Avtorica: Jasna Tepina

Preobremenjenost šolarjev – mit ali resničnost?

Vse več je opozoril o tem, da so naši mladostniki preobremenjeni. Kar tri četrtine otrok med devetim in enajstim letom starosti, ki obiščejo zdravnika, ima eno od znamenj stresa.

Dvajset fantov in deklet na leto si v Sloveniji vzame življenje, polovica deklet in tretjina fantov je na samomor že kdaj pomislila, dobrih 13 odstotkov deklet in skoraj 7 odstotkov fantov pa je samomor že poskušalo storiti, je pokazala zadnja raziskava o dejavnikih tveganja med slovenskimi srednješolci in srednješolkami. Čeprav je od tedaj minilo že šest let, raziskavo je 1998 opravila psihiatrinja dr. Martina Tomori s sodelavci, se stanje ni izboljšalo, kvečjemu poslabšalo.

V stresu

Znaki stresa in preobremenjenosti so bolečine v želodcu, nervoza, slabost, bolečine v prsih, nespečnost. Te težave še posebej občutijo deklice. Te, pravi Šarlota Starc, dr. med., pediatrinja Zdravstvenega doma Bežigrad v Ljubljani, prej dozorevajo, so bolj pridne, odgovorne in ambiciozne in posledica tega je, da jih uspeh v šoli še bolj skrbi kot njihove vrstnike. »Zelo vestne in ambiciozne punčke kasneje včasih odpovedo – v gimnaziji ali na univerzi, nekje se jim zalomi. Vsak mladostnik ima kdaj krizo in takrat je najpomembneje, da najde oporo v starših, da mu ti dajejo občutek ljubezni, domačnosti in sprejetosti,« pravi Starčeva, dr. Martina Tomori pa ugotavlja, da se mladi v stiski, ki ji ne vidijo rešitve, ne znajdejo čez noč. »Nizka samopodoba staršev, s katero se mladi identificirajo, vrednostni sistem v procesu šolanja, ki kot nezaželeno označuje to, da se človek postavi zase, izrazi svoje mnenje, se pokaže kot samostojnega, drugačnega, neodvisnega, vse to vodi v neustrezno odzivanje na sicer običajne in vsakodnevne pritiske. Tako v družini kot v šoli je vedno poudarek le na tem, česa otroci ne znajo in ne zmorejo, česa ne naredijo prav, ni pa spodbud, potrditev in nagrajevanja na tistih področjih, ki so značilna za mladostnike, zanje pomembna in kjer se ustvarja samospoštovanje.«

Šolski uspeh – alfa in omega

V raziskavi, ki je zajela učence višjih razredov osnovne šole, je raziskovalce zanimalo, kaj mlade najbolj osrečuje. Na prvem mestu je komunikacija, nato šolski uspeh, na zadnjem mestu (!) pa so materialne dobrine. Kar pri četrtini šolarjev je vzrok stiske šolski uspeh, temu sledijo nesoglasja v družini in slabi odnosi s prijatelji.

Šolski uspeh ali neuspeh je pri nas velikokrat alfa in omega vsega. Otrok je – doma in v šoli – pogosto vreden le toliko, kolikor so vredne njegove šolske ocene. Slabe ocene po prepričanju odraslih velikokrat pomenijo, da je otrok tudi sicer slab, in to na vseh področjih.

Najpomembnejšo vlogo v življenju mladostnikov odrasli pripisujemo šoli, za razliko od mladostnikov, ki so jim od šole pomembnejši vrstniki. »Za mladostnika je ena največjih stresnih obremenitev to, da ga vrstniki ne sprejmejo,« ugotavlja dr. Tomorijeva in dodaja: »V času adolescence je toliko drugih vsebin, ki jih mora mladostnik izpeljati, da njegova osebnost ustrezno dozori, da šola nikakor ni na vrhu prioritetne lestvice. Kljub temu odrasli za vse strese, težave, stiske, ki jih mladi nedvomno imajo, krivimo šolo. Kar je zelo poenostavljeno in neživljenjsko. V odnosu do šole odseva to, kar se z otrokom dogaja na drugih področjih. Če je otrok čustveno stabilen, če verjame vase, se zna potruditi, je v dobrih čustvenih povezavah z najbližjimi, se zanese nase, se zna čemu odpovedati, bo v šoli dovolj uspešen. Šola je le preizkus vsega, kar se dogaja drugje: doma, z vrstniki in seveda tudi v šoli.«

Opozorila staršev le malo zalegla

Velja torej razmišljati o obremenjenosti in preobremenjenosti naših šolarjev. V zadnjem času je največ pozornosti v javnosti, posebej med starši, sprožila razprava o preobremenjenosti učencev zadnjih treh razredov devetletke, ki se jim je zaradi treh izbirnih predmetov urnik podaljšal in delovni dan raztegnil pozno v popoldan. Starši so izračunali, da imajo učenci 7. razreda devetletke 30 ur pouka na teden, pet predmetov več, kot bi jih imeli, če bi obiskovali 6. razred osemletke (ki so ga zaradi uvedbe devetletke »preskočili«), in da se doma učijo po tri ure na dan. Učijo se celo t. i. vzgojne predmete, kot so športna, likovna in glasbena vzgoja, saj se ti po novem ocenjujejo s številčnimi ocenami in so torej v spričevalu enakovredni matematiki, slovenščini in drugim, »pravim« predmetom. Otroke obremenjuje tudi strah pred zunanjim preverjanjem znanja, ki je ob koncu vsakega triletja, na koncu devetega razreda pa je obvezno.

Pregled dejavnosti naših šolarjev je pokazal, da polovica otrok obiskuje glasbeno šolo ali trenira rokomet, nogomet ali košarko dve do tri ure na teden. Tedenska obremenitev polovice naših šolarjev je torej 32 ur, če pa k temu prištejemo še domače naloge in učenje, je delovni dan učenca višjih razredov devetletke dolg več kot 8 ur, ugotavljajo starši, ki so zgodaj spomladi pisali šolskemu ministru in mu predlagali zmanjšanje števila obveznih izbirnih predmetov s treh na dva, v spričevalo pa naj bi se vpisovale tudi zunajšolske dejavnosti, kot so glasbena šola, razni krožki in župnijski verouk.

Slednje je dr. Gaber zavrnil, češ da je že z ustavo cerkev ločena od države, v spričevalo in na urnik pa sodijo le predmeti, ki imajo potrjen učni načrt. Strinjal se je s predlogom, da učenci izberejo le dva izbirna predmeta, če skupaj s starši presodijo, da so z zunajšolskimi dejavnostmi že toliko obremenjeni, da bi bili trije izbirni predmeti preveč.

Trditve, da so učenci preobremenjeni s številom ur pouka, pa je zavrnil z mednarodnimi primerjavami, iz katerih je mogoče razbrati, da slovenski šolarji v primerjavi s šolarji v drugih državah prebijejo v šoli najmanj ur. Med 38 državami so se po številu ur pouka in domačih nalogah uvrstili na zadnje mesto.

»Preobremenjeni so zato, ker je pouk še vedno tak, kot je bil nekoč – nezanimiv, neproblemski,« ugotavlja mag. Vlado Milekšič, pomočnik direktorja Zavoda RS za šolstvo in pedagoški svetovalec, in dodaja: »Učitelji sicer načelno in z besedami podpirajo aktivne metode pouka, uporabo interneta, skupinsko in terensko delo, 90 odstotkov pa jih v razredu dela po starem. Mnogi še vedno najraje stojijo pred tablo in razlagajo, učenci pa si pišejo po nareku in – se učijo na pamet.«

Starši tudi ugotavljajo, da mnogi učitelji ne znajo motivirati učencev za delo, ne znajo pritegniti njihove pozornosti, jih navdušiti za svoj predmet, snovi pa ne znajo razložiti ali jo razložijo slabo. Obremenjujejo še vedno preobsežni učni načrti, prepolni faktografije in učenja na pamet.

Kaj pa prezahtevni starši?

Predvsem pa obremenjujejo prezahtevni starši, ki svoje ambicije prenašajo na svoje otroke in so celo zares prepričani, da hočejo svojim otrokom le najboljše, ko jih vlačijo z enega tečaja na drugega, v plesno ali glasbeno šolo, na trening in k likovnemu ustvarjanju. V resnici pa so jih njihove hčerke in sinovi razvadili, ko so izpolnjevali pričakovanja staršev in se jim niso znali ali upali upreti.

Ko pričakovanja staršev postanejo prevelika in nerealna, mladi ne zmorejo več, zatečejo se v bolezni, depresijo, bežijo v omamo ali se uprejo. Takrat ne le šola, pač pa življenje nasploh res lahko postane preobremenjujoče in otroci klonejo.