Obtoževanje ni poštena igra!

Komunikacija med partnerjema

Obstaja veliko tehnik in nasvetov, kako se pogovarjati drug z drugim. Strokovnjaki so razvili različne teorije komunikacije. O komunikaciji se veliko govori in piše. Kljub temu je slaba komunikacija še vedno eden poglavitnih vzrokov za nezadovoljstvo v partnerskih odnosih.

Če hočemo dobro komunicirati z drugimi, se moramo najprej naučiti komunicirati sami s seboj. To pomeni, da se moramo naučiti prepoznavati svoje potrebe, želje, slišati svoja občutja in doživljanja, vzpostaviti do sebe spoštljiv, potrpežljiv, razumevajoč, ljubeč in ravno prav zahteven odnos. Morda se zdi to na prvi pogled egoistično, k sebi usmerjeno razmišljanje. Toda pristne komunikacije brez tega ne more biti.

Zamislimo si primer žene, ki se ji je v službi ponesrečil projekt, v katerega je vložila ogromno svoje energije. Domov k svojemu možu se vrača z občutji razočaranja, neuspeha, poraženosti, morda celo z občutji strahu, da bo izgubila svoje tako priljubljeno delovno mesto. Če ta žena ne zna komunicirati sama s seboj, bo vsa svoja negativna občutja mimogrede stresla na svojega moža: »Pa kaj delajo ti copati sredi hodnika? Jih ne moreš pospraviti za seboj?« Namesto da bi spregovorila o svojem razočaranju, nevede ta občutja prenese na copate in preko njih na moža. Jasno je, da mož te igre ne bo mirno sprejel. Začela se bosta prepirati o stvari, ki nima z ženinim resničnim problemom nikakršne zveze.

Žena bi naredila veliko bolje, če bi se najprej sama pri sebi soočila s svojimi občutji in potem o njih spregovorila še z možem: »Danes sem slabe volje. V službi se mi je zgodilo … «

Predvsem je pomembno, da žena prevzame vso odgovornost za svoja občutja: »Želela bi ti reči samo to, da moje nezadovoljstvo ni povezano s teboj.« Partner, ki bo slišal ženino razumno razlago njene slabe volje, bo lahko njeno slabo voljo tudi razumno sprejel. Prav tako se bo lahko sam ob tem počutil veliko bolje, kakor če bi postal tarča ženinega napada.

Odgovornost za svoj del problema

V problemski situaciji je zelo pomembno, da znata partnerja razmejiti, kdo od njiju je odgovoren za kateri del problema.

Poglejmo, kaj to pomeni v konkretni situaciji. Recimo, da se partner noče odzvati na pobude drugega partnerja o preživljanju skupnega prostega časa. Če pobudo na primer izreče žena, je žena odgovorna za način, kako, kje in kdaj jo izreče. Stavek: »Mogoče bi lahko šla skupaj kolesarit,« zveni precej drugače od stavka: »Zmeraj je vse po tvoje, danes pa hočem, da je po moje. Greva kolesarit in pika!« Največkrat je prav od načina, kako kdo izreče svojo željo, odvisno, ali bo drugi partner to željo pripravljen slišati in uresničiti ali ne. Partnerji se pogosto premalo zavedajo svoje moči vplivanja na drugega partnerja. 

V našem primeru se bo mož na ženino pobudo odzval in jo sprejel ali zavrnil. Odgovoren je za svoj odgovor: »Danes se mi ne da, sploh pa je ta predlog zanič,« ali: »Skupno kolesarjenje bi ti veliko pomenilo, a ne?« Ne glede na to, ali se partner s pobudo strinja ali ne oziroma jo namerava uresničiti ali ne, se lahko odzove s pozitivno komunikacijo. Izraženo partnerjevo potrebo lahko vedno pozitivno ovrednoti: »Verjamem, da ti to veliko pomeni …« Istočasno lahko pojasni tudi svoj položaj: »Hudo mi je, ker v tem trenutku ne morem uresničiti tvoje želje …«

Zavrnitev partnerjeve pobude naj nikoli ne bo izražena kot zavrnitev partnerja kot osebe. Partner si vedno zasluži spoštovanje.

Partnerjevemu odgovoru sledi odziv žene. Zanj je zopet odgovorna ona sama. Izjemno pomemben je predvsem njen čustveni odziv: »Kaj je njegov odgovor povzročil v meni?« Če je partner zavrnil njen predlog, ji je morda hudo, doživlja bolečino, počuti se prikrajšano, zdi se ji krivično, žalostna je, nemočna.

V tej točki komunikacije se po navadi stvari zalomijo. Namesto da bi se vsak ukvarjal s svojimi bolečimi doživljanji, se začne ukvarjati s stvarmi, za katere je odgovoren drugi. V trenutku postane učitelj, ki želi druge poučiti, kaj je prav in kaj narobe: »Nikoli ne sprejmeš mojih zamisli!« ali »Kolesarjenje je zelo zdravo, kako lahko rečeš, da je moj predlog zanič?« Jasno je, da drugi ne bo mirno sprejel svoje posledične vloge učenca.

Nobenih obtožb!

Vrnimo se korak nazaj. V našem primeru je partner ženo zavrnil. Žena se počuti nemočno in prezrto. Narediti mora dve stvari: spregovoriti mora o svojem doživljanju, obenem pa mora ohraniti spoštljiv odnos do partnerja (in to kljub temu, da jo je zavrnil). »Ko si to povedal, me je zabolelo. Ko si zavrnil mojo idejo, sem imela občutek, da si zavrnil mene kot osebo. Mogoče ti nimaš nič s to mojo bolečino, mogoče je to nekaj, kar je samo moje. Vseeno pa te prosim, če mi lahko to poveš na drugačen način.«

Če hočemo dobro komunicirati, se moramo odpovedati vsaki obtožbi. Od obtožb nima nihče nobene koristi, so pa idealno sredstvo, da stvari samo še poslabšamo. Obtožba je vedno znak, da nismo v polnosti prevzeli odgovornosti za svoj del problema in da se ukvarjamo s partnerjevo, in ne svojo odgovornostjo.

Bolečina, ki jo začutimo ob partnerjevi trenutni zavrnitvi, ni nujno bolečina sedanjega trenutka. Povsem mogoče je, da je partner s svojim odzivom v nas prebudil spomin na neko drugo bolečino, ki smo jo morda doživeli v nekem drugem odnosu. Pretekli spomini na nepredelane, neizžalovane ali kako drugače nesprejete bolečine sprožijo čustveno doživljanje bolečine, ki je lahko zelo podobno doživljanju bolečine ob sedanjih dogodkih. To je tudi razlog, zakaj so naši čustveni odzivi na sedanje dogodke včasih tako pretirani in po svoji moči tako neustrezni ali nerealni.

V luči preteklih spominov je vsaka obtožba partnerja krivična. Kako lahko partnerja obtožimo za nekaj, kar nam je morda povzročila neka povsem druga oseba? Obtoževanje preprosto ni poštena igra. Vedno pa lahko partnerja prosimo, da nam pomaga predelati našo bolečino.

Med spontanostjo in načrtnostjo

V partnerskem odnosu je čas za spontano komunikacijo in tudi čas za strukturirano komunikacijo. Prva se zgodi sama po sebi, navadno je obarvana z vzdušjem sproščenosti, igrivosti in močnih občutij vzajemne pripadnosti.

Doživljanje obeh partnerjev bi lahko strnili v misel: »Bodiva skupaj. Tako lepo uživava drug z drugim!« Sodeč po željah partnerjev bi bilo idealno, če bi se lahko o vsem pogovorila spontano. 

Kadar partnerja naletita na kočljive zadeve v svojem odnosu, do spontanega pogovora po navadi ne pride. Partnerja po eni strani čutita, da bi se o problemu morala pogovoriti, po drugi strani pa se temu izogibata. »Nehaj mi že moriti s tem!« se pritožuje eden. »Ne razume me,« tarna drugi. Partnerja doživljata, da je komuniciranje naporno, da se morda niti ne splača, da bi bilo bolje biti nekje drugje ali morda celo z nekom drugim … Očitno je, da je čustveno doživljanje partnerjev v nasprotju z njunim razumskim hotenjem, da bi rešila problem.

Kljub negativnemu doživljanju se morata partnerja zavestno odločiti za pogovor. Eden od njiju preprosto mora stopiti k drugemu in začeti pogovor: »Rad bi se s teboj pogovoril o zadevi, ki me teži.«

Morda se bo enemu ali drugemu zdel tak način precej umeten. Morda bo vzbudil ogromno pomislekov: »Je to res pravi način? Me bo slišal? Se bo res želel pogovoriti o tem?« Zelo verjetno je, da bo sprožil veliko strahu. Mnogi začutijo znake strahu, kot so hitrejše bitje srca, oteženo dihanje, znojenje in podobno, že samo ob misli, da bi se morali o nečem na tak način pogovoriti s partnerjem. To je razumljivo, saj gre za pogovor o temah, ki so izrazito intimne narave. Povrhu vsega pa vedno obstaja nevarnost, da nas bo partner morda še enkrat zavrnil – in to ravno v stvareh, ki nas najbolj bolijo.

Nekdo je nekoč dejal: »Pogumen nisi takrat, ko te ni strah. Pogumen si takrat, ko narediš tisto, za kar si se odločil, kljub strahu, ki ga doživljaš.« Naj to velja tudi za partnerski odnos. Pot do pristne intimnosti v partnerskem odnosu je zelo naporna, podobno kot so naporni vzponi na najvišje vrhove gora. Morda cilja ne dosežemo takoj ob prvem poskusu. Toda z večkratnim poskušanjem in vztrajnostjo nam lahko vseeno uspe.