Hoja je idealna rekreacija za vso družino

Piše: Desa Kapelj Gorenc, profesorica športne vzgoje

Eden od najpreprostejših in najcenejših načinov, kako poskrbeti za zdrav gibalni razvoj svojih otrok in hkrati kvalitetno preživeti tudi svoj prosti čas, je druženje na skupnih izletih, kjer večino poti prehodimo. Hoja je eden od najbolj univerzalnih športov za več generacij, je možnost za ohranjanje zdravja od zgodnje mladosti do pozne starosti.

V naši družini smo skupaj z otroki »prehodili« že veliko lepih trenutkov. Zakaj trenutkov, in ne poti? Zato, ker se skupaj spominjamo vsega, preko doživetij, slik, risb, izdelkov, videoposnetkov, ki so nastali na naših sprehodih, pohodih in tudi gorskih turah. Nismo zagrizeni pohodniki niti gorniki, smo družina, ki ima rada skoraj vse športe, predvsem pa imamo radi mirne, čudovite kotičke lepe neokrnjene narave, kjerkoli se znajdemo. Menim, da večina slovenskih družin spada med ljubitelje narave in gibanja ter zdravega načina življenja, zato lahko s hojo obogatimo svoje življenje z nepozabnimi trenutki, ki nas bodo spremljali do konca življenja.

HOJA JE ZDRAVA

Hoja pospešuje krvni obtok, prebavo in celoten metabolizem, ugodno vpliva na delovanje notranjih organov (srce, ožilje, dihala, mišice in sklepi). Vpliva na razpoloženje, krepi voljo, oblikuje značajske lastnosti (medsebojna pomoč, potrpežljivost v skupini, sposobnost deljenja med seboj) in vpliva na čustvene odzive (prenašanje zmage in poraza).

Če imate majhne otroke, jih ne bo težko navdušiti za hojo, saj večina otrok do vstopa v osnovno šolo rada hodi. V nasprotnem primeru vam bom pomagala z nasveti, kako za hojo navdušiti otroke vseh starosti.

Hoja je lahko naš idealni šport, saj lahko spreminjamo obremenitev od kratkotrajne lahkotne hoje do dolgotrajne hitre hoje po ravninskih predelih, pa do hoje navkreber, ki je lahko tudi večdnevna gorska tura. Če uporabite pohodne palice in merilnik srčnega utripa ter se v hitrem tempu lotite razgibanega terena, je to odlična in zahtevna rekreacija, ki ji rečemo nordijska hoja in je primerna tudi za zahtevnejše.

ZA ZAČETEK UPORABITE DOMIŠLJIJO

Svetujem vam, da pričnete s kratkimi sprehodi in kasneje malo hitrejšo hojo v bližnjo okolico kraja, kjer živite. Svoje otroke sem navduševala za hojo tako, da smo odšli po odpadlo listje, ki smo ga kasneje pobarvali in odtisnili na papir, k oddaljenemu potoku smo odšli po kamenje zanimivih oblik, nabirali smo jagode, borovnice, iskali gobe in zdravilna zelišča ali pa iskali in s slikovnim priročnikom v roki prepoznavali travniške ali gozdne rastline. Včasih smo iskali mah in gozdne škrate.

Uporabila sem nekaj domišljije in otrokom pričarala različna doživetja: gozdna vila nam je za drevesom pustila na papir napisano pesem, list iz pobarvanke, ki smo ga morali drugič vrniti pobarvanega, ali pa nam je veverica prinesla lešnike, orehe in suho sadje. Hodili smo hranit ptice, veverice in gozdne miške. Dokler so bili otroci majhni, mi res ni manjkalo sredstev za motivacijo. Sčasoma sem izbirala bolj oddaljene cilje.

Kasneje, ko domišljija ni bila več dovolj, sem svoje otroke bolj aktivno vključila že v pripravo izleta. Vsak izlet, pohod ali gorsko turo smo skrbno načrtovali skupaj. Izbrali smo lokacijo izleta, pregledali pot na zemljevidu, v vodniku, izbrskali, kakšne zanimivosti so ob poti (kasneje smo si jih ogledali, jih fotografirali). Skupaj smo načrtovali postanke, pripravili malico, pijačo, fotoaparat, daljnogled. Vedno smo vzeli s seboj papir, svinčnik, barvice, saj smo že na postankih ali pa na cilju večkrat kaj narisali. Ob poti smo nabirali storže, kamenje in palice nenavadnih oblik, ki smo jih doma uporabili kot material za ustvarjanje.

Ob poti še zdaj naberemo zelišča za čaj, ki ga kasneje pripravimo doma. Priporočam vam, da si pri tej dejavnosti pomagate s priročnikom Sto slovenskih stez do zdravja avtorice Ančke Tomšič. Otroci si radi ogledajo kvalitetne fotografije zelišč in jih po njih prepoznavajo.

HOJA NAJ BO SREDSTVO ZA OPAZOVANJE NARAVE

Na daljših pohodih smo imeli več postankov, kar svetujem tudi vam; hoja nam je bila vedno sredstvo za opazovanje narave, zato smo se pogosto povzpeli na zanimive razgledne točke. Poseben užitek je bilo otrokom opazovati okolico skozi daljnogled z vrha hriba, kamorkoli smo se povzpeli.

Vsak izlet je bil doživetje zase. Občasno smo na izletu prebrali pravljico ali pesem, ki je nastala na tistem območju. Na izletih v okolici Kranjske Gore smo zavriskali in zapeli Kekcu ter pojedli dobrote tete Pehte, ki so se čudežno znašle v našem nahrbtniku.

Vsak osvojen cilj, hrib ali gora, še posebno če je bila pot zahtevna, je za nas pomenil svečan dogodek, mali družinski praznik, nazdravili smo s čajem, se pogostili z dobrotami iz nahrbtnika in si čestitali. S tem so otroci pridobil samozavest in voljo za nove družinske podvige. Vedno, še danes, pa nas na vseh poteh spremlja fotoaparat, da pozneje laže podoživimo vse naše skupne trenutke, ki polnijo naša srca in so trajen spomin, ki nas povezuje.

NAJSTNIKE MOTIVIRAJMO DRUGAČE

V najstniških letih mladim zelo veliko pomenijo vrstniki, zato najstnika za hojo najlaže motiviramo tako, da na izlet povabimo njegovega prijatelja. Pri nas je bilo na takih izletih vedno veselo, saj smo poskrbeli, da je bilo zmeraj zanimivo in zabavno.

Najstniki imajo močno raziskovalno žilico, tako da z malo truda izlet postane poučen in zanimiv. Predlagam vam naslednje: oglejte si kulturne in naravne zanimivosti ob poti, prepoznavate lahko rastlinske in živalske vrste, pomagajte si s priročniki iz knjižnice, fotografirajte vse, kar je zanimivega; če imate digitalni fotoaparat, lahko kasneje najstniki sestavijo slikovni potopis; nabirate lahko določene rastline in sestavite herbarij, nabirate gozdne sadeže, zdravilna zelišča, ki jih boste kasneje uporabili za uživanje; ob poti boste tudi za najstnike našli material za ustvarjanje.

Poseben izziv za družine z najstniki je lahko večdnevni pohod po naravi. Nam je v spominu ostal tak izlet po gozdovih v okolici Kočevja. Prijazni domačini vam bodo marsikje za minimalno nadomestilo dovolili prespati na seniku ali pa v šotoru na njihovi zemlji. Spodbudite svoje najstnike, da se udeležijo tudi organiziranih izletov, pohodov in planinskih krožkov v okviru svoje šole. Ponudba je pestra, pozanimajte se. Hčerka se je z velikim navdušenjem udeležila akcije OŠ Maksa Pečarja Peš na morje. Večina najstnikov nima rada dolgočasne hoje, zato potrebujejo nove izzive tudi na zahtevnejših poteh, ki zaposlijo telo in glavo.

Zahtevnejše družine, kjer je gorništvo način rekreacije obeh staršev, ne bodo zadovoljne samo s krajšimi pohodi, zato v tem primeru priporočam, da ste potrpežljivi in svoje otroke postopno in počasi uvedete v zahtevnejši način hoje in gibanja v gorah. To se vam bo obrestovalo, saj bodo otroci že kot najstniki vaši gorniški partnerji.

Ker je hoja v hribe z otroki različnih starosti zahteven družinski projekt, ki se ga je pametno lotiti z nekaj znanja o gorništvu, vam priporočam knjigo avtorjev Urške in Andreja Stritarja Z otroki v gore, ki vam bo pomagala izbrati primeren cilj, hkrati pa vam bo postregla z vsemi pomembnimi napotki in izkušnjami, ki jih boste potrebovali za izpeljavo izleta v gore.

NAPOTKI ZA IZLET V HRIBE

Ko se z otroki odpravljamo v hribe, je pomembno predvsem dvoje:

- nikdar se ne lotevamo poti, ki je ne poznamo in je celo za nas prezahtevna;

- otroci ne smejo postati poskusni zajčki za naše neizživete planinske ambicije in želje.

Za vsako malo daljšo hojo z otroki upoštevajmo osnovne smernice:

- Bodimo pozorni na vreme, v nahrbtniku imejmo vedno rezervna oblačila za neugodne vremenske razmere, vetrovko ali dežni plašč, rezervno majico, če bomo prepoteni, kapo in rokavice, tudi poleti, če se odpravljamo v hribe.

- Ne pozabimo na priročno mini lekarno (obliži, zaščita pred klopi in mrčesom, zaščita pred soncem itd.).

- S seboj imejmo dovolj tekočine in nekaj energetske hrane (suho sadje, energijska ploščica, oreščki itd.).

- Priporočam vam, da vzamete na pot lahko podlogo (armafleks), na kateri boste sedeli ob postankih.

Močno upam, da sem vas navdušila za hojo v družini. Zaključila bom s prirejenim pregovorom Nejca Zaplotnika, znanega, a žal že pokojnega slovenskega ljubitelja gora in narave: Ni najvažnejši cilj ali vrh, ki ga želimo osvojiti, ampak pot; ta naj bo prežeta s sproščenim druženjem, dobrim vzdušjem in smehom.