Članki

Petletna Maja prosi, naj jo mamica drži za roko, dokler ne zaspi. Deklica pravi, da jo je strah, ker je v njeni sobi polno pošasti. Pri Mihcu pa se vsako jutro ponavlja ista zgodba: noče vstati, se obleči in oditi v vrtec. Morda tudi vaš otrok joče, ker ga je strah – teme, kužkov, vode ... Prisluhnite mu! To zagotovo niso le muhe, temveč vam sporoča svoje strahove in skrbi, ki so zakopani globoko v njem.

Čeprav se zdi, da so za nenaden izbruh joka ali kljubovanje brez vsakršnega razloga krive le navadne otroške muhe, pa ni tako. Za strahovi se lahko skriva silna tesnoba. Otrok se boji, da ga bomo zapustili, da ne bo mogel izpolniti naših pričakovanj, da ga bodo vrstniki premagali pri igri ...

Strah je čustvo, ki ga mora okusiti vsakdo in ki je nujen za razvoj naših miselnih sposobnosti. Majhen otrok se počuti varnega ob svojih starših in v svojem okolju. Če se oddalji od očka in mamice, se ga lahko polasti strah, da ga bosta zapustila. Kadar ga pustijo v okolju, ki ga ne pozna, pa ga je lahko strah, da se bo izgubil. Sčasoma otrok spozna, da njegovi starši še naprej obstajajo, tudi če jih nekaj časa ne vidi, ker so ga pustili v vrtcu. Postopoma zbere pogum in začne raziskovati novo okolje.

Da pa bi otroku uspelo premagati strahove, potrebuje ob sebi odraslega (navadno je to mamica ali očka), ki ga podpira in mu po potrebi priskoči na pomoč.

Otrok mora imeti možnost, da izraža svoje sposobnosti, meri svoje moči ob stvareh, ki se mu zdijo težke ali jih ne pozna. To pa mu lahko uspe samo, če ob sebi čuti podporo in naklonjenost svojih staršev.

Kadar je otroka strah, njegovega problema nikakor ne smemo pomanjševati, ga ignorirati ali se iz njega norčevati. Če smo do otroka prestrogi, lahko zadušimo njegov pustolovski duh in ga potisnemo v pasivnost. Če ga ne jemljemo dovolj resno, pa lahko omajemo njegovo samozaupanje. Prav zato je treba najti pravo pot, kar pa ni vselej lahko.

Ta strah se pojavi zato, ker otrok dogajanje na ekranu doživlja tako, kot da bi se dogajalo njemu samemu.

Kaj odraža: Da otrok ne zna razumsko predelati tistega, kar vidi, in dogajanje doživlja v prvi osebi.

Od česa je odvisen: Če otrok (ne glede na starost) predolgo sam gleda nasilne prizore, se kaj lahko zgodi, da se bo začel bati pošasti s televizije. Prigode z ekrana so zanj veliko bolj grozne od strašljivih zgodbic, ki jih pripovedujejo starši: kruti prizori (z mrtvimi, krvjo) presegajo domišljijsko sposobnost najmlajših in lahko povzročijo hud strah, če je odrasli ne razjasnijo.

Kaj lahko storimo starši: Predvsem moramo skrbno izbrati oddaje, ki si jih bo otrok ogledal, in biti ob gledanju kateregakoli programa z njim. Razložiti mu moramo, kaj se dogaja, in mu pomagati, da se ne bo tako vživel v situacije glavnih junakov.

Kaj odraža: Noč, ki jo otrok doživlja kot čas ločitve od mamice, lahko v njem vzbudi bojazen, da ga bomo zapustili.

Od česa je odvisen: Ta strah, neodvisen od starosti in spola, pri otrocih pomeni normalno fazo odraščanja. Lahko pa ga še okrepi razveza staršev, kak drug boleč dogodek ali bolezen.

Kako se kaže: Neprestano otrokovo moledovanje, da bi spal pri očku in mami, nočni izleti v njuno posteljo, jok.

Kaj lahko storimo starši: Otroka nikakor ne smemo zasmehovati ali zbadati, da je strahopetec. Njegov strah moramo jemati resno in mu to tudi dokazati. Kako? Tako, da na primer pred spanjem pogledamo pod njegovo posteljo in v vsak kotiček njegove sobe, da pustimo prižgano nočno lučko, mu povemo pravljico in naredimo načrt, kaj bomo počeli naslednji dan. Tako bo svoje misli zaposlil z nečim prijetnim in pozabil na trenutne strahove.

Kaj odraža: Da je otroka nepopisno strah, da bo nenadoma izgubil mamico ali očka.

Od česa je odvisen: Ta strah se pojavi zato, ker starši otroku nismo vcepili občutka, da živi v mirnem in varnem okolju.

Kako se kaže: Otrok lahko daje slutiti svoj strah tudi s tem, da ne mara, da starša zvečer odideta ven, ker se jima lahko kaj zgodi. V nekaterih primerih pa otrok lahko zavrača hrano, umivanje ipd.

Kaj lahko storimo starši: Ustvarimo mirno okolje, otroka pomirimo in mu večkrat povejmo, da ga imamo radi; obenem pa NE opustimo tistih dejavnosti, ki bi nam jih rad preprečil.

Vzrok za to vrsto strahu je pomanjkanje samospoštovanja. Otrok se boji, da ne bo izpolnil pričakovanj.

Kaj odraža: Ta strah, ki muči malce starejše otroke (od šestih let naprej), je znamenje pomanjkanja samospoštovanja. Otrok ima občutek, da stvarem ni kos, da ne more izpolniti tistega, kar od njega pričakujejo starši, učitelji, trenerji …

Od česa je odvisen: Od prevelikega števila zunanjih zahtev, ki jih pogosto podkrepita še tisk in televizija, ki vsiljujeta podobe pridnih in lepih otrok, ki vedno zmagujejo.

Kako se kaže: S pretirano plašnostjo ali zavračanjem novih izkušenj, preizkušenj …

Kaj lahko storimo starši: Od otroka nikar ne zahtevajmo, da je vedno in povsod najboljši. In nikar ga ne oštevajmo vsakokrat, ko mu spodleti. Tako bo pridobil zaupanje vase in se ne bo več bal preizkušenj.

Kaj odraža: Pri najmlajših otrocih, ki hodijo v jasli ali vrtec, gre za bojazen, da se bodo morali ločiti od mamice (oziroma dedka in babice ali varuške). Pri malo večjih (najpogosteje prizadene fantke med devetim in desetim letom) pa gre za bojazen, da ne bodo izpolnili pričakovanj svojih staršev in učiteljev, in za neugodje zaradi hude tekmovalnosti, ki preveva odnose med vrstniki.

Od česa je odvisen: Otrok, ki se boji šole, pogosto ni dosegel ustrezne stopnje samostojnosti, ni bil navajen družbe vrstnikov ali pa ni bil deležen podpore pri odkrivanju zunanjega sveta. Tovrsten strah lahko povzročimo tudi starši, ki od otroka preveč zahtevamo, ko pričakujemo, da bo najboljši učenec, športnik …

Kako se kaže: Bledica, bruhanje in driska so klasične psihosomatske motnje. Včasih otrok odkrito zavrača, da bi se oblekel, se umil ali šel od doma.

Kaj lahko storimo starši: Otroka potolažimo in mu po potrebi dovolimo, da ostane en dan doma. Slednje mu dovolimo le, če bo potem imel občutek, da ga razumemo, in bo naslednji dan pomirjen odšel v šolo.

Ko je voda bavbav

Ko se družina odpravi na morje ali na bazen, je v zraku prijetno pričakovanje čofotanja po vodi in veselih trenutkov mokre zabave. Kaj pa – če se naš otrok boji vode?

Tanja K. iz Ljubljane pozna tako situacijo. Njen sin, zdaj star pet let, se je že kot dojenček v vodi preprosto neprijetno počutil. »Drl se je, kot da ga dajemo iz kože, vsakič ko smo ga položili v prijetno toplo vodo v otroški kadi. Ne nežno prigovarjanje, ne petje ali božanje, nič ga ni umirilo. Čez nekaj tednov sva se z možem odločila, da se bo otrok pač vedno kopal z enim od naju – držal se naju je kot klop, ko sva se spravila v kad, a je bilo vsaj malo lažje in manj glasno.« Zgodba se je ponovila ob otrokovem prvem stiku z morjem. »V hipu, ko mu je voda oblila nogice – star je bil 9 mesecev – je zatulil in tako so bile naše počitnice na morju končane. Tudi do obale ni več hotel iti.«

Vendar Tanja in njen soprog nista obupala, odločila sta se, da bosta strah po eni strani vzela zelo resno, po drugi pa sta se načrtno lotila spopadanja z njim. »Pričele so se učne urice – glej, voda!« Kadarkoli je bila priložnost, smo se igrali z vodo. Napolnili smo majhen bazenček, da je v njem namakal svoje igrače, čofotali smo po lužah, se nastavljali kapljicam poletnega dežja. Ob koncu poletja si je sin že upal stopiti v bazenček, počepniti v vodo pa še ne.«

Še vedno je ostala težava večernega kopanja. »Las si sploh ni pustil umiti. Ko sva z možem ugotovila, da si zaradi tega tudi ne upa v kad, smo se dogovorili, da mu takrat, ko se bo kopal, las ne bomo močili. Te smo tako umivali posebej – ob kad sem postavila stol, si sina dala v naročje in ga polegla na levo roko, z desno pa sem mu umivala lase. Tako mu voda ni šla v oči, pa še mene je gledal, ko sem mu pela ali se z njim pogovarjala.« Družina je začela tudi pogosteje odhajati v zimska kopališča, da je lahko malček tam čofotal in bredel po vodi.

Spoznavanje vode kot elementa je sčasoma obrodilo sadove – pri dveh letih in pol se otrok ni več bal vode v kadi in se je z veseljem kopal sam, pri treh letih in pol je dovolil, da mu starši umijejo lase kar med kopanjem, pri skoraj štirih letih pa so ga starši le stežka prepričali, da se ne more ves dan namakati v morju. »Mislim, da je zelo pomembno, da strahove otrok jemljemo resno, obenem pa jim ponudimo izkušnje, ki slej ko prej pripeljejo do tega, da otrok sam premaga strah oziroma nezaupljivost. V letošnjem letu je sin že izjavil, da se bo naučil plavati – brez rokavčkov!«