Nadaljevanka

Avtorica: Dijana Martinc

Puberteta za začetnike, 1. del

O receptih

Včasih sem si že zaželela, da bi skupaj s človekom, ki je prišel v moje življenje, dobila tudi navodila za uporabo ali recept. Recepti nasploh so krasna stvar: najprej so edina pot, s časom pa si jih človek udomači in ostanejo kot trdno ogrodje, ki daje zanesljivost prav zaradi svoje »zgodovine« in preizkušene uporabnosti. Tule je star recept moje mami. Nikoli ni bil zapisan, to pa zato, ker ga je ona dobila od svakinje (moje tete) pri kofetu, torej ustno, in ga »ob delu« prilagodila svoji kuharski umetnosti. Jaz sem se ga oprijela, ker mi je poenostavil marsikateri obisk in mi včasih pomagal celo pripraviti presenečenje. Dopušča pa seveda različne variacije vsake gospodinje.

Prašički

Potrebujete svoje najljubše in seveda edino pravo testo za potico. Do tukaj torej tako, kot najbolje znate. Ko pa bi ga po stari navadi razvaljali, nadevali in zvitega vrgli v pekač – tukaj pa sledi malo drugačen prijem.

Stopite maslo na ognju in pripravite drobno mlete orehe (po želji mandlje, lešnike ali kar pač radi jeste – nič ni prepovedano …). Zdaj pa: žlico (jušno!) pomočite v maslo, iz testa si odrežete žličnik (prašička), ga povaljate v orehih in položite v pekač (jaz uporabim okroglega rebrastega, torej za potico). Tako nadaljujete, dokler ne zmanjka testa. Pustite še malo vzhajati in ruknete v pečico! Pečete kot potico: pri enaki temperaturi, kdaj je pečeno, preverite z iglo, saj veste, kako! Pekač potegnete iz pečice, zvrnete potičko in lomili boste okusne prašičke. Ni treba čakati, da se shladi, najboljši so prvi, ki pridejo pod prste. 

In kje je tu puberteta, se vprašate. Kaj ima recept opraviti s puberteto? Na žalost nič, čeprav bi si včasih želeli prav to: recept za puberteto. Tudi jaz sem si. Še posebej ker sem si davno tega potek dogodkov zamislila popolnoma drugače.

Bilo je takole: ko je pred 16 leti svoj prihod napovedala moja najljubša hči, sem se nenadoma znašla v morju knjig o novorojenčkih, o dojenčkih nasploh, o porodih z bolečinami in brez njih, o blagodejnem delovanju glasbe na še nerojenega otroka, o koristnosti sonca in njegovi škodljivosti, o zakonu širokega povijanja in polaganja dojenčka izključno na trebušček, pa spet izključno na hrbtiček. Tu je še dilema glede uvajanja sadne kašice in vseh »človeških« jedi, predvsem kdaj s tem začeti: s četrtim ali petim mesecem, bi poskusili mešati z mešalcem ali pretlačiti z vilico, naj bo žlica kovinska ali plastična … Takrat se mi je zdelo, da ni večje težave kot skrbeti za mali škrnicelj smeha in joka. Kljub nešteto odtenkom smeha in joka, ki sem jim vsem zmogla izumiti vsaj po tri verzije možnih razlogov, se mi je prav zaradi moje domišljije komunikacija s Piko zdela zelo zapletena stvar. Naravnost zbesnel me je mamin (babičin) stavek: »Majhni otroci – majhni problemi, veliki otroci …«

»Samo da bo moja hči tako velika, da se bo pogovarjala z mano, da bo povedala, kaj jo boli, kaj jo teži, kaj bi rada … Da se bova lahko pogovarjali …« sem si mislila. In čakala na pravljični čas pogovorov.

Ha. Torej –  primer pogovora!

Jaz: »Hej, srček, kako si?« Pika: »Kul.«

Jaz: »Kako je bilo v šoli?« Pika: »Okej …«

Jaz: »Kako je šla matematika? Je bilo težko?« Pika: »Ne, ni bilo.«

Jaz: »No, in? Kako ti je šlo?« Pika: »V redu.«

Jasno, da mi je dovolj oziroma da mi zmanjka vprašanj – medtem ko Piki nikoli ne zmanjka odgovorov. Istega tipa, jasno, ki govorijo zelo razločno: »Ne mi težit!«

In jaz, mama, ki sem si od nekdaj želela pogovora, ki se mi je dialog zmeraj zdel prava pot za razreševanje odnosov med ljudmi – se opazujem, kako se v očeh svoje najljubše hčerke spreminjam v zoprno, vsiljivo, neumno staro tečnobo. Ker sta za pogovor potrebna dva. Dva – oba pripravljena pogovarjati se. Problem pubertete pa je, da dialog pogosto poteka samo enosmerno. Pa naj bo človek še tako svobodnih nazorov in naj se še tako dobro spominja svoje pubertete; ko njegovi otroci stopijo v obdobje najstništva, se zgodi nekakšen čudežni obrat: nenadoma je vmes časovni in prostorski prepad. Še celo za jezik se zdi, da ni več isti oziroma da nenadoma razpade na dva različna jezika. Popolnoma nekompatibilna. Zato bi kdaj pa kdaj potrebovala recept. Univerzalni recept, ki bi mi dajal oporo in kazal svetlo pot sporazumevanja.

Jezik pa ni edini problem. Tudi ura se več ne suče, kot se je do zdaj. Nenadoma ne obstaja samo poletni in zimski čas, pojavi se nova definicija časa: čas za žur in čas za delo (v najstniškem primeru je to učenje). Časa za žur se ne da meriti z navadnimi urami, niti se ga ne da opredeliti s pravimi pridevniki, kot so rojstnodnevni žur, novoletni žur, pustni žur … To so sicer znani izrazi, ki so pa precej spremenili svoje pomene. Prav zato bi bilo treba vzeti v roke sodobni najstniški slovar. Če bi obstajal.

Vzemimo za primer takle dialog:

Pika: »V petek je party v Devetih nebesih.« Jaz: »Aha … In?« Pika: »A bi lahko prišla domov zjutraj, ker bodo lahko vsi ostali celo noč.« In jaz?! Sem ob glas, sem ob misli (tiste ta pametne in konstruktivne, jasno) in sem celo ob lastno zavedanje o situaciji. Skratka, ravnokar so mi izmaknili tla pod nogami, zato z odprtimi usti zrem v črno globino, za katero nisem vedela, da obstaja. Nihče mi je ni omenil.

»No, a sva zmenjeni?« me zbudi Pikin glas in me potegne nazaj v kuhinjo. »Kaaaj … sva zmenjeni?« »No, da pridem zjutraj, saj je novo leto.« Pa še to! Novo leto! Ko je družina skupaj in se veseli daril, ko vsi pomagajo peči piškote in jih potem tudi družno pojedo, najprej tiste manj lepe, potem pa še vse ostale. Skupaj obiščemo prijatelje in sorodnike in smo nasploh prijaznejši in kar brez prekinitve dobre volje ...

»No, prav. Torej lahko grem in pridem s prvim jutranjim avtobusom!« Kako, prosim?! Kje je moj svet, kje so moja tla, mamiiii moja, kje si?!

To so seveda moji notranji monologi, zaradi katerih Pika sklepa, da je vse dogovorjeno. Ker kadar se pogovarjam znotraj same sebe, še posebej če je to ene vrste panika kot tokrat –  takrat za svet oddajam popolnoma mirno, skoraj zamrznjeno podobo. In tako si to lahko vsak razlaga po mili volji. Pika to seveda izkoristi. In plane k vratom. Šla bo malo ven.

»Čakaj, kaj sva se zmenili?! Prav nič se nisva zmenili!« Pika se naveličano obrne in čaka.

Jaz pa tudi – čakam, ker ne vem, kaj bi rekla. Kdo gre? Kje so Nebesa? Kaj boste tam počeli? Celo noč? A bo hrana? Za pijačo raje ne vprašam – upam, da ti pivo in vino še vedno smrdita.

Pika: »Mami, plesali bomo, ga žurali! A veš, kaj je to?«  Ja, vem! Saj za to gre!

Ko pridem do zraka in do glasu, pa ko se mi vrnejo misli v glavo, se dogovoriva. Bolje, pristanem na »žur« – ampak pod določenimi pogoji. In pogajanje je težko. Konča se s Pikinim zmagoslavjem. Moje je skromnejše: izborila sem si, da me pokliče ob petih in jo pridem iskat. Kakšen uspeh! Ampak v tem trenutku se ga ne zavedam v polni meri. Ker stvari se z novim letom postavljajo na novo. In novo pomeni v puberteti neznano, neznano nosi s seboj negotovost. Kje je recept? Kje so navodila? Za novo leto bom čakala, da bo ura pet in bom vsa srečna peljala svojo hčer domov. Je to prav? Sem se odločila narobe? Kdaj se začne »žuriranje«? Pri šestnajstih, osemnajstih ali kdaj?! Kaos v moji glavi je popoln.

Sreča pubertete je v tem, da se enkrat izteče. In človek odraste. Tudi jaz sem.