Avtorica: Mirjana Pintar

Da se učenčeva glava odpre, je treba potrkati na srce

Dušica Kunaver je upokojena učiteljica angleščine, avtorica številnih knjig o šoli, učenju in slovenskem ljudskem izročilu. Predvsem je še vedno učiteljica z velikim srcem. Ker je otroke v osnovni šoli namesto podrobnih podatkov raje učila o življenju in jih navajala na pravilno učenje, je imela nemalokrat težave z nadrejenimi, usmerjenimi zgolj v izpolnjevanje učnega načrta. Tudi v svoji knjigi Učim se učiti svetuje učencem in dijakom, kako se učiti manj, znati pa več.

Se učenci danes znajo učiti?

Ne. Mislim, da je to osnovna pomanjkljivost naše šole. Da se učenci ne znajo učiti, sem pogosto opažala med svojim poučevanjem. Ko sem nekoč kolegico nadomeščala pri uri gospodinjstva, sem morala v sedmem razredu učiti o pasterizaciji mleka. Ker nisem vedela, kaj je to, sem učencem rekla, naj med prvo uro iz knjige izpišejo ključne informacije, da se bomo med drugo uro o tem pogovarjali. V resnici sem tudi jaz potrebovala eno uro, da sem prebrala besedilo. Ko sem pregledovala njihove izpiske, sem opazila, da so nekateri učenci prepisali iz knjige čisto vse, neki fant je prepisal samo tri naslove in me je gledal, češ, kaj sploh še hočem, saj mu je vendar vse jasno, neki tretji fant pa je zapisal le zanj ključni stavek »Krava daje mleko«. Učimo se vendar nekaj novega, ne tisto, kar že vemo. Taki učenci, ki ne znajo ločiti pomembnih od nepomembnih informacij, imajo potem težave v srednji šoli, ko učitelj od njih zahteva, da pišejo po njegovem predavanju. To pomeni, da mora učenec učitelja poslušati in zapisovati bistvo razlage. Učenci pa iz osnovne šole ne pridejo usposobljeni za tak način pouka, ker ne znajo izločiti bistva. Nekateri se celo učijo na pamet. Učenje je delo, ki se ga je treba naučiti. Če se učenci učijo smotrno, prihranijo čas in energijo, obenem pa dosegajo boljše rezultate, kot če bi v nedogled sedeli pri knjigi.

Zakaj pojem učenje večinoma spremljajo neprijetna čustva?

Ker učenje ni ustvarjalno in zanimivo. Prav gotovo za učenca ni zanimivo, če mu učitelj reče: »Tole se moraš naučiti in pika.« Nekoč sem pri družbeno-moralni vzgoji učence vprašala, kaj bi naredili, če bi bili Matija Gubec. Eden od sicer pasivnih učencev je vstal, stekel v zemljepisni kabinet po zemljevid in začel z navdušenjem pripovedovati. Učitelji ne spodbujamo dovolj otrokove ustvarjalnosti. Če hočeš, da se učenčeva glava odpre, moraš potrkati na srce. Učenci v osnovni šoli z veseljem naredijo referat, raziskovalno nalogo ali pripravijo dramatizacijo in s tem pokažejo svojo ustvarjalnost, sošolci pa jih z zanimanjem poslušajo. Prepričana sem, da se mnogi za šolo trudijo veliko bolj, kot pokažejo rezultati. Potem pa jim ne ostane več veliko časa za otroštvo in mladost. Vendar lahko učenje postane zanimivejše in prijetnejše, če otrok pravilno načrtuje čas in način učenja.

Kako bi pomagali otrokom že na začetku prvega razreda, da bi jim bila šola v veselje, učenje pa izziv?

To je najusodnejši korak za šolarja, saj se mu takrat oblikuje podoba šole. V prvem razredu bi morali poučevati samo najboljši učitelji, in to v zelo majhnih razredih. Tudi učbeniki za prve razrede se mi zdijo preobširni in tudi preveč jih je. Zakaj bi otroku rekli, naj poveže pike, da bo nastal konj, če pa lahko sam nariše svojega konja? Veselje do šole bi morali učitelji spodbujati tudi s pravljicami, plesi, pesmimi, predvsem s slovenskimi ljudskimi. Prav tako bi morali že na začetku šolanja otroke učiti lepopisa in lepega vedenja, ki ju danes manjka.

Bi bilo treba otroku že na začetku šolanja privzgojiti delovne navade?

Treba se je prilagajati posameznemu otroku in njegovi zrelosti, saj so v prvem razredu med učenci zelo velike razlike. Otroci ne smejo postati odvisni od pomoči svojih staršev, zato tudi šola ne bi smela biti tako zahtevna, da učenci sami ne bi zmogli. Delovne navade je treba otroku privzgojiti tako, da mu delo postane prijetno in se počuti imenitnega, ko mu nekaj uspe. Predvsem pa starši ne smejo prehitevati z navajanjem otroka na samostojnost, ampak mu morajo stati ob strani takrat, ko jih otrok potrebuje.

Tudi marljivi učenci se znajdejo v težavah, ko se morajo v kratkem času naučiti veliko snovi. Kaj svetujete, kako se spopasti z debelo knjigo?

Učenec mora imeti tehniko, izdelan načrt učenja in postavljen cilj. Ko si uredi delovno mizo, pripravi delovni prostor in izbere najprimernejši čas za učenje, se loti knjige. Najprej jo pogleda od zunaj in jo na hitro prelista. Nato si ogleda kazalo. Predvsem si mora natančno ogledati snov, ki se jo bo učil. Zatem pregleda knjigo podrobneje, kako je napisana, ali so v njej slike, kakšni so naslovi. Če je knjiga res obsežna, naj jo razdeli na dele in oceni, koliko časa ima, da se jo nauči, in v kolikšnem času mora predelati posamezne dele. Nato jo prvič prebere od začetka do konca. Ob drugem branju vzame v roke svinčnik ter si izpisuje in podčrtava ključne besede. Svinčnik je najboljši pripomoček za koncentracijo pri učenju. Tretjič snov še ponovi tako, da pregleda izpiske. Pri učenju so zelo uporabni tudi miselni vzorci, ki strnejo vso učno snov na nekaj ključnih besed. Nesmiselno je, da otrok sedi pri knjigi v nedogled in samo bere, zapomni pa si bolj malo. To je zapravljanje časa.

Šolski testi so za učence in dijake stresna situacija, saj so ocene pomembne za njihovo prihodnost. Menda poznate nekaj trikov, kako dobro pisati test in hkrati zmanjšati strah pred neuspehom.

Najprej je treba natančno prebrati navodila nalog. Nato ocenimo, koliko časa imamo za vsako nalogo. Predvsem se ne ustavljamo predolgo pri nalogah, ki jih ne znamo. Začnemo reševati naloge, ki jih znamo, druge brez panike sprva izpustimo. Nato pogledamo na uro in se umirimo, saj nam je ostalo še dovolj časa. Vedno mislimo pozitivno, koliko časa še imamo, ne pa, koliko ga nimamo več. Nazadnje pregledamo ostala vprašanja in napišemo, kolikor pač znamo. Tako nas konec ure ne preseneti in smo sproščeni, ker vemo, da čas obvladamo in da smo napisali vse, kar smo znali. Pri tem je pomembna tudi iznajdljivost, da poskušamo čim več odgovorov pridobiti iz samih vprašanj.

Kako naj se učenec pripravi k učenju predmeta, do katerega ima poseben odpor?

Pri tem učenec potrebuje veliko spodbude staršev. Učitelj mora razložiti učencem in njihovim staršem, da ni človeka na svetu, ki bi imel rad vse predmete, in da so ljudje nadarjeni za različne stvari. Zato se je težkega predmeta treba lotiti počasi in postopoma, po majhnih delih. Otroci in starši naj si skupaj postavijo cilj, do kdaj se bo otrok naučil snov in popravil oceno. Ko učitelj postavi datum, naj učenec prinese s seboj vse zapiske in učitelju pokaže, kako se je učil. Učenec mora vedeti, da si tudi učitelj želi, da bi učenec popravil oceno. Z učiteljem se poskušata dogovoriti, da ga bo vprašal le omejeno učno snov. Tako bo učenec ob majhnih uspehih pridobil samozavest in pripravljenost za učenje, samo vztrajati mora.

Kako naj razporedi čas za učenje in za počitek?

Tudi tukaj je potrebna pomoč staršev. Ko sem nekoč dala učencem pisati anonimen spis na to temo, je neka učenka napisala: »Ko končam delo za šolo, sem prosta.« Kaj bo otroku svoboda na primer ob petih popoldan, ko je pozimi že tema? Ob dveh popoldan sije sonce in so vse njene prijateljice na dvorišču, ob petih pa ni zunaj nikogar več. Take zahteve staršev so pretirane. Skupaj z otrokom se je treba dogovoriti, kako bo razporedil čas za počitek in čas za učenje. Starši naj ne vsiljujejo svoje pomoči, če je njihovi otroci ne potrebujejo. Treba se je prilagajati posameznemu otroku, pa tudi posameznemu dnevu.

Kaj naj stori učenec, ki snov doma zna, pred testom ali spraševanjem pa vse pozabi?

To pomeni, da je otrok prestrašen. Učitelj ga mora opogumiti in ga vprašati lahko snov. Starši se morajo pogovoriti z učiteljem, zakaj ima otrok težave. Mogoče ima težave doma ali pa z učiteljem. Krivično se mi zdi, da se po zakonu danes učitelj ne sme zanimati za otroka, saj bi ravno s poznavanjem njegove družinske problematike lahko razumel učenca in mu pomagal. Nekoč mi je neka učenka rekla, naj bom dobra do njenega sošolca, saj nima ne mamice ne očeta, staro mamo pa vsak večer pripelje iz gostilne. Od takrat naprej sem na tega fanta gledala drugače, z večjim razumevanjem. Učitelj mora vedeti za otrokove težave, ne more pa biti pravičen do njega, če ga sploh ne pozna.

Kako naj starši pravilno reagirajo na otrokove slabe ocene?

Zelo previdno. Najhujša napaka staršev je, da se z očitki spravijo na otroka, ko ima v šoli težave. Če se nekdo utaplja, ga ne »tunkaj«! Ko ima težave, mu pomagaj. Če otrok ostane sam s svojimi težavami, je lahko zelo hudo. Treba je ugotoviti, ali je vzrok slabih ocen res lenoba ali so vzroki resnejši. Starši naj se v šoli posvetujejo o svojem otroku. Če je vzrok lenoba, naj pa kar pritisnejo nanj.

Predvsem pri ustnem spraševanju, ko učitelj ne more postaviti vsem učencem enakih vprašanj in jih ne more oceniti z natančnimi točkami in odstotki, imajo učenci večkrat občutek, da so bili nepravično ocenjeni. Kaj o objektivnosti ocenjevanja menite vi?

Bolj ko je šola zbirokratizirana, več je krivic. Jaz danes ne bi več zdržala v šoli. Nobenega učenca ne zanimajo popravki, ko jim vrnemo teste. Natančno seštejejo točke, ne zanima pa jih, kaj so napisali prav in kaj narobe. Učitelji potrebujejo več svobode. Krivice se seveda dogajajo. Kako naj bo vseh dva tisoč ocen, ki jih da učitelj povprečno na leto v šestih razredih, pravičnih? Nemogoče. Sama sem naredila tako, da smo na koncu leta z razredom zaključevali ocene skupaj. Vsak učenec je imel možnost, da je oceno popravil, če se je za to potrudil. Učitelj naredi veliko manj krivic, če ocenjuje tudi po srcu, ne le po točkah. Tehtati mora učenca kot celoto, ne le seštevati njegove točke.

Poudarki: