Hudomušnice

Tudi spodnje hudomušnice nam je poslala gospa Almira Marušič iz Kopra. Tokrat so to domislice njenih učencev.

Maja ... že tako dolgo hoče v šolo, a je že tako dolgo nočejo vzeti. Pravijo, da je ne morejo, da mora počakati še »tri prstke« na roki. Niso je še hoteli, ko je šla v šolo njena sestra Tina; rekli so, da je še premajhna. Niso je hoteli niti takrat, ko se je ob Tini naučila črke, in niti takrat, ko jih je že sama pobirala v besede. Samo čudili so se, ko je že zapisala svoje ime, pa Tinino, mamino in očijevo. In čudila se je mamica, ko je hčerka brala napise nad trgovino, ko sta šli iz vrtca, in očka ni mogel verjeti, da je ona njemu prebrala zgodbico za lahko noč. Kratko zgodbico, tako iz velikih tiskanih črk, a prebrala jo je. Vsi so se čudili, s šolo pa nič. Samo do šole je lahko šla, sestro čakat, v šolo s torbico pa ne.

Potem je pa le prišel in minil tisti rojstni dan, ko so se nehali čuditi in so lahko rekli: »Letos boš pa šla v šolo, letos!« In šla je, z novo torbico, bingljajočim čopkom, samozavestno in polna pričakovanj. Že od prvega dne je hodila sama, zakaj bi jo pa tja spremljali, saj ve, kje je šola. Pred njo je lahko vedno počakala sestro Tino ... Sedaj je pa lahko šla prav noter, v učilnico, tam je imela svoje mesto. Tam je čakala, kaj se bo dogajalo, kaj vse se bo tu še naučila, zvedela, naredila ... V šoli pa vlečemo črte, rišemo, sedaj se bomo pogovarjali, pa še igrali se bomo.

Danes pa bomo v šoli delali, je iz dneva v dan upala, pa nič! »Ta šola sploh ni prava šola,« je jezna rekla nekega dne, doma pa butnila v kuhinjo in žalostno, a odločno rekla: »Ne grem več v to šolo. Saj se v njej prav nič ne dogaja! Nobenega dela ni, sama igra. Igram se lahko tudi doma!«

Več o navihanih učencih gospe Marušič si lahko preberete v oktobrski številki revije.