Praz(nič)nost
V hitrem ritmu današnjega bivanja in
delovanja se pogosto pritožujemo, kako hitro se odvijajo stvari, kako
hitro se obrne leto, kako hitro odraščajo otroci, kako hitro mine
vikend, dopust ipd. Pa vendar obstajajo situacije – vsakdo se je že
soočil z njimi – ki v trenutku ustavijo čas. Vsaj nam se tako zdi.
Seveda čas teče dalje v svojem neomajnem ritmu, toda mi izgubimo občutek
zanj. Za nas sploh ni več pomemben. Niti vse tisto, za kar se nam je še
tik pred tem zdelo, da moramo nujno opraviti. Toda ne, kar naenkrat se
vse to razblini. Kaj se zgodi?
Vzemimo kot primer prometno nesrečo. Nekaj
razbite pločevine, pa se začne vse vrteti okoli nje. Ne zavedamo se,
zakaj smo pravzaprav trčili. Zaradi nepazljivosti pri vožnji, ki jo je
narekovala nestrpnost zaradi zamude na delo ipd. Kar naenkrat pa se nam
neha muditi. Pozabimo, da moramo na nujen sestanek v službo. Morda ne
ravno pozabimo, toda vsekakor se umakne s spiska trenutnih prioritet. In
se začnemo ukvarjati s praskami ter formalnostmi, ki sledijo. Podobno se
dogaja, ko izvemo na primer izrazito žalostno ali veselo novico. Naše
notranje prioritete se zamenjajo, polni smo čustev, ki vodijo naše
obnašanje.
V teh trenutkih v sebi občutimo praznost, ko
za nas ne obstaja ne čas ne prostor, vsaj v tem smislu ne, da bi se ju
zavedali. Obenem pa take izkušnje in občutenja ustvarjajo ozračje in
potreben pogoj za to, da se v sebi ustavimo. Samo tako smo namreč
pripravljeni sprejeti tudi nekaj novega. Nov ritem, nov okvir delovanja.
Zato to stanje lahko imenujemo tudi prazničnost. Praznina je nujen pogoj
za ustvarjanje nečesa novega. Rojevanje svežega – pa naj bo to drugačen
način, s katerim se lotevamo določenih stvari, drugačen, bolj kakovosten
način življenja, odnosi z najbližjimi, karkoli. Tisto pravo, tisto, kar
bi res lahko poimenovali praznično, lahko nastane samo iz občutkov
popolne praznosti, praznine.
