|
|
Avtorica: Mateja Erjavec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Počitnice so čas za krepitev čustvenih vezi v družini
Družinske počitnice navadno razumemo kot oddih od vsakdanjega, z delom napolnjenega življenja, kot počitek, nabiranje novih moči, druženje z družinskimi člani ... Toda nemalokrat postanejo naporne. Ker konec koncev – počitnice preživimo skupaj. Pa to sploh znamo?
Je že tako, starši imajo drugačne želje kot otroci, starejši otroci drugačne kot mlajši otroci, oče drugačne želje kot mama. Kadar se ne moremo sporazumeti, kam bi šli ali katerim aktivnostim bi dali prednost, se je smiselno osredotočiti na potrebo, ki je skupna vsem: biti v odnosu, biti skupaj in si pripadati.
Pomemben je odnos Bolj kot to, kam bi šli na počitnice ali kaj bi počeli, je pomembno, v kakšnih medsebojnih odnosih živimo. To, kar smo, je z vidika psihičnega zdravja veliko bolj pomembno od tega, kar počnemo. Res je, da pestrost aktivnosti veliko pripomore k barvitosti in ustvarjalnosti našega vsakdana. Toda vsaka aktivnost bo obarvana s tonom praznine in osamljenosti, če imamo občutek, da nikomur ne pripadamo in da nas nihče zares ne razume. Počitnice so idealna priložnost, da si postanemo bližji in da drug drugega bolje spoznamo. Kaj si posamezni družinski člani želijo? Kakšne potrebe imajo? Kaj doživljajo in kako se v družini počutijo? Kako lahko drug drugemu pomagajo, da bi se lahko zares sprostili? Koliko želijo biti vključeni v odločanje o počitniških aktivnostih? Precej družin preživi počitnice, ne da bi se dotaknile takih in podobnih vprašanj. Kot da so pogovori o željah, osebnih potrebah in čustvih v družini prepovedani. Namesto tega mrzlično iščejo najrazličnejše aktivnosti: »Samo da bo dovolj zabavno in sproščujoče!« ali »Zdaj smo doma in lahko končno uredimo stanovanje!« oziroma »Vrt je ves v travi. Treba ga je urediti!« Z aktivnostmi samimi ni nič narobe. V družinskem življenju so zelo dobrodošle. Težava je le v tem, da zaradi prevelike pozornosti, ki jo posvečamo aktivnostim, katerega od družinskih članov marsikdaj povsem prezremo. »Mami in očka, a jaz za vaju sploh obstajam?!« bi dejal marsikateri otrok, če bi mu prisluhnili. Pa tudi marsikateri mož ali žena.
Več o temi v julijski številki revije. |
|
| |||||||||||||||