Članki

Pravijo, da smo Slovenci »dobri pivci alkohola«, s čimer pa se ne bi smeli ravno hvaliti. Prav prisotnost alkohola v družini namreč prinaša nemalo težav, zaradi posledic odvisnosti razpadajo družine, se pogosteje dogajajo prometne nesreče, tudi s smrtnimi izidi, alkohol povečuje tudi nasilnost in celo samomorilnost. Pa vendar toliko slovenskih družin iz dneva v dan živi s tem bremenom na svojih hrbtih.

Življenjska izkušnja: Na pot odvisnosti od alkohola je zašla mati neke hčerke. Ker se žena – mati ni hotela odločiti za zdravljenje, jo je mož pustil samo s hčerjo. Odselil se je, ločil. Dovolj mu je bilo neurejenega načina življenja, ko ni natančno vedel, kakšno ženo bo našel, ko bo prišel iz službe, ali bo pripravila kosilo, bo pospravljeno, bo posoda pomita.

Nato se je mati le še globlje pogrezala v odvisnost. Postajala je neurejena, ni več skrbela zase, za svojo osebno higieno. Njen zunanji videz ji ni več nič pomenil. Vseeno ji je bilo, kakšna se bo pojavila v službi, kakšna se odpravila v mesto, trgovino. Pričele so se vrstiti tudi težave v službi. Celo grožnje po odpustu iz službe, če ne bo nič spremenila v svojem življenju. A tudi te grožnje je niso premaknile z mrtve točke.

Hči je vse to opazovala. In v takšnem okolju odraščala. Oče jo je vedno redkeje obiskoval. Hči je v začetku določene odgovornosti svoje odrasle, a bolne matere prevzela nase. Kasneje jih je opustila še ona.

Hčerkin uspeh v šoli se je v zelo kratkem času bistveno poslabšal. Mati je razmere doma seveda tajila. Vso krivdo je valila na očeta, ki ju je zapustil in ju pustil sami. Šolski neuspeh hčere pa je povezovala z ločitvijo od moža. Ni pa se bila pripravljena soočiti z resnico, da je sama odvisna od alkohola. Da je zelo resno zbolela. Da je potrebna pomoči.

Leta so minevala, hči je odraščala. V njej se je pričelo kopičiti sovraštvo do lastne matere. Počasi ji je postajalo vseeno, kaj se z njo dogaja. Njenih obljub, da bo prenehala piti, je imela že zdavnaj dovolj. Zaupanje in spoštovanje med njima je bilo popolnoma porušeno.

Potem pa - kot strela z jasnega. Mati se je odločila za zdravljenje. Sama od sebe. Kot da je imela životarjenja iz dneva v dan dovolj. Pogovorila se je z osebnim zdravnikom, ki jo je napotil na bolnišnično zdravljenje. Hčerka je pri zdravljenju občasno sodelovala. Mati pa si je našla novega prijatelja, ki jo zdaj spremlja tudi na poti abstinence.

Hčerka se je nenadoma znašla v drugem svetu. Trezna mama. A težava zanjo je bila drugje. Ni mogla več izkoriščati materine slabosti. Odvisnosti. Mama je postopoma postala odgovorna, ponovno je prevzemala niti v svoje roke.

Zdaj se počasi z novimi razmerami sooča tudi hčerka. A strah, da se bodo stvari vrnile v stare tirnice, bo še nekaj časa ostal, saj je pot do popolnega medsebojnega zaupanja dolga in trnova. Z veliko ovirami. A s treznim razmišljanjem je mogoče rešiti še tako zapleten problem.

Soočenje s tem, da smo zboleli, da imamo težave, je stresno in zelo težavno. Tako za odvisnika kot tudi za svojca. Najpogosteje za partnerja. Alkoholizem je namreč bolezen, ki ne prizadene le bolnika, temveč tudi njegove bližnje, s čimer se družinski člani izjemno težko sprijaznijo.

Prisotnost alkohola v družini bistveno vpliva na družinske in partnerske odnose. Partnerski odnos prične trpeti, se krhati. Spremembe v odnosu med partnerjema se dogajajo bliskovito, se z neverjetno naglico poslabšujejo.

Prve vidne posledice se pojavijo pri čustvenem sporazumevanju med partnerjema. Čustva ju povezujejo ali ločujejo. Pričenja se obdobje ohlajenih partnerskih odnosov, nezaupanja in tudi sovraštva. Spolno življenje partnerjev se spreminja glede na čustva, ki vladajo med njima. Praviloma se ohladijo, telesni stiki med partnerjema so vse redkejši, ne zadovoljujejo niti enega niti drugega. Nežnost izgine. Vse pogostejši so prepiri, nesoglasja, nesporazumi, obtoževanja. Vse to se navadno stopnjuje še z nasilnim vedenjem odvisnika.

Mnogokrat pojem nasilja razumemo narobe. Nasilje ni zgolj fizično. Psihično je še hujše. Izgovorjena beseda pogosteje še mnogo bolj in dlje boli kot klofuta.

Otroci, ki živijo v nenehnem strahu, kaj se bo zgodilo, ali bodo zopet priča prepiru med starši, ali bo eden izmed staršev ponovno prišel domov opijanjen, v takšnih trenutkih preživljajo hude stiske in travme. Vseskozi pa so oropani za večji del občutka varnosti lastnega doma, starši jim v takšnih razmerah niso sposobni dajati dovolj ljubezni. Otrok se bo tako izjemno težko razvil in odrasel v samostojno in zrelo osebnost, ki bo sposobna izražati svoja čustva.

Dokazano je, da težave z odvisnostjo od alkohola pogosto izhajajo iz otroštva, iz primarne družine. Odvisnost od alkohola v družini pa pušča neslutene posledice tudi na otrocih, ki živijo z odvisnimi starši. Ne gre prezreti, da je partner odvisnika tudi soodvisen, v smislu, da je sprejel način življenja svojega partnerja.

Oseba, odvisna od alkohola, je negotova, neodločna, pretirano samokritična in se prepričuje, da ni vredna svojega partnerja, družine. Njeno mnenje se spremeni šele, ko zaužije alkohol. Takrat postanejo alkoholiki pogosto tudi spolno agresivnejši. Odvisni so namreč zmotno prepričani, da alkohol nanje deluje dražilno, vendar alkohol otopi živčevje, ki uravnava tudi delovanje spolovil.

Otroci okajene starše vidijo zelo različno. Saj se tudi odvisniki od alkohola vedejo do otrok zelo različno. Eni se v omamljenem stanju umikajo, gredo spat, drugi se prepirajo, so celo nasilni, tretji pa celo več pozornosti posvečajo otrokom. Se z njimi igrajo. Otroci sicer opazijo, da je okajeni roditelj drugačen, da se morda več smeje, da jim v takem stanju več dovoli. Vidijo morda celo prednosti, a te so žal le navidezne.

Sčasoma pa si otroci izoblikujejo vedenjski vzorec, da so starši v vinjenem, okajenem stanju bolj močni, pomembni, da si več upajo, kar je sicer napačno sporočilo. A otroci to tako razumejo.

Odnos staršev do alkohola pa izjemno pomembno oblikuje tudi otrokov odnos do alkohola. Ko eden izmed staršev postaja odvisen, spreminja svoje vedenje, obnašanje, ravnanje. Spreminja se kot osebnost, njegovo razpoloženje niha iz ene skrajnosti v drugo. Od visoke stopnje razdražljivosti do popolne ravnodušnosti. Mnogi odvisniki v poznem obdobju svoje odvisnosti postajajo tako psihično kot tudi fizično nasilni do ostalih družinskih članov. Hkrati pa se izjemno težko zberejo in ostanejo zbrani dlje časa.

Tako imenujemo družino, v kateri je eden izmed članov odvisen od katerekoli psihoaktivne snovi. V takšnih družinah je opaziti zamenjavo prednostnih nalog, spremenijo se družinske vrednote, člani odvisne družine opuščajo odgovornosti.

Hkrati pa je v odvisni družini ustvarjeno okolje za razvoj odvisniškega vedenja tudi pri ostalih družinskih članih; ti postajajo pasivno odvisni. Ne pijejo sicer alkohola, njihovo vedenje pa je enako kot vedenje družinskega člana, ki je od alkohola odvisen. Odvisna torej postane celotna družina.

Zamenjava prednostnih nalog v družini se kaže v tem, da odvisnik večino svojega časa nameni za uživanje alkohola in oskrbo z njim. Primanjkuje pa mu časa za svoje bližnje. Še več, skupinskemu družinskemu življenju se izmika ter čustveno zanemarja celotno družino. Razsežnosti svojega problema pa se sploh ne zaveda.

Pogovorom o pitju alkohola se izogiba, svoje početje zanika. S pomočjo obrambnih mehanizmov pa svoje bližnje poskuša prepričati, da je njegovo početje povsem običajno. Da ni z njim popolnoma nič narobe.

Odvisnik v začetnem obdobju torej prikroji resnico, se izmika, uporablja drobne laži, izgovore. Ko pa se odvisnost v družini vse bolj poglablja, se pojavlja tudi vedno več družinskih skrivnosti. Tako postopoma pričnejo vsi člani družine prevzemati odvisniško vedenje. Takšen način življenja pa vsem članom družine jemlje moč za učinkovito reševanje družinskih in drugih problemov.

Vrednote, kot so ljubezen, zaupanje, poštenost, iskrenost, razumevanje v družini, urejenost, spoštovanje do sebe in drugih, odvisnikom postanejo nepomembne. Svoje bližnje so sposobni celo zelo hudo razočarati, užaliti, prizadeti. V svojem stanju se tega praviloma sploh ne zavedajo. K vsemu temu sodi tudi psihično trpinčenje otrok in partnerja. Odvisnik pa se prične zanemarjati telesno, opušča tudi osnovno osebno higieno.

Odločitev odvisnika za zdravljenje je najpomembnejša. Po navadi pa dozoreva postopoma pod različnimi pritiski. Odvisnika v zdravljenje prisili zdravstveno stanje, družina, služba, sodišče ... A da je zdravljenje resnično uspešno, se mora na koncu odločiti sam.

Odvisnost pušča posledice na več področjih življenja, in sicer na zdravstvenem, socialnem in ekonomskem. Če je zaradi čezmernega pitja alkohola prizadeto tudi odvisnikovo zdravstveno stanje, je nujna odločitev za bolnišnično zdravljenje. To se kasneje nadaljuje v posameznih klubih zdravljenih alkoholikov.

S popolno abstinenco odvisnika se postopno pričnejo spreminjati, izboljševati družinski odnosi in tudi partnerski odnos. Postopoma se med vse družinske člane in tudi partnerja vrača zaupanje, ki je bilo v času odvisnosti nemalokrat grdo izigrano. Pot nazaj v zdravo družinsko življenje je dolgotrajna, naporna in izjemno težka.

Ob vsem tem se svojci premalokrat zavedajo svoje vloge za uspešno zdravljenje odvisnosti odvisnega partnerja in celotne družine. Napačno je namreč mišljenje, da je pomoči potreben zgolj odvisnik od alkohola. In ravno zaradi tega je tudi odvisnikova odločitev za zdravljenje iz dneva v dan manj trdna. Takšno mišljenje postopoma vodi nazaj v odvisno življenje.

Ob vključitvi partnerja v nadaljevanje zdravljenja v okviru kluba zdravljenih alkoholikov pa v spreminjajočem se življenju vztrajata tako odvisnik in njegov partner kot celotna družina. Veselje in zadovoljstvo ob novih pogledih in razmišljanju vodita družinske člane naprej v osebnostno spreminjanje, zorenje in rast. Priporočljivo je, da je družina vključena v nadaljevanje zdravljenja od 2 do 5 let.

»SVOJE PRVO PIVO SEM POPIL – DOMA.«

Društvo Žarek upanja iz Ljubljane je v okviru programa Korak v pravo smer spomladi 2003 izvedlo anketo med osnovnošolci v Ljubljani, Postojni, Trbovljah, Grosupljem, Sevnici in Ptuju. Anketiranih je bilo 848 učencev, starih med 12 in 15 let, od tega 404 dekleta in 444 fantov.

- Kar 89 odstotkov vprašanih osnovnošolcev je že kdaj poskusilo alkohol. Torej je bilo v letu 2003 med anketiranimi slovenskimi osnovnošolci le še 11 odstotkov popolnih abstinentov.

- Več kot 38 odstotkov vprašanih je alkohol prvič poskusilo med 5. in 10. letom starosti, kar 8 odstotkov vprašanih pa že pred 5. letom starosti. Izvedena anketa je torej pokazala, da pitje alkohola res izhaja iz primarne družine.

Mladi so v razgovoru povedali, da jim je alkohol doma ponujen s strani staršev ali starih staršev. Iz tega izhaja, da je dostikrat treba starše ozavestiti, jim svetovati, kako zelo nevarno je pitje alkohola za otroka, starega med 5 in 10 let, ter kako alkohol vpliva na njegov telesni in duševni razvoj.

- V anketi je 2 odstotka vprašanih odgovorilo, da uživajo alkohol vsakodnevno, 10 odstotkov pa ga uživa enkrat tedensko. Glede na starost anketirancev je ta podatek skrb vzbujajoč!

- Mladi nižjih starosti (12 in 13 let) se z alkoholom najpogosteje oskrbijo doma, starejši (14 in 15 let) pa pogosteje pridejo v stik z alkoholom v družbi prijateljev. V tem starostnem obdobju je opaziti družbeni premik, ko mladi pogosteje zahajajo v družbo prijateljev in manj časa preživijo s starši.

Kot je mogoče razbrati iz rezultatov, se mladi zavedajo posledic pitja, a to vseeno počnejo.

Z anketo pa se je pokazalo tudi, da so starši v precejšnji meri seznanjeni s početjem svojih otrok. Podobno velja tudi za učitelje. Le odstotek je bil pri njih nekoliko nižji.