Avtorica: Helena Lovinčič

Preklop je bil trd, a lep

Očka na porodniškem dopustu

Gregor Repovž je novinar Dela, predsednik Društva novinarjev Slovenije in očka, ki si je vzel pravico, da tudi sam užije izjemno dragocene trenutke otrokovega prvega leta. A se ni oziral na tiste, ki bi ga utegnili imeti za »posebnega«.

Ste pred koncem svojega dela dopusta za nego in varstvo otroka, sina Gabra ravno uvajate v vrtec – je težko?

Prav nič hudega nama ni, v vrtcu imajo zdaj izdelan načrt – ne toliko, kako uvajati otroka, pač pa kako uvesti starša, pri čemer najbolj pazijo na to, da imajo čustva svojo mejo. Zelo so pozorni, da ne pride do razčustvovanosti. Na sestanku, ki je trajal kar celo uro, smo se vsi trije – moja žena, jaz in vzgojiteljica – o vsem lepo pogovorili. Skupaj smo pregledali vse možne odzive – da bo lahko tudi zelo jokal. Pa ni bilo nič pretiranega, od vrtca sem pričakoval več stresov. Seveda so bili vzponi in padci, pa še zobje so mu začeli rasti, kar je tudi vplivalo na njegovo razpoloženje. V začetku sva bila skupaj v skupini, ko pa je prišel čas, da sem ga moral za kratek čas pustiti samega v vrtcu, sploh ni bilo hudo; upam, da se tako godi večini staršev in da niso samo naše vzgojiteljice takšne. Imel sem občutek popolnega zaupanja, zato sem šel zlahka v miru in z veseljem na kavo! Zdaj je nekako obdobje, ko on še ni čisto v vrtcu in jaz še ne čisto zunaj njega.

Kdaj sta se z Niko odločila, da boste tudi vi del starševskega dopusta preživeli doma?

O tem sva se pogovarjala in odločala, še preden je Gaber prišel na svet. Tako sem bil že na očetovskem dopustu in smo bili skupaj prvih 70 dni, potem sta na koncu ostala le še dva meseca, ko naj bi jaz ostal doma z njim. Bolj se je ta čas približeval, bolj naju je začelo malo skrbeti. Ne toliko, da bi jaz tega ne zmogel, pač pa sem si začel postavljati vprašanje, ali ne posegam v neke stvari, ki jih ureja nekdo večji – narava. Ali ni v resnici bolje, da je z otrokom mati – ali ni to normalno in naravno? Mogoče ni vse skupaj le neka konservativnost, čeprav se sicer imam za konservativnega liberalca – in bi se jaz v bistvu šel eksperiment, neko nasilno enakost na področju, kjer so ženske prve in so njihova znanja ne samo naravna, ampak tudi bistveno boljša. Ženske to pač obvladajo in nobenega dvoma ni, da je mama prva in da je zato navezanost med mamo in otrokom toliko večja. Ta vprašanja sem si zastavljal ves čas, no, ko pa enkrat dobiš odločbo, si tam, kjer si. Tisti trenutek je bil gotovo najbolj stresen za ženo Niko, šele kasneje pa smo ugotovili, da je bilo to za vse dobro.

Zakaj tako menite?

Dobro je bilo zame, z vidika vključevanja očeta v delo, nego in skrb za otroka, v vsakodnevni »dril«, dobro je bilo za Gabra, da se je navadil name kot družinskega člana v tej vlogi, in dobro je bilo tudi za mamo. Pri večini staršev namreč zaključek porodniške in odhod v službo pomeni hkrati tudi odhod otroka v vrtec. Ti stresi so se pri nas malo porazdelili, da ni bilo vse naenkrat.

Se vam zdaj, če pogledate nazaj, zdi, da ste s tem, ko ste ostali z otrokom doma, porušili nekaj »naravnega«?

Ne, navezanost med mamo in otrokom se ni dosti spremenila, na to vse skupaj ni vplivalo, mogoče ravno obratno – njun odnos se je še okrepil, nekatera čustva so to navezanost še bolj jasno izražala. Z gotovostjo vem, da je bila najina odločitev dobra in koristna. Poleg tega pa se mi zdi pomemben tudi družbeni vidik; manj kot 5 odstotkov je moških, ki sodelujejo v vsakodnevni negi in skrbi za otroka, ki vstopajo v porodniško. To je slabo, ker so potem ženske ves čas tiste, ki naj bi izkoriščale to pravico, zaradi tega pa so pri številnih stvareh prikrajšane. Več ko bi bilo moških za to, manjše bi bile te razlike.

Kako vama teče dan?

Vse je posvečeno odhodu ven! Bistvo je biti čim več časa zunaj. Vsak dan je tako najprej odvisen od vremenskih razmer in v tem znamenju poteka vse drugo. Če je vreme slabo, to pomeni hud zaplet. Drugo pa so seveda faze prehranjevanja, spanja in prehranjevanja. Dan sva vedno oblikovala tako, da je bilo po eni strani dopoldne in popoldne dovolj spanja in da sva bila po drugi strani čim več časa zunaj. Ves dan je tako en sam »dril«, ki me izpusti šele tja do poznega večera, komaj do Odmevov.

Vas torej otrok zaposluje ves dan? Verjetno sprašujem prav bedasto, vendar moram izrabiti priložnost in to slišati iz moških ust.

Da, z vzponi in padci! Bili so časi, ko sem bil tudi jaz popolnoma uničen: denimo, ko je zbolel, ko so mu začeli rasti zobje, ko so se dogajali razvojni preskoki in so se vse te navade spanja in hranjenja razsule na prafaktorje … Bilo je hudo in še dobro, da obstaja telefon, da sem poklical njegovo mamo in ji tožil, kaj se nama dogaja – ravno tako, kot je ona prej klicala mene. Nemoč, ta občutek nemoči je ena od bistvenih reči, ki jih ne najdeš niti v najboljši literaturi niti jih ne izveš od najbolj izkušenih. Na otroke in njihovo vzgojo se namreč vsi ravno tako dobro spoznajo kot na nogomet in politiko. Vsi vedo vse! Ampak nekaterih stvari ti nikoli ne povedo. Ena od teh je nemoč, do katere pride, ko so otroci nezadovoljni in tega ne znajo sporočiti drugače kot z jokom. Prav ta nemoč, ure nemoči – to se mi zdi ena od neznansko dobrih izkušenj, saj se iz tega človek nauči tudi drugih stvari, denimo potrpežljivosti. Tistim, ki hodijo na razne tečaje vzdržljivosti, potrpežljivosti, pogajanj, povem, da imajo tukaj eno najboljših šol za pogajanja …

S kom se družite, ko gresta z Gabrom ven? Z drugimi mamicami?

Tudi kakšen očka se najde vmes, ampak v resnici gremo ven predvsem z mamicami. Moram povedati, da takšne brezčasnosti, kot sem jo doživel – ko pogledaš na uro in začudeno ugotoviš, da sta minili dve uri in pol ali tri – že dolgo ne pomnim, tako rekoč od srednje šole. To je neverjetno! Kakšen užitek.

O čem ste se pogovarjali?

To se tudi že sam malce sprašujem. Govorili smo in tudi sam ves čas govorim o otrocih, tudi že prej sem, še v službi. To pa je ravno s temi mamami tako krasno, ker govorimo isti jezik. Ravno danes sva se s prijateljem pogovarjala o tem, da te naše posnetke otrok na videotrakovih lahko gledamo edino samo starši in nihče drug, ker bi sicer drugi umrli od groze in dolgočasja. Imamo pač nekakšen svoj svet. V tem času je tako zame najlaže biti z drugimi mamami, kajti v očeh tistih, ki imajo otroke, se spremeni vse in tako laže razpravljamo o »globalnih problemih«.

Kako pa so na vajino odločitev reagirali prijatelji, znanci, sodelavci?

Oh, ljudje so kar navdušeni. Tako se že sprašujem, ali verjamejo v iskrenost tega, kar počnem, in ali ne mislijo, da to počnem zaradi tega, da bi bil poseben. Ves čas me je strah, da bi kdo narobe razumel. Ampak naj se vrnem na ta družbeni učinek, da je to potrebno, da je to pravica. Ne nazadnje, zdi se mi, da je to pravica moškega. Ne to, da prevzamem odgovornost, ampak predvsem to, da je moja pravica, da sodelujem. Da so mame navdušene, ne dvomim, te so v svojem navdušenju gotovo iskrene. Nekaterim moškim pa se to zdi nenavadno, pri kakšnem tudi vidim, da mu to ne gre v njegov mačistični svet.

Vendar pa se niste povsem »izklopili« iz dela, kajne?

To je res, vendar so na društvu novinarjev tudi drugi ljudje in smo se že vnaprej dogovorili tako, da je v resnici na meni zelo malo bremena. Sicer pa greva skupaj z Gabrom dvakrat na teden za pol ure na društvo in tako sva tudi skupaj – on pri meni v naročju – že rekla kakšno na določeno temo. Vmes pa sem napisal tudi kakšen članek, za svojo dušo, ravno zato, ker mi je dobro delo, in tudi tega sem napisal z njim v naročju. Je bil na neki način soavtor, sploh s tistimi ghm-ji, ki jih je tipkal.

Ste se naučili kakšno praktično stvar, iz gospodinjstva denimo?

Včasih je bila kuhinja podobna prizorišču kot po kakšni vojni, sploh kadar sva preizkušala več jedi! Glede na to, da jaz že sicer veliko kuham, mi to ni bilo težko. Zanj je bilo v resnici krasno kuhati te drobnarije, res pa je, da sem za takšno drobnarijo porabil pet, šest posod. Tega dela je seveda zelo veliko in nikakor ne bi mogel vsega, kar je imela tudi žena pri tem, v celoti prevzeti. Čeprav je bil mali že starejši, ko sem ga imel jaz, sem potreboval z njene strani neprimerno več pomoči kot ona. V resnici je bil ta preklop zame kar trd, ampak lep. Vsekakor pa zdaj – glede na intenzivnost najinih služb – možnost, da je eden doma, čim bolje izkoristimo za vse tri, in ko pride Nika domov, skupaj tekamo naokrog. Tudi potem, ko bova oba v službi, ga bova zjutraj skupaj peljala v vrtec in upam, da bova še pred službo lahko šla skupaj na kakšno kavo. Da bova imela svoj trenutek. Že vnaprej vem, da bo potrebnega veliko usklajevanja, da bosta sodelovali svakinja in babica, moja mama. Je pa vrtec tudi zelo prilagodljiv. Škoda je le, da nimamo pri nas vrtcev po podjetjih, da bi lahko imel otroka v isti stavbi.

Neizogibno vprašanje: boste spet doma, če bosta imela še kakšnega?

Če mi bo žena dovolila! A glede na to, da je tudi ona ugotovila, da je to v resnici krasno, je vprašanje! No, malo za šalo. Absolutno, če se bo le dalo!

Da bo slika popolna, moram zaslišati še mamo Niko. Tudi vam verjetno ni bilo lahko, ko ste morali prej v službo?

Bilo mi je res težko – tudi dojila sem še, enajst mesecev, ravno včeraj smo nehali, ker je že spal, ko sem prišla iz službe. Hkrati pa vendarle veš, da bo slej ko prej treba nazaj in da je čisto vseeno, ali se to zgodi pri desetih ali pri dvanajstih mesecih. Vem pa tudi, da s tem, ko grem prej v službo, Gregu in Gabru dam nekaj velikega. Pa tudi zdi se mi, da je pripraven tip, spreten očka. Tako se mi je zdelo vredno iti nazaj v službo prej in mu omogočiti, da je tudi on doma. Po drugi strani pa bi mi bilo dosti teže iti v službo, če bi vedela, da gre hkrati tudi Gaber v vrtec! Tako se je mali najprej navadil, da samo mene ni in da je hkrati tudi v vrtcu.

Vas je mož v tej novi vlogi kako presenetil?

Zelo me je presenetil, da lahko tako poskrbi za otroka, da je skuhal obrok za Gabra in še nama kosilo. Meni to ni nikoli uspelo. Res je, da sem imela jaz doma manjšega in zato mogoče več časa, saj bi ga lahko odložila v stajico, stolček, ampak tega nisem velikokrat počela, sva bila raje zunaj. Dobro sva izrabila vsako minuto pomladi in poletja. Mogoče sem kaj postorila, pospravila, ko je Gaber spal. Ampak kuhala nikoli nisem rada, tudi zato, ker je Gregov urnik povsem nepredvidljiv in se mi je zdelo brez pomena pripravljati nekaj, kar bo moralo čakati do večera.

Kaj pa vi menite, da si je mislila okolica?

Spraševali so me sicer, zakaj sem to naredila, vendar so potem, ko so slišali mojo razlago, na Grega resnično gledali z nekim spoštovanjem, ker se je odločil za to. Meni se zdi, da je prav, da to očetje vidijo tudi z druge plati, da spoznajo, da te lahko otrok spravi ob živce, da si ob koncu dneva utrujen, mogoče kdaj tudi bolj vzkipljiv, da nimaš več za vse toliko časa kot prej. To je res super izkušnja. Tudi pri naslednjih otrocih … Če se bo le dalo in če bo Grega želel, sem mu znova pripravljena odstopiti dva meseca.