Ko zaškriplje

Piše: Jasna Tepina

V Sloveniji se letno za skupno življenje odloči okoli 7.500 parov, razpade pa vsak tretji zakon. Mnogi, mladi in tudi manj mladi, ne zdržijo dolgo skupaj. Zakaj je tako?

Suhoparne številke o razlogih za vse številnejše ločitve ne povejo kaj dosti, pa tudi podatek, da je podobno v večini razvitih držav, nam je v slabo tolažbo. Še manj pa vemo o tem, koliko parov ima v medosebnih odnosih tako hude težave, da razmišljajo o ločitvi.

»Nešteto noči sem prebedela in prejokala, se spraševala, kaj sem naredila narobe, kje sem ga polomila, zakaj se mi je kot hišica iz kart podrlo vse, v kar sem verjela: večna ljubezen, razumevanje, medsebojna pomoč. Kdaj in zakaj je začelo najino življenje drveti v prepad, se vrteti v začaranem krogu prepirov, očitkov, nesporazumov?« Izkušnja, skozi katero gre večina razvezanih parov in ki je mnogi dolga leta ne morejo preboleti, pozabiti nanjo.

Tri nujne sposobnosti za življenje v družini

Težave v medsebojnih odnosih med partnerjema in v družini so sestavni del vsakodnevnega življenja. Strokovnjaki so si enotni, da so za življenje v družini pomembne tri sposobnosti.

Sposobnost za ljubezen nam je najbolj samoumevna, a vprašanje je, kako partnerju pokažemo, da smo sposobni ljubiti (če že pojem ljubezen razumemo enako).

Tista socializacijska sposobnost, ki je najbolj zanemarjena, a za življenje v dvoje še kako pomembna, je sposobnost za konflikte. Če jo obvladaš, lahko rešuješ konflikte brez nasilja in ustvarjalno, ne pa razdiralno; strokovnjaki so prepričani, da se je te sposobnosti mogoče naučiti.

Tretja sposobnost, za življenje v dvoje enako pomembna kot prvi dve, pa je sposobnost za pogajanja. »Pogajanje je možno tam, kjer vsak nekaj da in nekaj dobi, kjer oba partnerja lahko odkrito povesta, kaj sta, kaj čutita in kaj želita,« je prepričana dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, profesorica na Fakulteti za socialno delo in strokovnjakinja za družinsko psihologijo. »Prava pogajanja so tista, pri katerih nobeden od partnerjev ni poražen, kjer oba pridobita. Nekateri morda temu rečejo 'gnili kompromis', a brez kompromisov življenje v dvoje ni mogoče. Pomembno je, da v pogajanjih velja: jaz sem v redu, ti si v redu, nihče ni baraba ali pokvarjenec, nihče krivec in nihče žrtev. Med nama je le nesporazum, ki ga želiva in skušava rešiti – brez očitkov in podtikanj.«

Žal se le redki med nami znajo pogajati. Še pogovarjati se ne znamo! Ko bi se znali, bi govorili o »naju« in o sebi. O tem, kaj si želimo, kaj nas moti. Govorili bi o svojih občutkih in željah, potrebah, hrepenenjih. Ne bi govorili o partnerju in zahtevali, da naredi to ali ono, da bi bili zadovoljni, ne bi mu razlagali, kako bi se moral spremeniti, česa ne bi smel početi. A navadno se ujamemo v nevarno past, ko se sploh ne poslušamo več, ko natanko vemo, kaj bo na našo besedo odgovoril partner, ko se začarani krog očitkov in nerazumevanja zapre, ko trmasto pričakujemo in zahtevamo, da se partner prilagodi našim pričakovanjem in zahtevam, da se spremeni po naši podobi.

Pogum za iskanje pomoči

Ko težave prerasejo naše sposobnosti, da bi jih rešili sami, se ženske navadno zatečemo po pomoč k prijateljicam in sorodnikom, moški pa jih, naj zveni še tako stereotipno, navadno skrivajo in potlačijo. »Pri mnogih pacientih, ki pridejo k splošnim zdravnikom zaradi glavobolov, nespečnosti, bolečin v želodcu ali zaradi porušenega ravnovesja v imunskem in hormonskem sistemu, zdravniki ugotavljamo, da gre le za zunanje kazalce čustvenega neravnovesja, za nezmožnost, nesposobnost reševanja partnerskih in družinskih nesporazumov,« ugotavlja splošna zdravnica Katarina Velikonja, ki dela v zasebni svetovalnici Essentia v Ljubljani. »K nam pridejo zlasti ženske, ki imajo navadno resne zdravstvene težave, ker s svojim življenjem niso zadovoljne, želijo ga spremeniti, pa ne vedo, kako, nimajo dovolj poguma ali pa podpore partnerja in družinskih članov. Moških, ki si želijo naše pomoči, je manj, pa ne zato, ker bi imeli manj težav, pač pa zato, ker so ženske bolj odprte, ni jih toliko strah podvomiti o starem načinu razmišljanja, bolj si upajo stopiti na pot sprememb, posebej ko otroci odrastejo in gredo od doma, manj so se pripravljene sprijazniti z razmišljanjem 'Tako pač je, kaj pa še hočeš'. Mislim, da moški tudi manj verjamejo, da je mogoče s strokovno pomočjo odnose med partnerjema izboljšati in skupno življenje narediti bolj znosno, če že ne srečno.«

Pa vendar – tako kot greš k zdravniku, če si zlomiš nogo, ali pokličeš avtomehanika, ker se ti je pokvaril avto, tako bi bilo prav, da bi partnerja, ki se ne razumeta, ki sama in s pomočjo prijateljev svojih težav ne moreta rešiti, pa si tega zares in brez fige v žepu želita, poiskala pomoč strokovnjaka. »Kakšno olajšanje zame je bilo,« se spominja Saša Einsiedler še danes, ko so prejokane in neprespane noči, ki so spremljale njen prvi zakon, že pozabljene, »ko sem se zatekla k dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič in jo vsa obupana spraševala, kaj je narobe z mano, da ne morem živeti s človekom, ki sem ga oboževala in ljubila, da bi rada obdržala družino, pa mi v njej ni dobro … Potolažila me je, da z mano ni nič narobe, da sem v redu, da je moj mož v redu in da bo vse še v redu … Kako pomembna je takrat, ko sam ne najdeš poti, spodbudna beseda, tolažba. In seveda pogovor, nasvet strokovnjaka.«

 »Od mene dobijo moj način videnja svojega življenja in problema, moj odziv na njihove besede, mojo interpretacijo možnih poti iz njihovih težav, predvsem pa prepričanje, da ni konec sveta, če se odpravijo po tej ali oni poti – in da je poti več. Skupaj ugotavljamo, kako naj bi po tej ali oni hodili in kje lahko črpajo moč za tako ali drugačno odločitev. Predvsem pa jim posredujem svojo izkušnjo in izkušnje mnogih svojih klientov – da ljudje okrevamo,« pravi dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.

Rade Radetič, direktor Centra za socialno delo Ljubljana Šiška, dodaja: »Če vzorci odzivanja na probleme in načini njihovega reševanja postanejo za odnos moteči, jih je treba spremeniti. V kritični situaciji se je treba vzorcev, ki so pripeljali do težav v odnosih, zavedati, se naučiti, kako jih opustiti, spoznati druge, ustreznejše vzorce in jih skušati uporabiti, kar seveda nikakor ni lahko. Terapevt lahko s svojimi izkušnjami pomaga pri iskanju uspešnejših vzorcev reševanja konfliktov.«

Kam po pomoč?

Vsak center za socialno delo, ki da kaj nase, ima svetovalce za družinske in partnerske odnose, tudi svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše (v Ljubljani, Mariboru in Kopru) se ukvarjajo s to dejavnostjo, najti pa je mogoče tudi kar nekaj društev in združenj za samopomoč, SOS-telefone, zasebne svetovalnice ter take, ki imajo koncesijo. Z družinsko in zakonsko terapijo se ukvarja tudi Frančiškanski družinski inštitut iz Ljubljane.

Šole in doktrine, po katerih delajo službe za svetovanje, so različne, večina strokovnjakov pa dela podobno: ugotoviti in spoznati skušajo stisko človeka, ki se je zatekel k njim po nasvet in pomoč, ter mu pomagati najti pravo pot iz stiske. Terapevt ni vedeževalka ali nadomestek vsemogočnega boga, pač pa sodelavec, ki zna prepoznati vzorce odnosov in vedenja, ki so posameznika pripeljali v težave, mu skuša pokazati tudi drugačne in mu pomagati, da jih preizkuša. Velja poskusiti.