkoriščati, da je Ano žalila. Hčerko je spraševala, kako kaj mala prijateljica njenega očka. Nekega dne pa je na vrata otroške sobe prilepila fotografije z njune cerkvene poroke, kjer je ona nosila belo obleko, Gregor pa bel smoking. Če je zadeva na začetku vzbujala zgolj smeh mladega para, pa je postalo precej neokusno, ko je Tanja nekega dne vprašala, ali bo dojenček, ki se bo kmalu rodil, »pankrt«. Nenavadno vprašanje iz ust 11-letne deklice! Ana pa je vprašanje preprosto preslišala. Kristina jo je nenehno spraševala po njenem počutju ter ji pripovedovala, kako pozoren je bil Gregor, ko je bila sama noseča. Nosil ji je zajtrk v posteljo, vsak dan prinašal rože ter kupil avto, da ji v službo ne bi bilo treba z avtobusom. V Ani, ki sama ni bila deležna tolikšne pozornosti, se je nabiral vse večji gnev. Dobila je občutek, da je Gregorju do drugega otroka manj kot do prvega.

Še istega večera se je med bučnim prepirom mladega para izkazalo, da si je Kristina vse skupaj izmislila, ker je bila na Ano ljubosumna. Po razvezi od Gregorja namreč ni imela nobene resne zveze. Gregor je bil v Kristinini nosečnosti res več prisoten, saj je bil tedaj še študent in je imel veliko več časa kot sedaj. Nikakor pa ni držalo, da ji je vsak dan prinašal rože in kupil avto, saj sta se preživljala samo z eno, ne ravno veliko plačo, od katere je šel velik del za najemnino. Psihologinja predlaga, naj bodoče mamice nikar ne grenijo življenja sebi in partnerju, temveč naj raje odkrito spregovorijo o svojih dvomih. Pogosto se namreč izkaže, da so le-ti neupravičeni.

Noseča ženska si seveda želi, da bi bila partnerjeva čustva v tem pomembnem trenutku neokrnjena. Porod namreč pomeni vrhunec intimnosti v življenju dveh partnerjev. Ženska mora čutiti, da je ta občutek tudi za partnerja edinstven, pa naj bo to njegovo prvo očetovstvo ali ne.

Če odštejemo zgoraj opisane dvome in pomisleke, je po drugi strani velika prednost imeti ob sebi partnerja, ki je že oče. Njegove izkušnje pridejo mladi mamici, z malim jokajočim bitjem (ki ga šele spoznava) v naročju, še kako prav. Previjanje, stekleničke, neutolažljiv jok, driske … mu nikakor niso španska vas! Z njegovo pomočjo lahko ženska razreši mnoge dvome, ki prevevajo veliko večino novopečenih mamic.

Poskusite se vživeti v kožo bodočega očeta in nikar ne sumničite, da se ne zaveda svoje odgovornosti. On že ima izkušnje s prečutimi nočmi, krči in škrlatinko tik pred odhodom na dopust in s tem, ko je z vami spočel otroka, vam želi dati čudovit dokaz ljubezni.

Odločitev za spočetje otroka z drugo žensko, če je moški že oče, pomeni, da je prejšnja zveza propadla. Pomeni tudi, da je zaradi ločitve trpel in videl trpeti svojega otroka. Tokrat bo storil vse, da se to ne bi več ponovilo. Zaveda se, da je to zanj enkratna priložnost, da si ustvari novo družino in novo življenje. Dopoveduje si, da se je iz preteklih napak marsikaj naučil, in sedaj bo storil vse, da bo najboljši očka in mož.

Za moškega, ki je že oče, zaploditev otroka verjetno ostaja eno najbolj zavestnih in premišljenih dejanj v življenju. On otroka ne potrebuje, saj ga že ima. Ob tem novem spočetju se dobro zaveda, v kaj se spušča. Zavestno se odloča, da se bo v to veliko pustolovščino spustil z vami. Mar ni to največji dokaz ljubezni?

Jože, 31, iz prvega zakona ima 10-letnega sina:

Moja partnerica je stara 27 let in je trenutno v 6. mesecu nosečnosti. Skupaj sva šest let in pred dvema letoma je izrazila željo po otroku. Sam sem bil najprej proti, četudi sem zelo družinski človek. Sina obožujem in se z njim redno srečujem. Na začetku zveze z Ines sem bil poln dvomov, saj sem zelo težko zaupal ženskam. Tudi skupnega otroka sem se branil zaradi strahu pred preteklimi dogodki. Bal sem se, da me bo zapustila in bo ponovno trpel otrok. S pomočjo najinih maratonskih pogovorov sem le nekako razčistil v svoji glavi in se odločil, da je treba živeti za naprej, in ne za nazaj.

Ines na mojega sina nikoli ni bila ljubosumna, a ji je bilo verjetno kdaj hudo, sploh ker sem nekoč, še preden je zanosila, izjavil, da ne vem, ali bi lahko svoje naslednje otroke imel tako rad, kot imam prvorojenca.

Zdaj opažam veliko razliko v samem dojemanju nosečnosti. Ko je bila noseča nekdanja žena, nisem vedel, kaj pravzaprav pomeni imeti otroka in biti zanj odgovoren. Zdaj pa vem in zato me bolj skrbi. Vem, kaj pomeni ponoči vstajati, biti dan in noč z otrokom. Ines tega še ne pozna, zato se mi glede tega zdi precejšnja idealistka. Govorim ji, da prvih nekaj mesecev z otrokom ni tako romantičnih kot v filmu. Sem pač z nogami bolj na trdnih tleh, ker sem vse to enkrat že doživel.

Dolgo sem odlašal s tem, da bi sinu povedal, da bo dobil polbratca ali polsestrico. Bal sem se, kako bo reagiral. A je bil izredno sprejemljiv.

Odločitev o otroku z novo partnerico je bila pretehtana. To je moj popravni izpit, ne morem si dovoliti, da bi še enkrat padel.

Prvič očka, tretjič mama

Saša Einsiedler in Tilen Pusar sta letošnjo zimo dočakala malega Martina. Saša ima iz prvega zakona že 8-letno Manco in 7-letnega Gašperja, za Tilna pa je to prvi otrok.

Kdaj vama je postalo jasno, da si želita skupnega otroka?

Saša: Na začetku ne, potem pa, ko smo začeli skupaj živeti, nama je vse bolj postajalo jasno. Za Tilna sem vedela, da si ga zelo želi, sama pa sem si vedno želela več kot dva. Kakšno veliko presenečenje odločitev za skupnega otroka zato niti ni bila.

Tilen: Večkrat sem v šali povprašal, kdaj bo v trebuščku dojenček.

Saša, ste kdaj pomislili, da sta vam dva otroka dovolj?

Saša: Vedno sem govorila, da jih bom imela veliko. Po ločitvi sem bila prepričana, da bom pač ostala pri dveh otrocih, da tudi nobenega moškega ne bom več imela, ker sem imela takrat pač slabo mnenje o njih. Potem pa sem spoznala Tilna, postali smo družina in zdaj se mi zdi, da mi je Martin dal novo in neprecenljivo dimenzijo, za katero sem mislila, da je ne bo več.

Tilen: Otroka sta Martina lepo sprejela. S Sašo sva se veliko pogovarjala z njima, sodelovala sta od začetka nosečnosti, skupaj smo hodili na ultrazvoke, dala sva jima občutek, da bomo vsi dobili dojenčka, ne le midva.

Tilen, kako pa ste se vi spopadli s tem, da ima Saša že dva otroka?

Tilen: Takrat niti nisem razmišljal, da se bom pravzaprav pridružil neki družini. Bil sem zaljubljen v Sašo. Potem sem spoznal Manco in Gašperja, takoj sem se zaljubil vanju, onadva pa vame. V hipu smo bili povezani. Sploh se nisem zavedel, da so minili meseci, šli smo na morje, kmalu živeli skupaj, vse je šlo tako spontano, da se niti nisem imel časa ukvarjati z mislimi, kako in kaj. Zdaj sta zelo navezana name, morda sem imel srečo, da nista bila tako zelo navezana na svojega pravega očeta.

Saša: Če Tilen kam gre in pride Gašper iz šole, takoj vpraša: »Kje je Tili?« In če ga kakšno uro ni, pravi: »Mami, me že prav skrbi, kje je Tilen! Sem že pozabil, kakšen je videti!«

Tilen: Otrokoma dajem tudi občutek varnosti. Ko sva šla rodit, je klicala Manca in najprej govorila s Sašo. Prvo vprašanje ni bilo »Kako si?«, pač pa: »Je Tili tam?« Ker če sem jaz poleg, potem je gotovo vse v redu.

Vas je kdaj obšla ljubosumnost, Tilen, ob dejstvu, da to za Sašo ni prvi otrok?

Saša: Sama sem imela občutek, da si je Tilen, ki še ni imel te izkušnje partneričine nosečnosti, včasih želel, da bi se bolj pazila, da bi več počivala, da bi se torej obnašala tako, kot se navadno ženska, ko je prvič noseča. Obnašal se je pač kot moški, ki bo prvič oče, jasno. Jaz pa sem se bila kot izkušen borec, češ, saj že vem, kako to gre.

Tilen: Mene bi zadeva strašansko motila, če bi bil Sašin nekdanji partner bolj prisoten. Sem pač tak – prišel sem, to je moja ladja in jaz sem na njej kapitan. Imam srečo, da me je posadka sprejela, in mi mirno plujemo naprej.

Dr. psih. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Fakulteta za socialno delo, Ljubljana

Tovrstne situacije je treba vzeti zares. To pa ne za očeta, ki enega otroka že ima, ne za ženo, ki prvič rodi, ni nekaj samoumevnega. Vzeti zares namreč ni nekaj, kar bi že znali. Vzeti zares pomeni, da moramo najprej pogledati sebe – denimo ženska: jaz bom imela otroka in to je otrok, ki bo otrok v dopolnjeni družini. Rodil se bo k bratom, k drugim ljudem.

Sama bi si želela, da bi ženske, ki se odločajo, da bodo imele otroke s partnerjem, ki otroke že ima, to vzele kot nekaj dobrega. Kot nekaj, kar lahko obogati življenje. Otroci, ki so že na svetu, so potencialna podporna mreža za človeka. Prinesejo nova znanja, spoznanja, imajo prihajajočega otroka radi. Vzeti resno zatorej pomeni, da ne pometemo pod preprogo, ne izrinemo na rob zavesti, da ne rečemo »bo že nekako« ali »ni pomembno«. Ker je pomembno.

Ko se nova partnerja tega tako lotita, si lahko postavita vprašanje, kako bosta ravnala. Treba se je pogovoriti, v kakšno družinsko mrežo se bo otrok rodil. Za vse starše bi bilo dobro, da ne bi razmišljali o otroku kot o »prvem, drugem, mojem, tvojem«, pač pa o OTROKU. Takšnem, kot ga še ni bilo. Njunem. Nista pa sama na svetu, zato se morata že zdaj pripraviti na to, kako povedati drugim, kako bo partner oče otroku, ki bo del nove družine, in oče otrokom, ki so ostali v drugih družinah, ter postaviti meje. Po mojih izkušnjah (pa tega ne verjamejo vsi) to ni tako težko. Pod enim pogojem – da se potrudiš za to.

Seveda pa so stvari, ki so nezavedne. Ljudje smo vsi krvavi pod kožo, zato je normalno, da se v ženski kdaj porodijo ljubosumje, tesnoba, občutek, da je druga, da tistega novega, kar ona čuti, on ne čuti … Vse to se lahko zgodi. Vprašanje je le, kaj bo zdaj naredila s tem. Od teh občutkov mora preiti k pogovoru o njih. Od tesnobe mora preiti k iskanju dobrega. Če tega zares ne zmore, je bolje, da se v take situacije ne spušča.

Nov otrok v teh situacijah potrebuje le tisto, kar potrebujejo vsi otroci – da ga gledamo kot posameznika. Ne moremo reči, da kateri od partnerjev nosi večji del odgovornosti. Oba jo nosita, vendar vsak na drugačen način. Partner, ki že ima otroke, je zanje, za tiste, ki so najverjetneje ostali pri nekdanji partnerki, odgovoren. Kar pomeni, da mora partner narediti prostor za tiste otroke v tem razmerju in hkrati tiste otroke pripraviti na to novo razmerje. Vendar moški velikokrat niso dobro opremljeni za to. Zato prepustijo vse partnerkama, sedanji in nekdanji.

Odgovornost ženske pa je v tem, da s polno zavestjo rodi otroka v družino, v kateri so že drugi. Če ne more drugih otrok povabiti, naj bodo del nove družine, naj bodo sootroci, potem je bolje, da se v to ne spušča.

Moški velikokrat dejansko čutijo, da so otroci v novem razmerju nekakšen popravni izpit. Sama bi si želela – in menim, da imajo pravico do tega – da bi imeli od te nove možnosti korist tudi prvi otroci.