Branje in televizija – gre to skupaj?

Piše: Barbara Habič Pregl

To so zapiski knjižnega molja. Ta je danes menda ogrožena vrsta. Vse manj jih je, ki se zatekajo v branje literature in poezije, kar tako – po lastni izbiri in za zabavo. Prevladujejo deklice, saj jih romantična narava bolj žene v zgodbe o raznih ljubezenskih tegobah. Fantje, ki hlepijo po akciji, je najdejo dovolj v računalniških igricah in vsakdanjih dogodivščinah.

Knjižni molj je nenavadno in krhko bitje, nikoli ne vemo, koliko preobrazb bo prestala ličinka v svojem razvoju v odraslo osebo, v bralca ali tistega, ki ne bere.

Mene niso vzgajali v knjižnega molja in tako nisem postala strastna bralka po kakšnem premišljenem vzgojnem načrtu. Zgodilo se je brez posebnih prizadevanj v trenutku, ko sem zbrala dovolj moči, da sem lahko med stikanjem po omarah odprla velikanski predal pod starinsko omaro svoje tete – in v njem našla knjige. To so bile stare knjige moje babice, tete in mame, otroške slikanice (Trdoglav in Marjetica – prva slikanica, ki sem jo vzela v roke), pa knjige iz zbirke Klasje in druge.

Odprla sem skrinjo z zakladom

Zahtevala sem, da mi berejo, in igre ter igrače niso mogle nadomestiti čara pravljičnih potovanj, ki so mi jih odpirale knjige. Potopila sem se vanje do te mere, da včasih nisem več dobro razlikovala med svetovi, hotela sem, da bi bil oni drugi svet resničen in moj.

Prav lahko tudi ne bi brala, saj me ni nihče silil. Knjige so me preprosto prevzele in postale hrana moji bujni, prebujni domišljiji. Z njimi sem zamenjala razposajeno igro po okoliških vrtovih in pogosto tudi družbo vrstnikov. Igre so postale uprizoritve zgodb, z desetimi leti sem imela doma gledališče, ki je kasneje dvakrat nastopilo na šolskih proslavah.

Knjiga je postala zelo zaželeno darilo in obiski v knjigarni, kjer mi je prodajalka zavzeto pripovedovala vsebine knjig, da sem lahko izbrala, so postali rutina. Ko sem lahko brala sama, sem prebirala vse, kar je bilo na dosegu doma in v šolski knjižnici.

Še v letih študija, ko smo pravzaprav kupovali največ knjig in je skoraj vsaka prebrana knjiga zbujala žejo in potrebo po novih, nisem nikoli zaslužila dovolj, da bi si lahko kupila vse, ki so me neustavljivo klicale s polic. Od mame sem s pretvezo, da potrebujem skripte za študij, izvabila denar za srbohrvaški prevod Nerudovih pesmi. Razkrinkani in osramočeni mi je bilo odpuščeno.

Knjiga in škatla z anteno

Leta 1968 so na televiziji začeli predvajati angleško nadaljevanko po romanu Johna Galsworthyja Saga o Forsytih. Ne spominjam se, da bi do takrat na televiziji videla kaj drugega kot Kljukčeve prigode in risanko CIK-CAK, ki je označevala konec reklamnega bloka, ko smo otroci morali v posteljo, takoj potem, ko so trije ljubki zajčki smuknili pod odeje. Gledanje nove nadaljevanke pa je postalo družinski ritual, saj smo jo gledali vsi skupaj, tri generacije, in se potem zavzeto pogovarjali o vsem, kar nas je prevzelo.

To so bili časi, ko smo malo sedeli pred televizorjem. Knjigo Saga o Forsytih je moja mama dobro poznala, imeli smo jo doma. Zato je bilo gledanje nadaljevanke zanjo pravi izziv in še danes se spominjam njenih komentarjev, kako se zasedbe posameznih vlog ujemajo ali ne s predstavami, ki jih je imela ob branju knjige. Knjigo sem vzela v roke in jo brala z velikim veseljem; prav nič me ni motilo, da poznam zgodbo, zapletene odnose in njihov razplet. Junaki so nenadoma dobili novo prisotnost, konkretno podobo, branje pa je dodalo jasnost, ki si je kot (premlada) gledalka nisem mogla ustvariti.

Kasneje, čez več kot deset let, sem knjigo ponovno vzela v roke in jo brala na nov način: različna starostna obdobja imajo vsako svojo svetlobo, ki poišče fokus tam, kjer smo trenutno sami. Z izkušnjami lahko beremo dobre knjige vedno na novo, drugače, saj nam čas poklanja nove in drugačne poglede in razumevanja.

Vrstile so se še druge nadaljevanke, otroške, mladinske in tiste za odrasle. Veliko dobrih čeških, poljskih in skandinavskih filmov in nadaljevank za otroke in mladino. Odpirali so se novi svetovi in vedno znova sem se vračala h knjigam ali odkrivala dotlej neznane.

Potem se je na televiziji pojavila Odiseja, koprodukcijska nadaljevanka, v kateri je zablestel takrat »naš« igralec albanskega rodu Bekim Fehmiu kot Odisej.

Ta nadaljevanka je bila zame pravzaprav usodnega pomena, saj sem tako odkrila meni dotlej popolnoma neznan antični svet, privlačen in skrivnosten. Sledile so knjige, najprej debela knjiga Schwabovih Najlepših antičnih pripovedk, pa Odiseja in Iliada z ilustracijami Marija Preglja.

Še vedno rada gledam literarna dela, prenesena na film, tako na televiziji kot v kinu. Mnoge knjige sem tako tudi odkrila, jih potem poiskala in prebrala.

Akcija!

Pred časom sem spraševala po knjižnicah, kakšna so njihova opažanja glede vpliva televizije in filma na izposojo knjig. Potrdili so mi, da je vpliv zelo viden in se izposoja knjig, katerih filmske upodobitve lahko vidimo v kinu ali na televiziji, poveča. Ko je v kinu na primer igral film Romeo in Julija z Leonardom di Capriom v glavni vlogi, so si navdušene najstnice množično izposojale Shakespearovo zaprašeno izvirno besedilo. Zadnji primer je prav gotovo trilogija Gospodar prstanov, ki je s filmsko upodobitvijo vzpodbudila tudi prenekaterega bralca.

Odnos med branjem, bralno kulturo in televizijo je prav gotovo kompleksen in zapleten. Televizija ima tudi strašno moč, ki jo pogosto raje uporablja za hoteno ali nehoteno manipulacijo, in upravičeno mnogi ostro kritizirajo programe. Od nacionalne televizije pričakujemo, da bo izpolnjevala tudi poslanstvo kulturnega programa (pa naj bo še tako arhaično), ki stremi k dvigu splošne kulture v najširšem pomenu besede.

Vendar pa mnogi, čeprav nimajo računalnikov in bolj malo gledajo televizijo, ne berejo in nikoli ne bodo bralci, ker jih to preprosto ne zanima oziroma ne veseli.

Moč v gibljivih slikah

Za mnoge knjige sploh ne obstajajo ali obstajajo samo v obliki priročnikov ali kot slikanice za otroke. S premišljenimi akcijami seveda lahko pridobivamo nove bralce in ljubitelje knjig, vendar je skoraj pravilo, da takšne akcije zajemajo že prepričane, že zasvojene bralce.

Zanimivo je, da se v vseh najrazličnejših razvedrilnih in pogovornih oddajah pri nas še ni našel nekdo, ki bi si knjigo in nevsiljiv poziv k branju upal (ali znal) vključiti v oddajo, ki je sicer namenjena najširšemu razvedrilu in različnim, pretežno razvedrilnim vsebinam. Saj branje knjig je in bi moralo biti predvsem in tudi razvedrilo! Le tako bi morda knjiga našla pot tudi do tistih, ki si sami nikoli ne izberejo v programu oddaj, namenjenih samo kulturi, predstavitvam knjig in bralni kulturi.

V tem je morda skrita moč televizijskih nadaljevank in filmov, posnetih po literarnih predlogah, saj posredno in na prijazen način tu in tam rodijo kakšnega novega bralca.