Avtor: Igor Fabjan

Ledeni slapovi

Zima ima nešteto obrazov. Nekateri so bolj neprijetni, večina pa je prav lepih in celo zabavnih. Vsekakor to ni čas, ko bi obsedeli za pečjo. Narava se namreč pozimi kaže v prav posebni luči. Samo še čakamo lahko, od kod bo pridrobila vila in nas povabila v čarobni svet. Svet slapov to vsekakor je. Ko pritisne mraz, sredi gozdov zrastejo pravljične graščine, stkane iz bleščečih vodnih kapelj.

Ledeni slapovi nastajajo sredi razbrazdanih skalnih globin, se spuščajo v temna brezna in skrivnostne grape ali pa zgolj čakajo nedaleč od prometnih poti, da zaupajo svojo skrivnost naključnemu popotniku. V tišini in hladu zimskega dne se razkošne sobane predajajo igrivim žarkom sonca, izpod ledenega objema se razlega skrivnostno žuborenje vode, v razgaljene veje in kristalne stolpiče pa je za trenutek ujeta otožna pesem vetra.

Izlet do zaledenelega slapa je lahko prav vznemirljiva dogodivščina. Ne samo za najmlajše – tudi starši ob ledenem lepotcu ne bomo ostali ravnodušni. Pri hoji pa je vsekakor potrebna večja previdnost, posebno če so strma pobočja zasnežena ali celo poledenela.

Ledene orgle – slap Peričnik

Na Gorenjskem se v hladnih dneh kaže čudovita podoba Peričnika. Slap je tudi sicer eden izmed naših najbolj znanih, v zimskem času pa se spremeni v eno najlepših stvaritev narave pri nas. Slap, ki pada v dolino preko dveh previsnih stopenj, se v najhladnejših zimskih dneh resnično spremeni v pravcati pravljični grad, velikanske ledene orgle ali kaj tretjega ...

Ob pogledu na stotine velikih in majhnih ledenih sveč od presenečenja vsakdo molče obstane. Pogled na krhko ledeno stvaritev narave je resnično veličasten. Slap je najlepši v poznih popoldanskih urah, ko se v ledenem kraljestvu prepletajo skrivnostne sence prihajajočega mraka in lesketajoči se žarki umirajočega sonca.

Do Peričnika se lahko po zasneženi cesti iz Mojstrane sprehodimo v dobri uri. Pot sicer ni strma, a jo lahko malčkom olajšamo s sanmi. Napornejši je le zadnji, nekaj sto metrov dolgi del poti, ki vodi k vznožju slapa. Pred vrnitvijo si lahko naberemo novih moči v koči pri Peričniku, ki je tudi v zimskih mesecih po navadi odprta vsaj ob koncu tedna.

Bela podoba pekla

Med najlepšimi in dokaj lahko dostopnimi so tudi slapovi v Peklu pri Borovnici, ki so od Ljubljane oddaljeni dobrih 20 kilometrov. Od parkirišča vodi zložna pot mimo obnovljenega mlina in skozi bukov gozd do prvega slapa, ki je visok tri metre. Naslednji slap je veliko mogočnejši, saj je visok 16 metrov. Do njega vodi slepi odcep, saj z glavne poti ni viden.

V času visokega snega in zmrzovanja nadaljevanje poti ni priporočljivo, saj moramo prek kovinskih lestev. Le če so suhe, se lahko povzpnemo do stojišča, s katerega se odpre pogled na 22 metrov visok tretji slap, nad katerim je večji skalni samotar – Hudičev zob. Nad lestvijo vodi najtežji del strme poti do četrtega in nato do zadnjega, poševno padajočega slapa, ki je najvišji med Pekelskimi slapovi. Zadnji del poti je pozimi še posebno zahteven, zato naj se ga lotijo le izkušeni planinci.

Celotna pot je sicer dobro zavarovana in označena, le strme lestve, ki se začnejo pri drugem slapu, niso najprimernejše za otroke, še posebno v zimskem času. Od izhodišča do vrha Pekla traja hoja uro in pol.

Še več slapov

Zaledenelih slapov je v Sloveniji pozimi najti še precej več, največ jih je na Gorenjskem. S ceste med Jesenicami in Kranjsko Goro je lepo viden slap Lucifer, ki zaledeni v skalnih pečinah nasproti Gozda - Martuljka. Nedaleč stran so ob cesti na Srednji Vrh vidni Jermanovi slapovi, na pol poti proti Kranjski Gori pa se z leve strani za hip odpre pogled na Jurežev slap. Nad Bohinjsko Belo se lahko kar z avtomobilom pripeljemo v neposredno bližino slapa pod Iglico, ob cesti proti Bohinjski Bistrici v okolici Nomnja vabijo Koritniški slapovi, le kak kilometer naprej pa se z desne odpre pogled na barviti Pirašiški slap.

Medtem pa na drugi strani Save Bohinjke na nekajminutni sprehod prek zasneženega travnika vabi Grmečiški slap, ki pada v globok tolmun na robu gozda. Laže dostopnih slapov je nekaj tudi v Posočju (Boka, Kozjek), na Pohorju (Framski slap, oba Šumika) in še kje. Ledene umetnine lahko občudujemo tudi na manjših potokih, čeprav se s pravimi slapovi pravzaprav ne morejo meriti.

Naravo moramo pozimi še posebno spoštovati. Slapovi v zimskem času niso tako pogosto obiskovani, in ko zapade sneg, do mnogih tudi po nekaj dneh vodi le skromna gaz ali še ta ne. Slapovom se ne približujmo preveč, saj se lahko ledene sveče lomijo in nas med padanjem poškodujejo.

Na pot se odpravimo le dobro obuti in oblečeni ter ves čas skrbimo za varen korak najmlajših. Na zasneženih poteh je potrebna previdnost, še posebej tam, kjer niso uhojene ali pa so zaledenele. V nahrbtnik poleg rezervnih oblačil, prigrizkov in toplega čaja sodi tudi prenosni telefon, ki nas v primeru nepredvidenih dogodkov lahko reši iz težav.