Avtorica: Tina Cipot Mal

Hvala in prosim sta še vedno čarobni besedi

Svit priteče v kuhinjo in zakriči: »Lačen sem!« Ob tem nestrpno topota z nogami po tleh. Očka se obrne in ga mirno vpraša: »Lepo, da si lačen, kaj pa pravzaprav želiš?« Fantič se udari z roko po čelu: »Aj, pozabil sem! Prooooosim, mi narediš kruh s pašteto?« Ko po zahvali odtaca do mize s polnim krožnikom v rokah, nenadoma ustreli: »Zakaj pa moramo reči 'prosim' in 'hvala'?« Pa res – zakaj?

Besedi »prosim« in »hvala« sta vljudnostna izraza, ki ju pričakujemo od vsakega omikanega človeka, pa tudi otroka. Sporočata tudi, da imamo do človeka, ki ga prosimo za uslugo ali se mu zanjo zahvaljujemo, pozitiven odnos, da ga zaznamo kot človeka. To so vrata v vljudnost in hkrati vrata v miselnost, pri kateri smo pozorni tudi na koga drugega, ne le nase.

Več o temi v februarski številki revije.