Avtorica: Mirjana Pintar

Šola pred krizo avtoritete

Lahko bi ga imenovali strokovnjak za vzgojo, saj se z njo ukvarja že od študija dalje. Raziskoval je področja kurikularne teorije, teorije pedagoške avtoritete in pedagoškega erosa ter metodike moralne vzgoje. Robi Kroflič je predavatelj na Oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani in ima odgovore na vse dileme, s katerimi se spopadajo starši in učitelji.

Zakaj ima avtoriteta pogosto negativen prizvok?

Negativen prizvok je dobila predvsem v prvi polovici 20. stoletja, ko so avtoriteti in avtoritarnosti v vzgoji pripisovali negativne učinke. Avtoritarna vzgoja naj bi proizvedla preveč podredljivo, poslušno osebo brez lastnega notranjega moralnega temelja in zmožnosti kritičnega razsojanja. Kot nadomestilo avtoritarni vzgoji se je pojavila permisivna vzgoja, ki naj bi izhajala iz otroka, je do njega prijazna in uporablja predvsem pozitivna vzgojna sredstva in metode. Analize so pokazale, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete ali v vzgoji brez prisile in omejevanja. Otroku je treba pomagati pri razvoju samostojne, kritične, odgovorne in svobodne osebnosti ravno z vzgojo, ki je vedno neka oblika podrejanja.

So kazni v vzgoji potrebne?

Če izhajamo iz otrokovega doživljanja vzgojnega ukrepa kot nečesa negativnega, kaznovalnega, spoznamo, da kazni obstajajo v vsaki vzgoji in imajo lahko pozitiven vpliv na dvig otrokove odgovornosti in na sposobnost sprejemanja boljših odločitev. Otroku namreč s kaznovanjem posredno sporočamo, da smo ga imeli za dovolj sposobnega, da bi lahko neko situacijo ustrezno rešil.

Kako se opredeljujete do skrajnih oblik vzgoje: do svobodne, pretirano popustljive in na drugi strani do stroge vzgoje z brezpogojno avtoriteto?

Učinki so relativno podobni. Posledica izrazito stroge, patriarhalne, avtoritarne vzgoje je konformistična oseba, ki je nagnjena k stereotipom in podredljivosti družbeni hierarhiji, nima pa razvite samostojne vrednostne orientacije. Če gledamo učinke permisivne vzgoje, ki je poskušala odpraviti avtoriteto, dobimo podobne osebnostne lastnosti, ki jih vežemo na termin patološki narcisizem. Gre za osebo, ki nima ponotranjene vrednostne orientacije, zato se trudi vzbuditi pozornost v okolici in si pridobiti naklonjenost oseb okrog sebe. Permisivna vzgoja se je po drugi svetovni vojni pokazala kot družbeno najbolj sprejemljiva in zaželena oblika, kajti osebnostne lastnosti, ki jih razvije narcistična oseba, se povsem pokrivajo z idealom potrošnika.

Lahko učiteljeva vzgoja v šoli nadomesti pomanjkljivo starševsko vzgojo?

To je večna dilema. Vrtec in šola lahko otroku ponudita marsikatero izkušnjo, ki jo v družini težko doživi, zato sta lahko zelo dober dodatek družinski vzgoji. Strokovnjaki v instituciji lahko nadomestijo kakšen primanjkljaj, ki je nastal v družinski vzgoji. Problematično pa bi bilo, če bi šola morala v celoti nadomestiti tisto, kar naj bi sicer ustvarila družina.

Se vam zdi, da starši upravičeno zahtevajo od učiteljev, naj nadomestijo primanjkljaj v vzgoji?

Starši bi se morali zavedati svoje odgovornosti do vzgoje otroka. Njihova naloga je, da za otroka poskrbijo ne le v fizičnem smislu, ampak tudi čustveno, da spodbujajo rast njegovega znanja in izkušenj. Poskrbeti morajo tudi za to, da bodo učitelji v instituciji lahko dobili potreben položaj, preko katerega sploh lahko vzgajajo. Čas za vzgojo v družini se relativno krajša, kakovost družinskega okolja pa je vedno boljša. Problematični so starši, ki zaradi občutka krivde otroka razvajajo, ga ne omejujejo in mu ne dajejo jasnih navodil. Pozabljajo pa, da je za optimalen razvoj potrebna določena mera frustracij in napetosti med otrokom in osebami, ki se postavljajo na mesto avtoritete. Zavijanje v vato v nobenem primeru ne koristi otrokovemu razvoju.

Bi bil učitelj pri svojem delu lahko uspešen, če bi imel z učenci prijateljski, enakovreden odnos?

Teorije poudarjajo, da se mora položaj učitelja v šoli spreminjati. Mnogi teoretiki menijo, da učitelj danes ne sme biti več klasični učitelj, ki poučuje, zahteva, daje napotke učencem. Moral bi biti njihov sodelavec, prijatelj. Meni se to zdi zavajajoče. Učenci bodo do vsakega učitelja avtomatično razvili neko specifično hierarhično strukturo odnosov. Učitelj se ne more odreči tipičnim atributom učiteljske avtoritete, saj jih postavljajo učenci sami. Seveda pa danes učitelj ni več zgolj tisti, ki posreduje informacije, pa tudi tisti ne, ki ima vedno prav in ki je nezmotljiv.

Kako učitelj vzpostavi avtoriteto v razredu?

Izvorno jo dobi s svojim položajem, kar pa ne traja dolgo. Dokler je učiteljski poklic v družbi cenjen in ima ugled, je tudi avtoriteta tega položaja relativno stabilna. Vendar učitelj, ki računa zgolj na to avtoriteto, s tem naredi naravni zid za vzpostavljanje osebnih odnosov. Skrivanje za zunanjimi znaki položaja preprečuje nastajanje globljih vezi. Danes je v šolah veliko ugibanja in zmede, kako si pridobiti avtoriteto. Nastala je zaradi tega, ker klasičen model avtoritete ne deluje več. Zato se je šola znašla pred krizo avtoritete. Ker se družinska vzgoja nagiba v smer večje popustljivosti, se mnogi odločajo tudi za bolj permisivno in prijazno šolo.

Je avtoriteta učiteljev potemtakem res na psu, kot ste dejali v nekem intervjuju?

Avtoriteta je na psu takrat, ko je drža učitelja v odnosu do učenca nekonsistentna in ko v pravilnikih ne vidi opore za pedagoško ravnanje. Učitelj, ki želi danes vztrajati na položaju nezmotljive avtoritete, bo izgubil ves ugled takoj, ko ga bodo učenci ujeli na neznanju. Tudi učitelj, ki bo igral vlogo vrstniškega prijatelja, bo moral takoj, ko bo treba zavzeti jasno in odgovorno stališče odrasle osebe, ki odgovarja za varnost, izstopiti iz fiktivne vloge prijatelja. Učenci bodo to prepoznali in ga ujeli na laži. Tudi učitelj, ki verjame, da je mogoče vse spore reševati po pravilu pravičnega povračila, in ne s kaznovanjem, bo v trenutku, ko bodo šle vzgojne težave čez rob in ko bo moral poseči po formalnem kaznovanju, izgubil vso verodostojnost. Nikakor ne krivim zgolj učiteljev, da se v takem položaju ne znajdejo. Učitelji so nebogljeni tudi zato, ker jih stroka ni dovolj hitro usmerjala v ustrezno smer.

Kako ste vi vzpostavili avtoriteto v vrtcu, kjer ste delali kot vzgojitelj, kako v zavodu za invalidno mladino in kako kasneje na fakulteti?

V vrtcu sem imel veliko prednost kot moški, zato sem že zaradi tega imel visoko dinamiko odnosov z otroki. Kot vzgojitelj v dijaškem domu in v zavodu sem preizkušal svoje poglede na avtoriteto, saj sem se z njo ukvarjal že v času dodiplomskega študija. Iskal sem potrditve, ali določeni obrazci delujejo ali ne. Na eni strani sem bil označen kot zahteven vzgojitelj, na drugi strani pa kot oseba, ki relativno zlahka opušča formalnost v odnosu. Zagovarjal sem možnost pogovarjanja in dogovarjanja glede norm in pravil, pri spoštovanju dogovorjenih pravil pa sem bil zelo strog. Na fakulteti se položaj vzpostavlja z retoriko, s poglobljenostjo in pripravljenostjo predavanj. Sem zagovornik interaktivnih predavanj, ko učitelj poskuša rušiti stereotipe in zdravorazumska stališča do vzgoje, provocira z nenavadnimi stališči in spodbuja dialog. 

Kakšen bi bil za vas model idealne šole?

Nisem zagovornik idealnega učitelja in idealne šole. Primerni odnosi so tisti, ki tudi frustrirajo in pripeljejo do konfliktov, vendar težijo k temu, da se konflikti rešujejo. Sam bi zagovarjal šolo, ki vzpostavi kulturo dogovarjanja, racionalno utemeljena pravila bivanja, kjer je poudarek na odkrivanju vzgojne vrednosti učne vsebine pri kateremkoli predmetu in na pomoči pri nastajanju kakovostnih vrstniških odnosov v šoli. Učitelj mora staviti na strokovno usposobljenost, ne le glede predmetnega znanja, ampak tudi glede metodično-didaktičnega in splošnega pedagoškega znanja. Zavedati se mora, da učenci od njega potrebujejo položaj učitelja, in ne prijatelja. Dobra šola, dober učitelj je projekt, ki temelji na boljšem poznavanju teorije vzgajanja in na boljšem sodelovanju vseh akterjev v tej zapleteni instituciji, ki ji rečemo šola.