V času, ko berete ta uvodnik, se je tragedija z malimi talci na šoli v Severni Osetiji že umaknila s prvih strani časopisov. In domnevam, da tudi iz misli veliko Slovencev. Čeprav iskreno upam, da ni tako.

A čeprav je čas morda že otopil spomin, ne morem mimo vprašanja, kaj hodi po glavah tistih, ki se spravijo na najmanjše drobce človeštva. Na nedolžne poglede, naivne nasmehe in vero v to, da bo sonce vsak dan posijalo. In to povsod po svetu. Nikar si ne zatiskajmo oči, tudi pri nas se dogajajo drame, katerih žrtve so predvsem – otroci.

Vsake toliko me prevzame – na svetu je preveč gorja. Povzročamo ga »ta veliki «, ker se ne znamo pogovarjati, biti strpni, pravični ... Kaj niso to vrednote, ki bi jih radi privzgojili svojim otrokom? Kaj ne želimo, da bi postali prijazni in prijetni ljudje, ki bodo spore namesto z mečem reševali z besedami? Pa vendar, kakšne zglede jim dajemo sami? Znamo mi delovati v svetu tako, kot si želimo, da bi živeli naši potomci?

Vsak izmed nas se slej ko prej zaplete v kakšno osebno vojno, prepir, ločitev, neprijetno situacijo, skratka, ki lahko za seboj pusti tudi razdejanje. Zato poskrbimo, da bomo v razreševanje sporov, takšnih ali drugačnih, vstopali zrelo in odgovorno. Kljub bolečini, ki nas preveva in velikokrat paralizira.

Zavedajmo se – naša dejanja ne bodo vplivala le na naše življenje. Pomislimo na tiste, ki jim bodo morda povsem spremenila svet. Le zakaj bi jim ga morala sesuti?