Hočem jesti sam!

Piše: Tina Cipot Mal

Ko se otroci učijo prvih spretnosti z žlico, je vse skupaj največkrat podobni veliki packariji. Nemalo staršev zato meni, da je bolje, če otroka na hitro nahranijo sami in se tako izognejo umazanim stenam in oblekam. Pa vendar, samostojno hranjenje je spretnost. Prej ko otrok dobi priložnost za spoznavanje in zabavo s hrano, prej bo to veščino osvojil.

Na začetku so prvi poskusi samostojnega hranjenja seveda precej ponesrečeni. Otrok mora namreč najprej osvojiti prijem žlice, potem to žlico potopiti v hrano, ne da bi pri tem vrgel krožnik po tleh, in še ugotoviti, kako jo spraviti do ust – oziroma kje sploh ima usta ... Zveni zapleteno, kajne? Saj tudi je. Za starše je lahko to vir nezadovoljstva, skrbi in slabe volje zaradi popackanih tal, sten, mize, oblek – ali pa razlog za veselje in smeh.

Prvo pravilo samostojnega hranjenja je zato – zaščitimo sebe, tla, otrokovo obleko, potem pa fotoaparat v roke! Nastajale bodo fotografije, ob katerih se bomo še leta kasneje smejali.

Prve poskuse z žličko in gosto hrano lahko otroku omogočimo že, ko zna sam sedeti, torej pri 6. ali 7. mesecu, pri tem pa nam bodo morda v pomoč naslednji nasveti:

– Hrano otroku servirajmo v krožniku ali skodelici z višjim robom. Tako bo hrano laže zajemal.

– Krožnik naj ima tudi posebno dno, s katerim ga lahko prisesamo na podlago, da ne bi prihajalo do nepotrebnih nesreč.

– Hrana naj bo dovolj gosta in lepljiva, da se bo zlahka prijela žličke. Za prve učne urice hranjenja je bo v otrokovem krožniku količinsko dovolj žlica ali dve, mama ali oče pa naj otroka »dohranjuje« iz druge posode.

– Za začetek so najboljše žličke iz plastične ali silikonske mase, po možnosti naj bodo upognjene. Tako se otroku ne bo treba še truditi, da bi žličko, polno hrane, še usmerjal proti ustom.

– Otroci obožujejo posodice z različnimi motivi, po možnosti na dnu posodice, kar jih motivira, da pojedo toliko hrane, da pridejo do sličice.

– Sebe ogrnite s staro majico ali velikim predpasnikom, otroku pa nataknite slinček. Zelo uporabni so tisti, ki so kot slikarski predpasnički z rokavi – otroku tak predpasnik nataknemo od spredaj, za vratom pa ga zavežemo. Predpasniček lahko sešijemo tudi sami iz plastificiranega platna za namizne prte.

– Če želimo zaščititi tudi tla, razgrnimo po podu časopisni papir ali star plastificiran namizni prt, ki ga potem le pobrišemo.

Velikokrat so odraslim poleg hrane na mizi dovoljeni še telefon, časopis, televizija, stvari torej, ki z zdravim in mirnim obrokom nimajo zveze. Spremenimo to! Obed naj postane družinski dogodek, pri katerem sodelujejo vsi, tudi najmlajši s svojim packanjem. Ne dajajmo zato majhnim otrokom kosila posebej, češ, saj delajo samo umazanijo, kar bo za druge moteče. Že res, vendar se bodo otroci s posnemanjem hitreje naučili pravilnega obnašanja za mizo, predvsem pa bo tudi njim – če bodo videli druge, kako uživajo v jedi – bolj teknilo in bodo morda voljni poskusiti kak okus več.