Avtorica: Mateja Kropec Šega

Oktobrska zgodba jeseni

Narava oktobra hiti pripovedovati zgodbo jeseni. Ta zgodba ima vesel, pisan začetek, ko nekaj časa kar ne vemo, kam z vso obilico darov, ki nam jih darežljivo ponuja. Temu obdobju sledi čas, ko se prikrade želja po počitku. Nazadnje pa narava počasi zaspi. A ne zaspi za vedno! Spi kot zakleta princeska, ki čaka, da jo pomladne sape kot princ poljubijo na lice in jo prebudijo v novo življenje. Ta večni krog življenja se ponavlja prav vsako leto. Življenje se prebudi, je v polnem razmahu, potem pa se sleherno jesen spet potegne samo vase.

Seveda je narava lepa tudi takrat, ko so njene veke trdno zaprte in po njej pihajo močni vetrovi in trosijo sneg. Ledeni kristali so lahko krasnih oblik in se čudovito lesketajo, a naše srce vseeno vsak konec zime nezmotljivo zahrepeni po pomladi, po življenju.

Jeseni se pripravljamo na pomlad

Kako se torej pripraviti? Za začetek naj vas vprašam nekaj nenavadnega. V čem se za vas letošnje leto razlikuje od drugih let? Prepričana sem, da je bilo za vsakogar nekaj posebnega. Ali ste letos morda praznovali okroglo obletnico rojstva, se vam je rodil otrok, vnuk, ste diplomirali, se vselili v novo stanovanje, izgubili koga od svojih najbližjih, ste se zaljubili, se poročili …? Če lahko vsaj na katero od naštetih vprašanj odgovorite z »da«, potem je to leto za vas zares nepozabno. Če pa na nobeno od naštetih vprašanj ne morete odgovoriti pritrdilno, potem se v tem letu morda skriva kakšna čisto vaša skrivnost – ali pa tudi ne. Predlog, ki vam ga želim dati za letošnjo jesen, je, da si zasadite svoje sadno drevo. Si predstavljate nostalgijo, ko boste čez leta hodili okrog in se boste znašli pred svojo staro jablano? To drevo sem zasadil pa tistega davnega leta 2003, ko … To bodo vnuki napenjali ušesa!

Torej – kako se lotiti sajenja drevesa?

Najprej si poiščite primeren prostor. Če ga sami nimate, poprosite za košček zemlje. Prepričana sem, da ni pravega kmeta, ki bi vam odrekel prošnjo, da bi na njegovi zemlji zasadili drevo. Skoraj tudi ni Slovenca, ki ne bi imel na podeželju bližnjega sorodnika ali pa vsaj dobrih prijateljev. Seveda boste morali premisliti in se dogovoriti, kje bo drevo stalo, da ne bo v oviro pri košnji, prehodih itd. In potem? Najprimernejši čas, ko se bomo lotili sajenja zares, je približno konec oktobra. Zanesljivo mora drevesom takrat že odpasti listje. To je namreč znak, da je prišel čas mirovanja rastlin. Da bo jesensko sajenje uspešno, je dobro tla že vnaprej dobro pognojiti, predvsem z gnojili, ki vsebujejo več kalija in fosforja. Ti dve hranili namreč počasneje prodirata v globlje plasti zemlje. Sadilno jamo pripravimo vsaj tri tedne prej, preden nameravamo saditi. Jama mora biti globoka pol metra in imeti v premeru okrog en meter. Ko bomo izkopavanje zadihani končali, na dno zakopljimo nekaj katerega od sadjarskih gnojil, ki so na tržišču in imajo idealno mešanico hranil, ki jih bo naše drevesce potrebovalo, da bo z njimi lahko začelo rast. Jeseni bo moralo mlado drevo razviti predvsem primeren koreninski sistem, ki mu bo omogočal dober začetek rasti spomladi. V tem je tudi poglavitna prednost sajenja dreves jeseni. Po prvem gnojenju jamo delno zasujemo za dva do tri tedne, potem pa ob času zapičimo v jamo primeren količek, ki bo rabil mlademu drevescu za oporo. Če to naredimo potem, ko je drevo že posajeno, tvegamo, da med zabijanjem količka poškodujemo korenine. Posledica bo slabša rast, pa tudi kakšna bolezen se lahko skozi poškodovan koreninski sistem prikrade v rastlino. Dobro je, da jamo zaščitimo z zaščitno mrežo proti voluharjem, dodamo še nekaj zemlje, nanjo postavimo sadiko, jo zasujemo z nekaj zemlje, nato pa korenine narahlo potresemo, da bo zemlja enakomerno napolnila morebitne prazne prostore v koreninski grudi. Jamo še do vrha napolnimo z zemljo, okrog drevesa zemljo nekoliko potlačimo in drevo privežemo. Ko boste jamo kopali, vam priporočam, da si približno zapomnite, kako si je po plasteh sledila zemlja, ki jo izkopavate iz jame, in jo v enakem vrstnem redu poskušate vrniti nazaj. Po navadi pomaga, če posamezne plasti zemlje dajemo na različne kupe okoli jame.

Dobro je, če tudi v zgornjo plast zamešamo nekoliko sadjarskega gnojila; to bo založno gnojenje za vse prihodnje leto. Seveda pa moramo zelo paziti, da nobeno gnojilo ne pride v neposreden stik z rastlino, ampak je vedno premešano z zemljo. Gnojilo, ki se dotika rastline, lahko namreč povzroči močan ožig, ki lahko rastlino tudi umori.

Katero sorto izbrati?

Tukaj vam zanesljivega odgovora ne znamo povedati. Vsake oči imajo »svojega malarja« in vsaka usta imajo svoj okus. Srce pa mi ne da, da vam ne bi toplo priporočila, da se odločite za katero od starih slovenskih sort. K sreči spet prihajajo »v modo« in jih lahko po različnih sadnih drevesnicah najdete kar nekaj. Stare sorte so narodno bogastvo, imajo čisto drugačen okus od novih »industrijskih« sort, pa še odpornejše so proti boleznim in škodljivcem. Seveda pa ne bo nič narobe, če si posadite sejanček, ki ste ga sami precepili s cepičem s tiste jablane, pod katero ste nekoč sedeli s svojim dedkom. Tako drevo bo imelo še prav poseben simbolni pomen.

Ob koncu naj vam zaželim lepo in zdravo rast vašega drevesca. Posedanje v njegovi senci z vašimi dragimi in sladkanje z okusnimi plodovi naj vas vedno znova spominja na neko posebno leto.