Računalnik v otroški sobi

Piše: Marija Demšar, učiteljica razrednega pouka

Številni starši, posebej starši najmlajših otrok, so v dvomih glede uporabe računalnika. Toda bolj kot to, ali naj otroci uporabljajo računalnik ali ne, se je smiselno vprašati, kako in kdaj naj ga uporabljajo, da jim bo vsestransko koristil, in ne škodoval.

»Zelo, zelo, zelo ... rad igram računalnik,« je pisalo v nekem otroškem spisu. Igram? Računalnik je za otroke res igrača, starši pa morajo poskrbeti, da bo tudi dobra in didaktična.

Na žalost pa za mnoge otroke računalnik pomeni predvsem računalniške igre, ob katerih vse piska, šviga in se bliska. Če opazujemo otroka, povsem prevzetega od računalniške igrice, kako s prsti udarja po tipkovnici, bega z očmi sem in tja ter skoraj skoči v ekran, predvsem pa ne more nikdar nehati, nam je takoj jasno, da s takšno dejavnostjo nekaj ni v redu. Tudi z argumentom, da gre za sprostitev, je ne moremo upravičiti, saj je otrok potem utrujen, bolijo ga oči in težko ga bomo pripravili do tega, da bo počel še kaj drugega, razen morda gledal televizijo.

Ker je računalnik postal sestavni del našega življenja in ker ga bodo tudi naši otroci zelo verjetno nekoč uporabljali pri svojem delu, je prav, da ga zgodaj spoznajo. Otrok je tako pri uporabi računalnika sproščen, pri tem raziskuje, poskuša in se ne boji, da bo kaj pokvaril, izbrisal, zamešal ... Zato se hitro uči, razvija sposobnost opazovanja, motoriko rok, si pridobiva znanje in razvija logično mišljenje. Vse od naštetega pa velja le, če uporablja svoji starosti in znanju primerne didaktične programe.

Prvič za računalnikom

Čeprav se nekaterim staršem zdi zanimivo, da se njihov eno- ali dveletni malček igra s tipkovnico ali računalniško miško, naj se otrok pred tretjim letom z računalnikom ne bi ukvarjal.

Ko opazimo, da otrok kaže zanimanje za delo z računalnikom, ga skupaj prižgimo, pokažimo, kako se ravna z miško, kako lahko spremenimo barvo, skupaj kaj narišimo, pobarvajmo, oblikujmo, rešujmo ali zapojmo ... Kasneje ga naučimo izbrati program in mu pokažimo, kako nadaljuje delo in kako najde izhod iz programa. Pri tem nikar ne pretiravajmo, ampak mu pokažimo vsakič kaj novega. Čim prej pa ga naučimo pravilno ugasniti računalnik in mu povejmo, kako pomembno je, da računalnik ugašamo pravilno.

Pri prvem stiku otroka z računalnikom naj bodo navzoči starši, vzgojitelj ali učitelj; kdorkoli to že bo, naj poskrbi, da bo prvo srečanje z računalnikom za otroka prijetno. Pokažimo mu, da računalnik ni otrokov tekmec, ampak pomočnik, da ponuja veliko možnosti in da mi obvladujemo računalnik, ne obratno. Tako v otroku ne bomo vzbujali strahu pred računalnikom, pa tudi kmalu mu bo jasno, da namen računalnika niso samo računalniške igrice.

Računalnik ne nadomesti prijatelja

O škodljivosti pretirane uporabe računalnika je bilo že veliko govora. Otroci pogosto ne razumejo, kaj je narobe s tem, če se zabavajo ob računalniku, zato je prav, da jim starši to na njim dostopen način razložimo. Ko gledaš v ekran, si sam, nič drugega ne slišiš in ne vidiš. Človek pa je družabno bitje, potrebuje prijatelje, da se z njimi pogovarja, izmenjuje mnenja, jih opazuje. Zato je pomembno, da ti za prijatelje ne zmanjka časa. Poleg tega ob računalniku ves čas sediš in gledaš v ekran.

Pogosto se otroku lahko zdi, da je računalnik pametnejši in močnejši od njega, kar ga razjezi. Poleg tega zaradi računalnika včasih nima niti toliko časa, da bi sedel k mizi in pojedel kosilo, zato se skodelice in krožniki, predvsem pa prazne vrečke čipsa, nabirajo kar ob tipkovnici. Seveda vse to ni zdravo – da pomanjkanja gibanja niti ne omenjam. Poskusimo kdaj skupaj, kako dobro dene, če se ločimo od računalnika in se razgibamo ali gremo ven.

Otrokovo delo oz. igra z računalnikom naj bo le ena od možnosti njegovega preživljanja prostega časa. Takšen odnos do računalnika pa mu privzgojimo takrat, ko je za to še čas – torej takrat, ko prvič sede za računalnik.

Postavimo pravila

Mnenja o tem, koliko časa na dan oz. teden naj bi otrok uporabljal računalnik, niso povsem enotna. Seveda je veliko odvisno od tega, kaj na računalniku počne. To pa naj bi, vsaj za domači računalnik, najbolje vedeli starši in na podlagi tega postavili razumna pravila.

Pri najmlajših otrocih bo dovolj, če izberemo dan in uro, ko bomo uporabljali računalnik, denimo ob sredah ob šestih popoldne.

Otrok naj ima v računalniku področje, kjer so shranjeni njegovi programi in izdelki. Zaradi varnosti in preprostejše uporabe je dobro, da bližnjice do otrokovih programov namestimo na namizje. Programe, s katerimi bo otrok delal, na začetku izbirajmo starši. Lahko se tudi dogovorimo, da ob sončnih dnevih ne prižigamo računalnika (razen če je to nujno, da opravimo kakšno delo).

Dogovorimo se tudi, da po končanem delu računalnik izključimo, da ne bomo po nepotrebnem izpostavljeni sevanju zaslona. Poleg tega pa tudi hrup, ki ga oddaja računalnik, ni nikomur v zabavo, čeprav se nam morda zdi, da ga niti ne slišimo.

»Računalniška soba«

Če imamo v stanovanju le možnost, je dobro, da imamo računalnik v posebnem prostoru. Pa ne zato, da se bo otrok vanj zaprl in imel mir pred zoprnimi starši. Tudi ta posebna soba je lahko pod nadzorom, vendar računalnik tako ne bo obremenjeval ostalih članov družine, ki imajo takrat povsem drugačne opravke.

Delovno okolje računalnika moramo prilagoditi otrokovim telesnim značilnostim oz. ga urediti tako, da ga lahko prilagodimo vsem družinskim članom. Tipkovnica in miška naj bosta nameščeni tako, da bosta otroku omogočali pravilen položaj rok. V zaslon gledamo naravnost, sedimo vzravnano. Pri tem nam bo v pomoč nastavljiv stol in morda tudi podpora za noge. Pazimo tudi na oddaljenost zaslona in ustrezno svetlobo.

Računalnik v šoli in vrtcu

Tudi v učilnicah najmlajših šolarjev bomo opazili računalnike. Tako imajo možnost dela z računalnikom tudi tisti otroci, ki ga doma nimajo. Do konca prvega razreda devetletke naj bi otrok znal prižgati računalnik, izbrati program, uporabljati miško in tipkovnico, ob navodilih slediti delu in računalnik pravilno ugasniti. Otroci se dela z računalnikom večinoma zelo veselijo in te cilje tudi zlahka dosežejo.

Uporabljanje računalnika v otrokovem življenju, pa naj bo to v družini, v vrtcu, v šoli, naj bo torej časovno in vsebinsko smiselno omejeno. Računalnik ni varuška, niti vzgojitelj in tudi ne vedno najboljši učitelj. Navzočnost staršev je nenadomestljiva; še posebej kasneje, ko bo otrok začel uporabljati internet, bodo starši kdaj pa kdaj morali pogledati v ekran.