Duševno zdravje mladostnikov – Duševna bolezen ni krivda nikogar

Piše: Emilija Snoj

V zahodnem svetu se ta hip že skoraj vsak tretji človek srečuje z duševno motnjo. Med njimi so tudi otroci in mladostniki. O tem, še vedno močno stigmatiziranem področju smo se pogovarjali z dr. Vesno Švab, psihiatrinjo s Psihiatrične klinike v Ljubljani, eno izmed ustanoviteljic Združenja za duševno zdravje Šent ter njegovo današnjo predsednico.

Katere duševne bolezni se najpogosteje pojavljajo pri mladih?

Pri mladih se pojavljajo vse vrste duševnih motenj. Pogoste so težave, povezane z odvisnostjo, motnje hranjenja ali razne nevrotske motnje. Lahko pa se v zgodnjem življenjskem obdobju začnejo tudi hude duševne motnje, tiste, ki jim pravimo psihotične. Za duševne motnje v obdobju otroštva in mladostništva je značilno predvsem to, da največkrat ni povsem jasno, kako se bodo kasneje razvile. Značilnost tega obdobja je, da je razvijajoče se, zato je motnje težko diagnosticirati, težko določiti, za kaj pravzaprav gre. Otroci in mladostniki lahko doživijo v obdobju razvoja zelo hude psihične krize, ki imajo vse znake shizofrenije, pa vendar iz tega ne bo nastala prava shizofrenija, ker je šlo za prilagajanje spremenjenim življenjskim okoliščinam. Lahko pa se v tem obdobju začne motnja z zelo nejasnimi simptomi, kot so socialni umik, splošno nezadovoljstvo, brezvoljnost, problematičnost v odnosih z vrstniki ali učitelji, pa se bo ta nejasna simptomatika razvila v pravo duševno bolezen.

Pravila torej ni.

Tako je. To pa še ne pomeni, da ne moremo ali ne smemo kaj dosti ukrepati. V tem obdobju je treba ukrepati tem bolj intenzivno, ker so naše možnosti, da vplivamo na potek motnje, bistveno boljše kot kasneje. Danes se znanost nagiba k temu, da je treba vse duševne motnje v otroštvu in mladostniškem obdobju zdraviti, in to čim prej, ker jih lahko zelo uspešno omilimo ali ustavimo.

Kako vedeti, kdaj je treba ukrepati? Vsak od nas je kdaj žalosten, melanholičen, depresiven, pa to še ne pomeni, da gre za bolezensko depresijo.

Ena od bistvenih točk prepoznavanja resnosti je funkcija – delovanje. Depresivna obdobja v življenju so ljudje, ki so zdravi, sposobni s pomočjo prijateljev, sorodnikov, s samopomočjo, tudi z discipliniranjem, obvladati v časovno omejenem obdobju, npr. v nekaj tednih, pri žalovanju npr. v enem letu. V primeru pa, ko motnja povzroči hude motnje delovanja, ko človek dalj časa ne more delati, se ne more učiti, ne družiti tako kot prej, je to razlog za alarm. Ne gre torej za simptome, ampak predvsem za funkcijo delovanja, preko katere prepoznavamo potrebo po zdravstvenih in socialnih intervencijah.

Kaj naj torej starši storijo, ko opazijo, da nekaj ni v redu?

Starši gredo največkrat najprej k splošnemu zdravniku, ki je po mojem mnenju dolžan v tej začetni obravnavi oceniti morebitne telesne razloge za spremenjeno počutje. Po natančno narejeni oceni, če ugotovi, da je to potrebno, napoti otroka ali mladostnika k specialistu; psihologu ali psihiatru. Če ti ocenijo, da je prišlo do duševne motnje, ki vpliva na bolnikovo delovanje, je treba takoj intervenirati z danes dokazanimi uspešnimi metodami zdravljenja. To so tudi zdravila, ki jih je mogoče v mladostniškem obdobju dajati v precej nizkih odmerkih in v omejenem časovnem obdobju ter lahko bistveno izboljšajo stanje. So pa seveda to tudi specifične in dokazano uspešne psihoterapevtske tehnike. Zapoved današnje znanosti je dovolj hitro in intenzivno ukrepanje!

Pa v praksi otroci in mladostniki, ki pridejo k psihiatru, dobijo primerno pomoč ali le (kot se pogosto misli) zdravila?

Otroška in adolescentna psihiatrija je pri nas izjemno dobro razvita. V preteklih desetih letih je ekipi s prof. dr. Tomorijevo na čelu uspelo oblikovati celo mrežo služb, ki naj bi z ažurno diagnostiko in ustreznim zdravljenjem odgovarjale na potrebe otrok in mladostnikov. Gre za psihiatrične dispanzerje, ki morajo biti specializirani za otroško in adolescentno psihiatrijo. Ta vključuje specializiranega psihiatra z njegovim timom; psihologom, ki tudi pomaga pri diagnostiki, ter defektologom, socialnim pedagogom, medicinsko sestro, socialnim delavcem, ki z izvajanjem terapije dajejo ustrezno pomoč, zdravljenje in podporo. Zadeva je zelo kompleksna, saj je za ustrezno obvladovanje psihične krize pri mladostniku in otroku potreben tim. Ni več mogoče govoriti o nekem posameznem strokovnjaku – recimo psihoterapevtu – ki bo zadevo razrešil. Sodobne metode so interdisciplinarne, timske.

Bojim se sicer, da se kakovost te mreže slabša, do česar prihaja predvsem zaradi pomanjkanja strokovnjakov. V Ljubljani imamo ta hip v dispanzerju samo enega pedopsihiatra, ki niti nima svojega tima, s katerim bi lahko delal. Morebiti se tu odpira neki sistemski problem v smislu »podhranjenosti«, kar zadeva kader. Vendar mislim, da bi bilo zadevo še mogoče reševati.

Včasih se zdi, da strokovnjaki staršev ne jemljejo preveč resno.

Najpogostejša pritožba, ki jo slišim od svojcev ljudi s hudimi duševnimi motnjami, je ta, da niso dobili pravočasne in potrebne pomoči. Obiskovali so zdravnike, psihologe, pedagoge, šolske delavce in jim pripovedovali o tem, da se je njihov otrok spremenil. Ti pa so jim odgovarjali, da gre za razvojno krizo, da to ni nič takega, da je to puberteta. Skratka – malo potrpite, se bo že popravil. To je največkrat strokovna napaka. Prvič zato, ker starši dobro vedo, kdaj je neka motnja pri otroku več kot razvojna motnja v vedenju, zato je njihova opažanja treba jemati skrajno resno. Drugič pa zato, ker je treba reagirati pravočasno, tudi če motnja ni prav specifična in bi lahko bila samo razvojna. S pravočasnim zdravljenjem se namreč lahko preprečijo dolgotrajne ponavljajoče se motnje, ki bi otroka kasneje v življenju hudo ovirale.

Kako se v zdravljenje vključi družina?

Delo z otrokom in adolescentom je predvsem delo z družino. Prvič zato, ker duševna motnja prinese krizo v celo družino. Drugič zato, ker družina največkrat nima dovolj informacij, da bi se lahko s takšno motnjo spopadla, in potrebuje koristno izobraževanje ter psihoterapevtsko delo na tem področju. Seveda pa je to pomembno tudi zaradi stigmatizacije, ki visi nad celotnim področjem duševnih motenj in ovira dostop do oskrbe. Ljudje pogosto poskušajo svoje družinske in druge težave rešiti sami, da ne bi prišlo do govoric, kaj vse so narobe naredili v procesu vzgoje in skrbi za svojega otroka. To pa seveda le redko deluje.

Je družina še vedno pod takim pritiskom ali se ta vendarle nekoliko zmanjšuje?

Mislim, da smo tu še zelo na začetku. Borimo se s temeljnimi predsodki, ki valijo krivdo za nastanek duševne motnje na družino, predvsem na mater, ker je že nekaj naredila narobe, posebej v zgodnjem razvojnem obdobju. Vsaj deloma je po mojem mnenju, pa tudi po mnenju številnih strokovnjakov, to tudi krivda stroke. Ta je namreč z invazijo psihoanalitičnih, psihodinamskih konceptov v sedemdesetih letih iskala poglavitne razloge za nastanek duševne motnje v razvojnem procesu, predvsem v zgodnjem otroštvu. Starši bi tako morali izvajati neke idealne vzgojne principe, če bi hoteli, da so njihovi otroci zdravi. Ta predsodek je seveda zmoten. Nobena izmed družin tega pritiska, ki je danes tudi medijski, ne zmore. V vsaki družini se dogajajo konflikti. Vsaka mama kdaj odpove, večina očetov je kdaj v življenju preveč odsotnih, večina mam je kdaj preveč simbiotičnih, večina babic je kdaj preveč posesivnih. Vse to, kar se danes poskuša obravnavati kot anomalije, je lahko del običajnega družinskega življenja. V naše razmišljanje je treba predvsem vgraditi več strpnosti do drugačnosti in posebnosti ter spoštovanje do specifičnih načinov življenja. Morali bi vedeti, da duševna bolezen ni krivda nikogar, pač pa je bolezen!

Kje se torej danes iščejo razlogi za nastanek duševne bolezni?

Danes v psihiatriji prevladujejo teze, ki govorijo o tem, da je večina duševnih motenj biološko pogojenih; da gre za neke motnje prenašalnih sistemov, za biokemična neravnovesja v možganih, ki so posledica bioloških okvar. Zato se tudi tako propagira zdravljenje z zdravili. Sama sem prepričana, da stvari tudi v tej smeri niso tako preproste. Treba bo ponovno vzpostaviti ravnovesje med psihodinamskimi in biološkimi razlagami. Če rečem drugače: neka ponavljajoča se travma v zgodnjem otroštvu, recimo spolna zloraba, lahko nedvomno povzroči tudi biološko okvaro v možganih posameznika. Res pa je tudi, da imajo ti možgani neverjetne regeneracijske sposobnosti, sposobnosti obnavljanja in doseganja boljšega zdravja. Najti bomo torej morali ravnovesje v razumevanju kompleksnosti bioloških, družinskih, socialnih, psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na človekov razvoj, ter temu primerno prilagajati programe pomoči družinam in otrokom na skrajno individualen način.

Kako bi vi opisali duševnega bolnika?

To je običajen človek, ki je doživel v življenju neki psihični zlom, hudo duševno krizo. Zaradi svoje občutljivosti na nekaterih področjih svojega življenja morda zmore manj, kar pa ne pomeni, da ne more imeti kakovostnega življenja. Svoje življenje mora prilagoditi svoji občutljivosti tako, da lahko z njo živi. Tak človek potrebuje nekaj pomoči; nekateri veliko, nekateri stalno podporo, velika večina pa občasno pomoč ter predvsem določeno strpnost v svojem okolju.

Lahko za konec še kaj svetujete staršem?

Staršem, ki mislijo, da nekaj ni v redu, bi rekla, naj se čim prej posvetujejo s strokovnjakom. V Sloveniji morajo obstajati strokovne službe na vseh nivojih, ki so dolžne pomagati v primerih, da je otrok v duševni stiski. Te službe morajo biti v vseh šolah. Tu so zaposleni psihologi, pedagogi, po vsej Sloveniji so psihiatrični dispanzerji, ki so dolžni ponuditi podporo in pomoč pri vsakršnih duševnih krizah pri otrocih in mladostnikih. Na centrih za socialno delo so socialni delavci, ki bi morali imeti znanja, da bi lahko pomagali otrokom v stiski. V Ljubljani obstaja na Gotski cesti Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, ki je vrhunska specializirana ustanova. Obrnite se na te službe, ne dajte se odgnati, vztrajno zahtevajte pomoč, ki vam jo sistem vsaj na papirju zagotavlja!