Avtorica: Tina Cipot Mal

Sam doma?

Šolarji med počitnicami

Ko napočijo počitnice, se starši šolarjev navadno primejo za glavo. Dopusta si velikokrat ne morejo privoščiti, kam torej z otrokom? Tako svoje potomce vpisujejo v različne počitniške šole ali delavnice, možnosti varstva za najmlajše šolarje ponujajo tudi šole, drugi se varujejo pri sorodnikih. Nemalo staršev pa se takrat vpraša, ali je njihov otrok že dovolj star, da bi bil lahko sam doma.

Za to, kdaj lahko šolarja za nekaj ur pustimo samega, pravzaprav ni splošnega pravila. Strokovnjaki trdijo, da je najnižja starostna meja pri desetih letih, gotovo pa je bolje, če je otrok še leto ali dve starejši. Seveda pa je vse odvisno predvsem od otroka, njegove zrelosti, sposobnosti presoje, pa tudi našega zaupanja vanj.

Naslednja vprašanja so nam lahko v pomoč pri tehtanju argumentov za in proti:

        1.  Kaj otrok meni o tem, da bi bil nekaj časa sam?

        2.  Kako se vi počutite ob misli, da bi bil vaš otrok sam doma?

        3. Ali zna otrok slediti pravilom, ki jih postavite, in ali zmore prevzeti nase nekaj

            odgovornosti - denimo pospravljanje, pomivanje posode ...

        4. Ali otrok razume in si zapomni navodila, pa naj bodo napisana ali ubesedena?

        5. Zna otrok pravilno reagirati v nepričakovanih situacijah?

        6. Ali zna poklicati pomoč v primeru nezgode?

Kaj o tem meni otrok?

Če nam bo otrok zaupal, da se sam doma ne počuti dobro, moramo to vzeti resno! Od njega namreč ne moremo pričakovati, da bo osem ali devet ur na dan preživel v občutku nenehnega strahu in nelagodja.

Zato moramo odločitev o tem, ali bo otrok v času počitnic dopoldne sam doma oziroma bo po koncu pouka nekaj ur sam počakal na nas, sprejeti skupaj z njim. Morda bi našli kakšno vmesno rešitev. Morda bi bil sam le kakšno uro po kosilu, pred tem pa bi zanj poskrbela babica – mu skuhala kosilo, poklepetala z njim. Morda pa bi se dogovorili še z drugimi starši, da bi tudi njihovi otroci preživljali počitniške dopoldneve pri nas? Morda bi bilo v dvoje ali troje prijetneje in manj strašljivo?

Po korakih

Otroka na to, da bo nekaj časa sam doma, pripravljamo postopoma. Dogovorimo se z njim, da bomo odšli po kratkih opravkih, vendar ostanimo blizu doma. Pri tem naj ima otrok možnost in dovoljenje, da nas pokliče, če se mu bo zahotelo. Vrnimo se najkasneje v pol ure in se z otrokom pogovorimo o izkušnji.

Čas odsotnosti postopoma podaljšujmo, obenem pa otroku dajmo napotke, ki naj jim sledi. Morda bi lahko za celotno družino pripravil pogrinjek za obed. Morda – če že zna ravnati s štedilnikom ali mikrovalovno pečico – lahko pogreje kosilo ali pa vsaj pripravi na mizo vse potrebno. Morda bi lahko v času, ko smo odsotni, pospravil dnevno sobo ali zložil posušeno perilo.

Pogovorimo se o nevarnostih

Skupaj s šolarjem pripravimo načrt, kako bo bivanje doma brez varstva potekalo, in se pogovorimo o morebitnih zapletih. Načrt naj bi bil takšen:

– Postavimo pravila igre: Natančno moramo določiti, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano: ali lahko gre ven, kam, kako itd. Pojasnimo otroku, kaj pričakujemo od njega – da je na primer dnevna soba ob 15. uri, ko se vrnete iz službe, pospravljena.

– Določimo obveznosti in odgovornosti: Otroku vsak dan povemo, kaj mora opraviti, kakšne so njegove obveznosti, ne pozabimo pa niti na šolske naloge (denimo domače branje). Na list papirja napišimo njegove zadolžitve za tisti dan, za katere pričakujemo, da bodo opravljene. Ob neopravljenih ali površno opravljenih obveznostih pokažimo nezadovoljstvo in se z otrokom pogovorimo. Če se pravil ne bo držal, se bo moral soočiti z negativnimi posledicami. Tudi tako, da bo moral naslednjič v varstvo.

Otrok, ki mu je dejstvo, da je lahko sam doma, potrdilo za vse večjo samostojnost, bo kaj hitro ugotovil, kako naj si organizira dan, da bo opravil vse zadane obveze.

– Dovolimo mu prosti čas: Ne naložite otroku preveč obveznosti. Določite mu aktivnosti, ki so dovoljene (gledanje televizije, videoigrice), potem ko opravi zadolžitve.

– Stik s starši: Na listek napišimo vse kontaktne telefonske številke, preko katerih lahko pride v stik z nami. Prav tako mu dajmo vedeti, da nas lahko vedno, ko bo precenil, da nas potrebuje, pokliče.

– Razložite mu morebitne nevarne situacije: Otrok mora vedeti, kako naj reagira ob morebitnem požaru v stavbi, poznati mora nevarnosti alkohola, zdravil, vedeti mora, kako se obnašati, ko pred vrati pozvoni neznana oseba. Otroku zabičajmo, naj ne odpira in ne spušča v stanovanje nikogar, ki ga poprej nismo MI najavili. Tudi po telefonu naj otrok ne odgovarja z »mamice in očka pa ni doma«, pač pa naj raje reče: »Mamica in očka trenutno ne moreta k telefonu, jima lahko kaj sporočim?«

– Nujne telefonske številke: Pri telefonu mu nalepimo listek z vsemi nujnimi telefonskimi številkami. Otrok mora vedeti, na koga se mora obrniti v primeru nezgode: kako se pokliče gasilce, policijo, kdaj poklicati zdravnika …

– Omejite uporabo telefona: Določimo čas, ki ga lahko otrok preživi na telefonu s prijatelji. Morda bi dvanajstletnica raje videla, da jo obišče sošolka in da bosta skupaj počakali na starše.

– Postavite pravila glede obiskov: Obenem pa natančno določimo, koliko ljudi in koga lahko otrok povabi na obisk. Vedeti moramo, s kom se naš šolar druži, kaj v času, ko nas ni, otroci počnejo.

– Dom naj bo varen: Preden otroka pustimo samega doma, poskrbimo, da ga puščamo v popolnoma varnem okolju, prav tako zagotovimo, da v času naše odsotnosti preko interneta oziroma kabelske televizije nima dostopa do kočljivih vsebin.

Bodite točni!

Čas, ko smo odsotni od doma, natančno določimo. Otrok mora vedeti, kdaj se bomo vrnili domov. Zato je bolje, da po opravljenem delu v službi pridemo najprej domov, nakupe ter druge nujnosti pa opravimo v popoldanskem času skupaj z otrokom.

Če bomo kak dan malce zamudili, to otroku sporočimo ali pa se dogovorimo z babico oziroma drugim sorodnikom, da se oglasi doma in počaka skupaj z otrokom. S točnostjo dajemo otroku vedeti, da nam je veliko do tega, da bi bili skupaj z njim, in da izpolnjujemo svoj del dogovora. Tako bo tudi sam bolj motiviran, da bo izpolnjeval dolžnosti, ki jih poleg samostojnosti prinaša to, da je sam doma.

Povežimo se z otrokom

Ko pride čas za prve samostojne urice, poskrbimo, da se bo otrok počutil varnega in še vedno povezanega z nami. Na hladilniku ali v kopalnici mu pustimo listek s prijaznim sporočilom, kako ponosni smo nanj, da bomo mislili nanj, morda dodajmo tudi, kaj bomo počeli popoldne, ko se vrnemo domov.

Računati moramo na to, da se bo otrok po prvih trenutkih, morda celo urah zmagoslavja in občutka svobode morda začel dolgočasiti ali pa nas bo začel pogrešati. Zato mu nikoli ne recimo, da nimamo časa zanj, če nas pokliče po telefonu. Vsaj prvih nekaj dni MORAMO imeti čas – tudi sredi sestanka. V tistem hipu se morda naš šolar počuti majhnega in prestrašenega. Pri večini klicev bo resnično šlo za malenkosti, saj bo otrokova želja le ta, da sliši naš glas. A dejstvo, da mu bomo vedno na razpolago, ga bo pomirilo in klicev bo sčasoma vse manj.

Kako pa ponoči?

Četudi je naš otrok čez dan že navajen počakati ali celo kak dan preživeti sam doma, pa je večer nekaj povsem drugega. Strokovnjaki trdijo, da otrok, mlajši od 15 let, ne bi smel biti sam doma več kot nekaj ur na dan, nikakor pa ne zvečer oziroma ponoči.

Zvečer si zato še vedno raje organizirajmo varstvo, otrok bo tako bolj pomirjen zaspal, vedoč, da ga nekdo pazi in varuje. Skrb za otrokovo varnost in za občutek le-te v otrokovem srcu je še vedno naša odgovornost.