Avtorica: Marijana Mandić

Viri nesoglasij med partnerjema
 
Srečno partnerstvo sodi med največje življenjske dosežke. Je čudovita priložnost, da človek uresniči svoje potenciale in se hkrati osvobodi notranjih strahov, spon iz otroštva. Oba partnerja lahko najdeta v odnosu podporo, varnost in spodbudo, da se razvijeta kot posameznika. Toda v partnerski odnos večinoma vstopamo slabo pripravljeni.
 
Odnos mora temeljiti na ljubezni
Veliko partnerskih zvez se rodi iz velike zaljubljenosti, ko čutimo, da ne zmoremo živeti brez ljubljene osebe. Toda zaljubljenost ni ljubezen in močna spolna privlačnost za uspešno razmerje ni dovolj. Zaljubljenost je slepa, ne vidi napak. Ljubezen je veliko več – je globoko poznavanje partnerja, sprejemanje njegovih majhnih napak in pomanjkljivosti kot dela njega, je tovarištvo, prijateljstvo, naklonjenost, mirna komunikacija in tudi telesna privlačnost. Obenem pa je tudi zavest, da manjša nesoglasja med partnerjema ne pomenijo potopa ladje. Pravzaprav lahko še tako hudo bolezen pozdravimo, če jo odkrijemo dovolj zgodaj, po drugi strani pa se nedolžen prehlad lahko sprevrže v nevarno pljučnico, če si ne vzamemo časa za zdravnika in okrevanje.
Seveda pa so kakršnokoli nasilje (fizično ali besedno), grožnje, posedovalnost, čustveni izbruhi ter skoki čez plot zelo resni znaki, ki v primeru, da partner ne privoli v odpravljanje takega vedenja ali pa se ga sploh ne zaveda, terjajo umik.
 
Viri nesoglasij
Velikokrat so prepiri zgolj posledica posameznikovega slabega odnosa do samega sebe. Veliko razlogov za nezadovoljstvo in preobčutljivost je lahko trenutnih – preutrujeni ste, premalo se posvečate sebi, zdi se vam, da se težko znajdete v vsakdanu – in kot taki so rešljivi z malo »skrbi zase«.
Drugi strahovi, ki se kažejo z nenehno negotovostjo v razmerju, pa imajo velikokrat korenine v otroštvu. Zmerjanje, kritiziranje, pogojevanje ljubezni s pravilnim vedenjem ali pridnostjo, dnevi »tišine« ali odtegovanja ljubezni, ki naj bi služili kot discipliniranje, vse to so situacije, ki smo jih bili morda deležni v otroštvu. Zaradi njih se kot odrasli ne cenimo dovolj in smo, čeprav nezavedno, odvisni od sprejemanja in odobravanja drugih. Strah nas je zavrnitve, neuspeha in kritike. To pa med drugim vodi tudi do pretiranega obtoževanja partnerja (projekcija) ali pretiranega obtoževanja samega sebe (introjekcija).
 
Obtoževanje partnerja (projekcija)
Ker se v svoji koži ne počutimo dobro, pogosto obtožujemo partnerja in mu skušamo naložiti odgovornost za svoje počutje. V izrazih »Saj vem, da me ne maraš več. Najbolje, da se razideva. Ob tebi sem postala zguba. Saj še žarnice ne znaš zamenjati! Česa drugega ne bi smela niti pričakovati!« se skrivajo kritiziranje, smešenje, cinizem in sarkazem.
Vendar kažejo na negotovost v nas samih, ne pa na napake, ki nas dejansko motijo na partnerju. Preden se »podamo v napad«, se raje vprašajmo, ali je partner dejansko naredil kaj takega, kar je za nas nesprejemljivo, ali pa (po napačni poti) zgolj iščemo način, da bi od njega dobili potrdilo – da nas še vedno ljubi, da smo dobra oseba …
Projekcija je lahko tudi neverbalna – sem sodijo kujanje, odvisnosti (alkoholizem, prenajedanje, stradanje), telesni odmik, čustveni odmik, umik na področju spolnosti, poškodovanje samega sebe, poškodovanje dragocenosti partnerja.
Takšna sporočila partnerju ne nalagajo le odgovornosti za vaše slabo počutje (čeprav ga lahko spremenite le vi sami), pač pa ga z njimi tudi krivite za to, da ste ob njem sposobni tako drzno, nesramno govoriti (da vas potemtakem s svojimi napakami potisne čez rob).
Toda če bi svoje obnašanje analizirali, bi morda ugotovili, da ste le VI nezadovoljni s svojim življenjem in se namesto s sabo in svojimi napakami ukvarjate s partnerjevimi.
 
Obtoževanje samega sebe (introjekcija)
Ta način manipuliranja s partnerjem je nasproten zgoraj opisanemu. Kdor ponotranji vse, kar mu govorijo sodelavci, prijatelji, otroci, partner, je zelo ranljiv, preobčutljiv za kritiko, zlahka je prizadet in kot tak nenehno zahteva zaščito, potrditev oziroma občutek sprejetosti.
Tudi kadar ji drugi povedo kaj lepega o njej, je oseba, ki se ščiti z introjekcijo, prepričana, da to nekako ne more biti res.
Če se radi ščitite z introjekcijo, je pomembno, da se najprej zavedate, da vse partnerjeve besede govorijo izključno o njem samem, pa čeprav se vam na prvi pogled zdi, da so upravičene in ste si jih zaslužili. Zakaj je partner rekel, da mislite samo nase? Morda zato, ker se počuti osamljenega, ker že dalj časa nista bila intimna ipd.
Vaš najpogostejši odziv na takšno opazko je verjetno umik, prikrita agresija, kujanje. A tako nikoli ne morete izvedeti, kakšne so bile za kritiko skrite partnerjeve potrebe. Dovolj je, da se zaveste začaranega kroga maskiranja potreb, izstopite iz njega ter mirno vprašate: »Prosim, povej mi, zakaj se ti zdi, da mislim samo nase!«
 
Prevzemite odgovornost zase
Če opažate, da ste nagnjeni k prepirom, poskušajte dognati, zakaj je tako. Ko se začnete zavedati svojih napak in slabosti, ste že na pol poti k rešitvi. Če ste preutrujeni, poskrbite za počitek, če potrebujete več pozornosti partnerja, mu to povejte. Če pa se vam zazdi, da vaše stiske in nezadovoljstvo izhajajo iz dejstva, da kot otrok niste bili deležni vzpodbude in ljubezni, se odpravite k svetovalcu, ki vam bo lahko spone otroštva pomagal strokovno odstraniti. Zavedajte se, da je morda res krivda staršev ali okolice, da ste odrasli v osebnost z določenimi napakami ali negotovostmi, da pa ste zdaj vi na vrsti, da nekaj spremenite. Nikoli namreč ni prepozno.
 
Izhajajte iz sebe, ne napadajte
Lahko se zgodi, da smo v nekem trenutku s stanjem svojega razmerja nezadovoljni – morda želimo, da bi se partner več ukvarjal z nami, morda bi si želeli v razmerju več romantike, morda zgolj pogrešamo pogovor o rečeh, ki nimajo zveze z otroki in gradnjo hiše …
Karkoli vas že preveva, prvo pravilo komunikacije med partnerjema je: izhajajte iz sebe in ne napadajte partnerja.
Če se vam zdi, da se vam premalo posveča, recite: »Želela bi si, da se več ukvarjaš z mano, bi morda šla naslednjo soboto v kino?« ali pa »Pogrešam tvoje jutranje poljube, spravili so me v dobro voljo.« Nikar pa ne recite: »Zakaj me ne poljubljaš več, zakaj se ne ukvarjaš več z mano?« Prav tako vzemite v zakup, da se partnerju vajino razmerje morda sploh ne zdi tako dolgočasno ali rutinirano kot vam. Zato bi vašo izjavo razumel kot napad na svoje obnašanje in osebnost, ne pa kot klic k izboljšanju odnosov.
Vendar pa se ne pustite odpraviti z zamahom roke, češ: »Kompliciraš! Tega vendar ne moreš pričakovati po desetih letih zakona!« Če čutite, da vam v razmerju nekaj manjka, potem je ta občutek praznine, neizpolnjenega hrepenenja še kako resničen. Morate pa se vprašati, ali so vaša pričakovanja realna. Stopiti v dolgotrajno razmerje in pričakovati, da bo vse skupaj en sam dolg zmenek do konca vajinih dni, je seveda nerealno.
 
Lastne potrebe moramo nenehno prepoznavati, prevzemati odgovornost zanje in jih posredovati partnerju, vendar ne tako, da od njega pričakujemo ali celo izsiljujemo pomoč. Partnerjeva dolžnost namreč ni, da zadovoljuje naše potrebe in nam v življenje prinaša srečo. Zanjo smo odgovorni sami.