Avtorica: Marijana Mandić

Bi poskusili brez vpitja?

Zakaj se otroci vedejo najbolj grozno takrat, ko ste slabe volje in imate najmanj energije, da bi jih umirili? Zakaj rečejo: »Ne bom!« takrat, ko se vam najbolj mudi? In zakaj starši na otroke sploh vpijejo, ko pa se vedno znova izkaže, da jih kričanje napravi še manj ubogljive?

Recimo, da imate tri otroke, s katerimi vstanete okoli sedme ure. Mož mora v službo bolj zgodaj in je torej breme, da jih oblečete, nahranite in odložite v vrtcu oziroma šoli, na vaših ramenih. A ko rečete: »Zajtrkujmo!«, nihče noče jesti, in ko rečete: »Oblecite se že vendar!«, si vsi manejo oči. Njihova mlačnost vam gre tako na živce, da pričnete kričati, otroci pa so še bolj zbegani. Kot bi mignil, manjka do osmih še 15 minut, vi pa ste še doma.

Rešitev – najprej morate razvozlati, zakaj se otroci obirajo. So morda preveč utrujeni, nenaspani? V tem primeru boste zahtevali, da gredo zvečer bolj zgodaj v posteljo. Ali niso zbrani, ker zraven gledajo televizijo oziroma poslušajo radio? Morda razmišljajo, ali imajo vse potrebno za šolo? Ugasnite televizor, otroci pa naj imajo vse za šolo pripravljeno že prejšnji večer. Morda pa so otroci zgolj počasni; v tem primeru bo težava rešena, če jih boste zbudili petnajst minut bolj zgodaj.

Jasno izrazite svoja pričakovanja

Drugi korak je pogovor o pričakovanjih – v bolj mirnih trenutkih. Ko večerjate, jim povejte, da želite, da pridejo zjutraj najprej za mizo, kjer boste skupaj zajtrkovali. Nato morajo v kopalnico in zatem v svojo sobo, kjer oblečejo, kar ste jim (ali še bolje – so si) pripravili prejšnji večer. Dodajte, da si lahko sami izberejo kazen, če zjutraj ne bo tako, kot ste se dogovorili. Seveda jim boste še vedno malce pomagali, z opominom, koliko je ura, na primer. A naj v vaših besedah ne bo nestrpnosti, grobega priganjanja. Ostanite mirni, prijazni. Od otroka ne morete pričakovati, da se bo znal obvladati, če se niste sposobni nadzirati sami.

Kričite vedno, ko se vam mudi?

Potem morate hočeš nočeš najprej spremeniti urnik tako, da bo za vse dovolj časa. Otrok potrebuje čas, da se odpravi, zato je najbolje, da mu že zjutraj ali dan prej poveste, da boste šli popoldne z njim v knjižnico na pravljične urice ipd. Glejte torej, da so vaša pričakovanja realna, da od otrok ne pričakujete nemogočega. Če vas otrok prosi, da bi ostal doma oziroma da ne bi bil kaznovan, ker se je kljub razumnemu dogovoru upiral, ga raje preslišite. Malčke je, kadar so trmasti, bolje ignorirati kot pa nanje kričati, sploh pa je dobro, da gre otrok od časa do časa tudi sam skozi razočaranje, jezo. Če vam zatem sledi, ste lahko prepričani, da ste na pravi poti.

Kot muha na telefon

Zveni znano? »Otrok prične sitnariti (in jaz kričati nanj) ravno takrat, ko imam telefon.« Logično, saj čuti, da delite pozornost z nekom drugim. Manj pozornosti ko je otrok deležen, bolj zahteven postane, kar ne velja samo za telefonske pogovore. In mlajši ko je otrok, manj razume, da pomeni pogovor po telefonu le vašo nekajminutno odsotnost. To mu morate razložiti, preden zazvoni. Igrajte se telefonske pogovore. Za tisti čas imejte vnaprej pripravljene barvice ali zloženko. Ko pa bo v resnici zazvonilo, se osebi na drugi strani žice opravičite (vedno nakazujte, kako bi radi videli, da se vede otrok) in povejte otroku: »Govorila bom pet minut, ti mi medtem kaj lepega nariši, tako kot sva se dogovorila, potem pa se bova lovila, prav?« Seveda se bo včasih zgodilo, da otrok ne bo zdržal celih pet minut – dlje naj pogovori, ko ste na prvem mestu mati, ne bi trajali – in v tem primeru boste pogovor prekinili. Če pa se bo malčku uspelo zamotiti, ga pohvalite in se mu pridružite pri igri z vso vnemo.

Bratje in sestre – nenehno v laseh!

Otroci pridejo iz vrtca, šole in že so si v laseh, vi pa samo še kričite. Razlog je v tem, da so utrujeni, večkrat tudi lačni, hrane in vaše pozornosti. Upirajo se vam zato, ker vas imajo radi. Verjetno vam bo že ta resnica zadostovala, da nanje ne boste več kričali. Počepnite med otroka in jima povejte, da sicer želite slišati, zakaj sta se prepirala, a bi radi najprej vsakega od njiju objeli. Tako si boste pridobili čas, da se iz zaposlene ženske prelevite v mamo, ta vsakodnevni prehod v materinsko vlogo je za večino žensk zelo naporen. Poleg tega bodo otroci začutili, kako ste jih veseli, in rivalstva bo manj. Če otroka še kar naprej cepetata, ju opozorite, naj se vedeta, kot ste se dogovorili – najprej pobotanje, potem opravičilo, sicer bodo sledile posledice. Če nadaljujeta, ju spravite narazen za 10 minut in odstranite predmet spora.

Malčki si bolj kot bogato, popolno večerjo želijo pozornost staršev. Odložite pregledovanje pošte in debato s partnerjem na večerni čas, skupaj z otroki prigriznite malico in se vsaj za urico posvetite izključno njim. Če pa večerja res ne more počakati, povabite otroke, naj vam natrgajo solato ali pripravijo mizo. Uživajte v njihovi prisotnosti.

Glasno kljubovanje

To, da otroci kričijo na vas, če vi kričite nanje, vas ne sme presenečati. Otroci vas pač pri vsem posnemajo.

Preverite, ali od svojih otrok nemara ne pričakujete preveč »odraslega« vedenja. Ali jih morda ne zasipate z nenehnimi zahtevami: »Naredi to, ne delaj tega!« in potem tista bistvena prepoved ali zapoved sploh ni dovolj opazna? Manjši ko so otroci in močnejše ko so njihove osebnosti – nekateri otroci se v resnici rodijo bolj uporniški – manj mora biti pravil, pa tista tehtna. Drugič, otrokom morate razložiti, zakaj je pomembno, da vas poslušajo. Ker je pomembno, da so denimo igrače zvečer na svojem mestu, sicer jih naslednji dan ne bodo našli ipd. Včasih pa starši od otrok zahtevamo čisto nepomembne reči, ki bi jih bilo bolje izpustiti. Se tudi pri vas najde kakšna takšna?

Želje po trenutkih miru

Zvečer ste utrujeni in bi bili radi nekaj minut na samem z možem. Otroci pa nočejo in nočejo v posteljo. In – slej ko prej začnete nanje kričati!

Skušajte razumeti, zakaj jim je težko zlesti v posteljo. Gotovo ne zato, da bi vam kljubovali, temveč zato, ker jim je težko prekiniti najljubšo igro: zlaganje kock, gledanje risanke, igranje računalniške igrice ali pa druženje z vami.

Težavo lahko rešite tako, da otrokom olajšate prehod k prepotrebnemu spancu. Predvajajte jim posneto pravljico ali jim pač obljubite, da jo boste prebrali vi, nato si lahko po tihem zavrtijo priljubljeno melodijo. Še posebej v večernih urah – pa tudi sicer – je zelo pomembno, da ste pri svojih pričakovanjih dosledni. Če danes od otrok zahtevate, da so v postelji do osmih, jutri pa jim popustite, ker so vas pač lepo prosili, potem ste lahko prepričani, da pojutrišnjem – tudi po vašem kričanju – ne bodo šli v posteljo takrat, ko vi rečete. Če popuščate oziroma ne mislite tega, kar rečete, potem se otrokom za svojo negotovost, ki je pogosto pripeljala do vašega kričanja, opravičite in začnite znova.

Poskrbite tudi, da boste manj pod stresom in bolj spočiti, tudi zvečer. Ulezite se za 15 minut v miren prostor, poprosite za pomoč v gospodinjstvu. Pomembno je, da otroka pohvalimo, ko se lepo igra, uči, ko pospravi za seboj, se ne prepira ipd. Več pozornosti pritegne otrok z neprimernim vedenjem (in vpitje staršev je najbolj očitna pozornost), bolj neprimerno se bo vedel. In bolj boste opazili njegove zrele odločitve ter hkrati mirno, razsodno rešili kaprice, bolj se bo otrok potrudil. Na prvem mestu zato, da bi razveselil vas, sčasoma pa bo tudi sam razumel, da je tako bolje zanj.