Avtorica: Tina Cipot Mal

Dr. Slavko Gaber

Prvega septembra bodo v devetletko zaplule vse slovenske osnovne šole, v šolo bo šla kopica najmlajših učencev doslej, starih tudi manj kot šest let. Začelo se bo novo poglavje slovenskega šolstva. Vprašanj je še veliko. Nekaj smo jih zastavili ministru za šolstvo dr. Slavku Gabru.

Gospod minister, kakšne spomine pa imate vi na prvi dan šole?

Moji spomini so takšni kot verjetno vseh otrok. Spomnim se, kje je stal razred, da je bilo zame veliko novih ljudi. Spominjam se tudi učiteljice. 

Je bila prijazna?

Da, ime ji je bilo Sonja.

Vas je bilo kaj strah?

Kolikor je strah element, ki je sestavni del pričakovanj, z novim, drugačnim, potem me je malce bilo strah. Da pa bi bil to strah, ki gre proti grozi oziroma nečemu strašnemu, to pa ne.

Za devetletko pravijo, da je vaš otrok. Vas zdaj, ko bo redno vpeljana v vse osnovne šole, kaj daje trema?

Devetletka je dokaj dobro pripravljen in tudi dolgo pripravljan projekt. Priznam, da je bilo v moji glavi več odprtih vprašanj leta 1999, ko se je začelo poskusno uvajanje. Danes je očitno, da je glavni test teh temeljnih elementov prestala. Sicer pa še vedno kar nekaj dodatne energije požene po telesu razmislek o tem, kako bo na jesen, ko bo vendarle devetletka stekla vsepovsod. Na področju današnje Slovenije so se s projektom osemletne obvezne osnovne šole začeli ukvarjati že leta 1869. Torej, daleč je čas, ko so se zadnjič odločali glede tega, koliko let bo trajala šola. Devetletka je pomemben korak za Slovenijo, za katerega pa bi bilo gotovo bolje, če bi bil narejen kakšno desetletje prej. Mi potrebujemo daljši čas šolanja, ker je količina vednosti, ki jo je treba prenesti na mlajšo generacijo, tolikšna, da ljudi vznemirjamo, če to delamo v prekratkem času. Silimo jih v preveč v prekratkem času.

Poudarili ste eno od prednosti devetletke. Zakaj je potem več kot 40 odstotkov osnovnih šol z njo odlašalo do konca?

Ni šlo samo za zavlačevanje s strani šol. Tudi mi smo se odločili za uvajanje pod določenimi pogoji – treba je bilo imeti izpolnjene kadrovske pogoje, torej zadostno število učiteljev, tudi prostorske pogoje. Zelo dosledni pa smo bili tudi pri upoštevanju soglasij staršev za poskusno uvajanje. Vse skupaj je dalo rezultat – 256 šol je ta trenutek že vključenih v devetletko, 196 pa se jih bo vanjo vključilo jeseni. Rezultati pa kažejo, da smo dobro pripravljeni. Če bi bila večina projektov v državi pripravljena in preizkušena do te mere, bi verjetno ne bilo slabo. Oziroma bi morda celo pretiravali. Devetletka pač zadeva otroke, mi odrasli določene stvari laže sprejmemo.

Pričakujete pri teh šolah, ki do sedaj niso bile vključene v poskusno devetletko, zdaj »porodne krče«?

Brez vseh problemov se na svetu ne zgodi nič, kaj šele uvajanje devetletne osnovne šole na nacionalni ravni. Težave poskušamo reševati sproti. Tako smo že leta 1996 začeli izobraževanje učiteljev. Letos smo imeli celo leto posebno mrežo šol, v kateri so šole, ki so že imele devetletko, pripravljale na njeno uvajanje tudi šole, ki bodo vanjo vstopile šele jeseni.

Je šlo torej za nekakšno mentorstvo?

Natanko tako. Kaže se zahvaliti šolam, ki so našle smelost prej in zbrale še dodatno energijo, da bi pomagale tem, ki se bodo jeseni spopadle z devetletko. Hkrati ponekod končujemo zagotavljanje prostorov za enoizmensko devetletno šolo. Pri tem je treba vedeti, da ne gre za gradnje zgolj zaradi prostorskih zahtev devetletke, pač pa bi upal trditi, da gre najmanj petdeset odstotkov dograjevanja na račun dvigovanja standarda. Menim, da občine na to gledajo podobno, čeprav kdaj negodujejo.

Pa se vam zdi, da se bodo učitelji stare šole znali spopasti z zahtevami devetletke? Marsikateri učitelj, sploh starejše generacije, je po miselnosti še vedno storilnostno naravnan.

Učiteljice in učitelji so različni, temeljna delitev niti ne gre po liniji stari-mladi, pač pa tudi po kakšnih drugih linijah. Zame je ključna odprtost za spremembe, sposobnost dojeti, kaj se dogaja okoli tebe. Velika večina učiteljev je takih, da so sposobni tega premika. Res pa je, da nikoli ni tako, da bi bili vsi neskončno navdušeni nad spremembami in bili pripravljeni nanje. Posebej smo skrbeli za to, da bi bilo čim več takšnih, ki so dojeli, v čem je smisel sprememb. Povabili smo jih, da sooblikujejo učne načrte. Ideja je bila zelo preprosta: če bodo sooblikovali načrte in prispevali k spremembam, jih bodo zares poznali in jih laže vzeli za svoje. Tako da velikega dodatnega prostora, da bi naredili več, ni bilo. Se pa zavedam tudi nečesa drugega – letošnjo jesen bo devetletna osnovna šola v vsaki šoli, šele leta 2008 pa bo v vsakem razredu. Prestopanje v druge horizonte pa je dolgo. Začelo se je pred uvedbo devetletne osnovne šole v osemdesetih in mi ga bomo umirjeno izpeljali tam nekje konec tega desetletja.

Ravnatelji poročajo o težavah pri oblikovanju urnikov, v številnih primerih je odpovedal tudi računalniški program Win Urnik, namenjen razporejanju šolskih ur. Kako to komentirate?

Tisti, ki so že šli skozi proces pripravljanja urnikov, pregledovanja celote, vedo, da je to mogoče narediti. Ko sem leta 1998/99 na nekaterih šolah z ravnatelji in strokovnimi sodelavci pripravljal urnike, sem se prepričal, da je to mogoče. Nikoli ne bi uvajali nečesa, kar izvedbeno ni mogoče. Računalniki praviloma ne rešijo vseh težav. Ta napor bodo morali na šolah ob pomoči računalnika vendarle opraviti ljudje. Seveda bo kdo še pogodrnjal, sploh tisti, ki so se dela lotili pozno, ker morda niti niso verjeli, da z devetletko mislimo čisto zares. No, tisti pač plačujejo nekaj zamudnega davka. Kot mi vsi. Če česa ne opravimo danes, bo jutri z dvojno mero prišlo nad nas. In nekaterim se je to res zgodilo. Večini na srečo ne.

S prehodom v devetletno šolo se bodo izpraznili nekateri vrtci, saj gresta v 1. razred dve starostni skupini – sedem- in šestletniki. Vrtci se sicer financirajo iz lokalne skupnosti, kaj pa se bo zgodilo s presežkom vzgojiteljic?

Resnega presežka ne bo, ker je bil dogovor učiteljske in vzgojiteljske skupnosti, da skupaj načrtujeta prehajanje. Veliko smo se ukvarjali s tem že v devetdesetih, razpravljali o tem. Zelo velikih težav ne bo, deloma tudi zato, ker smo normativ števila otrok v skupini v vrtcih vzporedno spuščali in ker smo časovno razvlekli uvajanje devetletke. Če bi danes vse šole v državi šle v devetletno šolanje, bi bil problem večji, toda to ni bilo narejeno brez premisleka. Uvajanje devetletke spremlja koordinacija na ministrstvu, kjer skupina strokovnjakov rešuje tako drobne težave, kot je denimo ta, kje se bo ustavil šolski avtobus, kot tudi večja konceptualna vprašanja.

Vzgojiteljice naj bi bile tudi vključene v 1. razred, pod pogojem, da razred šteje 15 otrok. Kaj pa, če je na celotni šoli 22 otrok?

Takih situacij je okrog 12 odstotkov. Tam tudi vrtcev in vzgojiteljic praviloma ni veliko. Ne trdim, da nikjer ne bo težav, a večjih ne bo. Vzgojiteljice bodo našle prostor v šoli – v običajnem razredu ali pa v oddelkih podaljšanega bivanja. Sistem za zdaj deluje tako, da poskuša reševati težave sproti, seveda z velikim angažmajem šol in precej naklonjenim stališčem staršev in učiteljstva do projekta. Drznil bi si reči, da tudi zaradi napora, ki je vložen s strani Zavoda za šolstvo RS in ministrstva.

Kako pa je z majhnimi podružničnimi šolami? Jim resnično grozi ukinitev in prevažanje učencev v matične enote?

Zaradi devetletke ne. Ta je kvečjemu en oddelek dodala, je torej okrepila število otrok. Je pa potreben razmislek o mreži šol v Sloveniji. Načeloma ne podpiramo ukinjanja podružnic. Seveda pa bomo za vsako ceno, vedno in povsod težko vztrajali. Naj pa povem, da sem pred kratkim odprl prenovljeno šolo in vrtec na Hodošu. Vsega skupaj je tam 20 otrok.

Hoditi v šolo v svojem kraju je nekaj povsem drugega kot vožnja v nekaj kilometrov oddaljen kraj.

Moja prva pot v šolo je trajala tričetrt ure peš. In tako je bilo vsak dan. Vem torej, kaj pomeni imeti šolo blizu. Zavedam pa se, da so danes drugi časi. Prevozi učencev v nekaj kilometrov oddaljeno šolo največkrat niso nikakršen problem, vendar je pri tem potrebna prava mera.

Nekateri otroci, ki bodo jeseni prestopili prag osnovne šole, bodo stari šele pet let in pol. Starši so nemalo v skrbeh, morda celo bolj kot prvčki sami, kako se bodo tako majhni otroci počutili v šoli. Je za najmlajše resnično dobro poskrbljeno?

Več kot to. Začenjamo na zelo vzpodbuden način – z opisnim ocenjevanjem, z razlaganjem,  česa otrok še ne zna, tudi staršem. Skušamo začeti zelo umirjeno. Vendar moram opozoriti na to, da kljub opisnemu ocenjevanju in mehkemu pristopu ne želimo ustvariti iluzije, da šola ni šola. Da lahko skozi njo prideš, ne da bi v vse skupaj vložil kaj truda. Ko govorimo o opisnih ocenah, to še ne pomeni, da ne presojamo. Da ne ocenjujemo, koliko se otrok nauči, kakšna je kakovost njegovega znanja. S šolo otroke, tako kot v družini, pripravljamo na življenje. To ni samo polje prijetnosti, je tudi polje dolžnosti. Ni samo svoboda, pravica, pač pa tudi obveznost. V takšno šolo pošiljamo svoje otroke. Ničesar se ni treba bati, bi rekel staršem. Po drugi strani pa je treba vedeti, da mora biti šola tudi zahtevna. Kot je zahtevno življenje. Sicer pa naj spomnim, da imamo za otroke tudi kup malenkosti, ki povečujejo varnost – prevozi, jutranje varstvo, podaljšano bivanje. Država v to kar precej vlaga, skupaj z občinami.

Nekateri starši, katerih otroci že obiskujejo poskusno devetletko, poročajo, da se jim zdi prehod iz 1. v 2. triletje, se pravi, z opisnega na številčno ocenjevanje, zelo stresen, grob.

Pojem stres zelo lahkotno uporabljamo. V Sloveniji je vse stresno. Tako da ta pojem skorajda ničesar več ne sporoča. Naj vas spomnim, da smo v devetdesetih prešli s praktično izključno številčnih ocen na opisne v prvem obdobju, v celem drugem obdobju kombiniramo opisne in številčne, šele v tretjem povsem številčno ocenjujemo. Če to ni velik korak naprej v razmišljanju! Če pa kdo želi ubežati oceni, potem ga moram razočarati. Mislim, da v življenju ocenam ne ubežimo. Lahko ne izrečem svoje ocene v številki, ampak slej ko prej tako ali drugače dam vedeti, koliko cenim, kar ste naredili, kar sem naredil jaz. Ljudje to drug z drugim počnemo. In prav je. Millner tako upravičeno opozarja, da bi brez negativne ocene izgubili  kompas. Tudi pozitivnih ne bi bilo! Na podlagi česa pa bi nekoga pohvalili? Nič ni narobe, če  otroku povemo: »Tega še ne znaš. To je treba še vedeti, da boš lahko napredoval v razumevanju snovi. Da boš lahko ob tem razumel še to in to.« Ta mehki prehod je po mojem ustrezno pripravljen.

Kako kot minister vidite vlogo staršev v novi šoli? V kolikšni meri naj bi bili starši udeleženi pri navajanju otrok na delovne navade?

Če se pogovarjamo o nasilju, navadah, vrednotah …, moramo upoštevati, da šola namesto nas kot staršev ne more opraviti dela, ki nam pripada. Šola je dolžna skrbeti za to, da se otroci navzamejo temeljnih pravil obnašanja na osnovi skupnih vrednot: solidarnosti, spoštovanja ljudi, delavnosti, tudi tolerantnosti. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na to, da šola mora težiti k oblikovanju znanja kot vrednote. Vendar ne more postoriti vsega namesto staršev. Zelo pomembno je, da starši najdemo čas, saj je vzgoja otrok še vedno temeljna naloga družine.

Oddelki za podaljšano bivanje so odprti do 16. ure ali celo do 16.30 popoldne, jutranja varstva potekajo od 6.30. Se vam ne zdi, da otroci mnogo preveč časa preživijo v šoli (četudi se ne učijo)?

Sistem jih ne zadržuje v šoli. Spadamo med države, v kateri otroci zaradi pouka preživijo v šoli najmanj časa. Smo v spodnji tretjini evropskih držav. Otroci v šoli ostajajo zato, ker so starši še v službah, ker nimajo kam. Podaljšano bivanje državo stane, za nas bi bilo gotovo laže, če bi bilo tega manj. A potem se vprašamo, ali je ta prihranek vreden in ali je res pomembnejši od problemov, ki se pojavijo, če so otroci prepuščeni sami sebi. Odgovor je jasen. Ni. Zato vsako leto zagotavljamo nova sredstva v ta namen. Letos bo odprtih 250 novih oddelkov, 2000 ljudi dela v podaljšanem bivanju.

Kako pa se obnesejo tako imenovani družinski dnevi oziroma možnost prostih dni, ki bi jih otroci lahko dobili zaradi družinskih razmer, počitnikovanja itd.? Koliko so dejansko izrabljeni?

So. To sicer ne pomeni, da je kaj več odsotnosti, je pa bistveno manj sprenevedanja. Prej smo si izmišljevali izgovore, pisali opravičila, zdaj pa starši vedo, da je dovolj, da učitelja obvestijo in jim vzrokov ni treba razlagati, se izpostavljati. To se mi zdi kultiviran način komuniciranja med starši in učitelji.

Se boste 1. septembra sprehodili po ulicah Ljubljane, pogledali, kje so rumene rutke?

Prvi dan šole je vedno deležen posebne pozornosti. Najverjetneje ga bom preživel na eni izmed slovenskih šol, ki bo letos prvič uvedla devetletko. Posebno pozornost bomo posvetili tudi prometu. S strani našega ministrstva bi si želeli, da bi bili odrasli na cesti še posebej previdni ves prvi teden pouka. Hkrati pa naj za konec povem, da si želim tudi, da se ne bi otrokom kaj zgodilo v počitniškem obdobju. Nekaj najhujšega je, če koga jeseni ni v šolske klopi. In to zaradi tega, ker je drznost prešla še znosno mejo. Sicer pa smo tudi tu otrokom kot vzor odrasli.