Starši ob razvezi otrokove stiske pogosto ne opazijo

Piše: Jasna Tepina

Po spremenjenem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v veljavi od maja letos, o tem, komu bo v vzgojo in varstvo zaupan otrok, če se zakonca ob razvezi ne sporazumeta, o stikih med starši in otroki ter o višini preživnine za otroke zdaj odločajo sodniki na okrožnih sodiščih.

Mihael Kersnik, sodnik na Okrožnem sodišču v Kranju, ki se že dolga leta ukvarja z družinskimi zadevami, pravi: »Pri družinskih sporih nisi le pravnik, sodnik bi moral biti dober psiholog, socialni delavec, ekonomist, predvsem pa poznavalec otrokove duše. Vsaka sodniška odločitev je sicer neke vrste trezen premislek o vseh izvedenih dokazih, pri družinskih zadevah pa je čustvena obremenitev izjemno huda – ne le za partnerja in otroke, pač pa tudi za sodnika. O tako zelo občutljivih stvareh, kot je na primer, pri kom bo živel otrok, kdaj in kje se bo srečeval z drugim od staršev, je težko odločati, saj je eden od staršev vedno prizadet. Da o otroku, na katerem se lomijo kopja nesoglasij in tudi sovraštva med starši, ne govorim.« Kersnik sicer priznava, da sodniki nikoli zares ne vedo, kaj se v družinah, ki so razpadle, dogaja.

Če se starša ne moreta sporazumeti, če je komunikacija med njima povsem prekinjena, če odpove tudi novi način urejanja odnosov partnerjev, ki se ločujejo – mediacija, se partnerja in pogosto tudi otroci znajdejo pred sodnikom. »Izvedemo dokazni postopek, kot temu pravimo v pravniškem jeziku,« pripoveduje Mihael Kersnik. »Obe strani povesta svoje, predstavita vsaka svoje dokaze, predlagata priče. Sodnik odloča, katere dokaze bo upošteval, zasliši očeta in mater, se pogovori z otrokom. Sam se, če je le mogoče, z otrokom pogovorim zunaj sodišča, neformalno, na samem, brez staršev. Le eden od otrok (in verjemite mi, da sem se v svoji več kot 20-letni karieri družinskega sodnika pogovarjal z mnogimi) je dovolil, da staršem povem, o čem sva se pogovarjala. Otrokove stiske so neverjetne, svet se mu podre, ko ugotovi, da se njegova mama in očka nimata več rada, strah ga je, občutek bolečine, da se starša ločujeta, da ne bosta več živela skupaj, je neznosen. Pridruži se mu še občutek krivde, da ni bil dovolj priden in se zato mamica in očka ne marata več. Rad ima oba, ne glede na to, kakšna sta. Spoznal sem otroke, katerih starši niso skrbeli zanje, so bili alkoholiki, motene osebnosti, a otroci so jih sprejemali take, kakršni so bili, želeli so si, da bi ostali skupaj, niso se hoteli odločati med enim in drugim.« Kersnik je zgrožen nad tem, kako pogosto starši velike otrokove stiske niti ne opazijo ali pa se zanjo ne zmenijo. »V svoji karieri sem le enkrat naletel na dekle, ki je odločno reklo, da ne želi živeti s svojim očetom. Na zaslišanju na glavni obravnavi očeta niti pogledati ni hotela. Ko sem jo, začuden in zgrožen, vprašal, zakaj ga niti ne pogleda, saj je vendar do sedaj skrbel zanjo, ji kupoval obleko, ji dajal denar, počitnice so preživljali skupaj, je izbruhnila. Da je oče res zelo uspešen in veliko zasluži, a da je veliko odsoten, ko pa je doma, ji od ure do ure predpisuje, kaj sme početi, odloča namesto nje, kam lahko gre in kdaj, s kom se bo družila, kaj bo jedla. Na počitnicah je odločal o tem, kje se bodo kopali, od kdaj do kdaj bodo na plaži, kakšen sladoled bodo jedli. Res je materialno skrbel zanjo, a njene čustvene potrebe ga niso zanimale.«

Otroke Mihael Kersnik na glavni obravnavi zasliši le izjemoma, če pri tem oče ali mati vztrajata. Raje se poveže s centrom za socialno delo, kjer se z otrokom pogovorijo in skušajo presoditi, kaj bi mu najbolj koristilo. V posebej zapletenih primerih pa si pomaga tudi z izvedenci – psihiatri, pedopsihiatri, sodelavci Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše. »Pri odločanju o tem, pri kom bo otrok živel, kako pogosto se bo sestajal z drugim od staršev, pa tudi pri določanju višine preživnine, sodniki upoštevamo zlasti koristi otroka, a večkrat sem v zadregi, ko moram odločiti, kaj to pravzaprav je. Temeljito razmišljam o tem, katere so prednosti za otroka, če živi na primer pri materi, in katere so slabosti, če živi pri njej. Kaj otrok pridobi in kaj izgubi. Pa pri tem še zdaleč ne gre le za materialne koristi, za to, da otroku eden od staršev daje več materialnih dobrin, da ima pri njem svojo sobo, posteljo, igrače, imenitne počitnice. Otroku je treba zadovoljevati predvsem čustvene, psihološke potrebe. Potrebo po ljubezni, varnosti, pripadnosti, sprejetosti, svobodi. Ugotoviti moram, na koga je otrok vendarle bolj navezan, komu otrok bolj zaupa, kdo mu bo pomagal pri oblikovanju pozitivne samopodobe, ga usposobil za samostojno življenje. A naj sem še tako prepričan, da sem se odločil prav, mi je večkrat težko. Posebej če se drugi od roditeljev z mojo odločitvijo noče sprijazniti. Nikoli ne bom pozabil, kako težko mi je bilo, ko sem odločil, naj se otrok iz Tržiča, kjer je živel pri materi, preseli v Brežice k očetu. Šlo je sicer za začasno odredbo, a fanta, starega 15 ali 16 let, je bilo treba vpisati v šolo. V Brežicah je živel pred razvezo staršev, tam je imel prijatelje in v pogovoru mi je zaupal, da bi bil raje pri očetu. Ko pa sem razglasil sodbo, je mama planila v neutolažljiv jok: 'Vzeli ste mi otroka! Ali nisem dobra mati?' Zamislite si: mati nosi otroka pod srcem, ga rodi in doji, skrbi zanj, za njegovo zdravje, šolanje, prihodnost …, potem pa pride spoznanje, da hoče otrok drugam.«

Mihaela Kersnika bolečina staršev, predvsem pa otrok, spremlja še dolgo po zaključku primera. Da bi bilo te njihove bolečine manj, si prizadeva, da bi se starši, tudi če ne morejo več živeti skupaj, med seboj pogovarjali, dogovarjali. Zavzema se za skupno starševstvo, pri katerem je otrok zaupan v varstvo in vzgojo obema in nihče nima občutka, da je kot roditelj odpovedal.

»Zgledovati se je mogoče po nemških vzorih, kjer otrok živi na primer 14 dni pri enem, 14 dni pa pri drugem od staršev. Ali pa živi sam ali pri nekom tretjem, oče in mama pa se izmenjujeta na mesec dni.« Oblik je veliko, ne nazadnje so to tudi vsakodnevni stiki – če že ne osebni, pa po telefonu, mobitelu, elektronski pošti. »Stiki,« pravi sodnik Kersnik, »so nujni. Preživnina tudi, čeprav se zaradi nje na sodiščih pogosto bijejo težke in umazane bitke.«

V novem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sicer piše, kakšne so potrebe otrok – od obleke, obutve, hrane, varstva, izobraževanja do oddiha, razvedrila ... Kaj natančno to je, pa je prepuščeno sodnikovi presoji. »Mora imeti otrok obleko po zadnji modi, je za njegov duševni in telesni razvoj in samopodobo nujno, da ima vsako leto nove smuči, jaha in jadra, potuje, poletje preživi na tečaju tujega jezika v Angliji? Ne vem. Vem pa, da se odločam zelo individualno, zlasti po višini dohodkov staršev. Žena bo za moža navedla še in še podatkov o njegovih (prikritih) dohodkih, sodišče pa jih lahko preveri v bankah, Klirinško depotni družbi, zavarovalnicah, pri upraviteljih stanovanj. Žene navadno prinesejo na sodišče tudi kupe računov – za plenice, obleko, hrano, zunajšolske in prostočasne dejavnosti, tečaje. In potem se gremo, ali je neki pulover predrag in ali se bo otrok počutil manj vrednega in označenega, ker nima obleke znane modne znamke. Sam pri določanju višine preživnine vedno upoštevam tudi, da tisti, ki z otrokom živi, zanj tudi skrbi, mu kuha, pere, lika, ga zjutraj zbuja, mu pomaga pri učenju, ga tolaži, ko je bolan ali žalosten. Najlaže je pač plačati položnico in – nobene skrbi nimaš več,« je prepričan Mihael Kersnik.