 |
|
|
|
|
Piše: Nataša Rijavec Klobučar, univ. dipl. ped., spec. zakonske in družinske terapije
Za večino staršev je obdobje mladostništva ena najtežjih preizkušenj njihovih živcev, potrpljenja in modrosti, ko njihove do tedaj pridne otroke začne »metati iz ovinka«. In pogosto se sprašujejo, kdaj so kot starši naredili usodno napako, ki je otroke odpeljala k težavnemu vedenju, pri tem pa v številnih konfliktih spregledajo priložnost, da bi prisluhnili stiskam najstnika, ki prehitro zapušča nagajivo otroštvo.
Ne samo telesne in psihične spremembe, tudi življenjski dogodki znotraj družine v tem času vnesejo v mladostnikov svet nemalo nemira, zato še bolj potrebuje starše, da ga vodijo skozi burna čustva, ki jih sam ne obvlada. Hitro menjavanje razpoloženj pa od staršev zahteva veliko razumevanja, da »zdržijo« poplavo jeze, besa, strahu, ki iz otroka kar bruha. In se nanje ne odzovejo prizadeto, užaljeno ali z razburjenim tonom. S tem ko otrokova čustva mirno sprejmejo, pokažejo mladostniku zrele načine spoprijemanja s problemi. Kar je seveda vse prej kot preprosto, saj se tudi starši v tem času srečujejo z lastnimi spremembami, z različnimi čustvenimi temami, kot je npr. lastno staranje, morda se poslavljajo od svojih ostarelih staršev. Mogoče t. i. kriza srednjih let kakega od staršev zaobide, a burnim čustvom, ki jih odraščajoči otrok prinaša v njihova življenja, se izogne le malokdo. In nič ni čudnega, če se starši čutijo nemočne ob otrokovih poskusih osamosvajanja, pa ne le zato, ker njihov otrok postavlja prednje kup zahtev po vztrajnosti, varnosti, ampak tudi zato, ker se morajo soočati sami s seboj.
KAKO BITI ODRASEL? Mladostnik prinaša očetu in materi močno čustveno sporočilo, naj tudi sama prevetrita svoj odnos in na novo razmislita o intimnih temah, npr. o strahu in pričakovanjih, ki jih gojita kot zakonca, saj kmalu ne bo več otroka, ki bi marsikatero neizrečeno napetost med obema od staršev čutil in jo skupaj s svojo vznemirjenostjo tudi izrazil. Ostala bosta sama, kot mož in žena, kot roditelja odraslemu otroku, in tudi sama kot partnerja potrebujeta zagotovilo, da bo z njima vse v redu. Starši naj bi torej otroku dajali tisto samozavest, ki omogoča oblikovanje »odrasle« identitete. Odgovarjati morajo na številna otrokova vprašanja, ki marsikdaj niso postavljena na glas. Ali tej družini pripadam? Kdo sem jaz kot ženska oz. kot moški? Starševsko gotovost in varnost pa zamajejo občutljive teme, povezane z izgubo in žalovanjem. Zato se morata tudi zakonca med seboj podpirati, sodelovati ter drug v drugem iskati tiste lastnosti, ki ju v starševstvu delajo mirna.
DOVOLITI POSEBNOST Otroci bodo s preizkušanjem meja oblikovali lastno podobo: s preglasno glasbo, najbolj nenavadnimi frizurami in uhani vsepovsod bodo v starših izzvali različne odgovore. Če se bodo starši odzvali z besom, grozo in prepovedjo, se utegne zgoditi, da se bo otrok z »neprimernim« vedenjem še bolj povezal in se ga oklenil. Če pa se starši zavejo, da so to le nedolžni poskusi odraščanja, in se izognejo pretirani reakciji, bo tudi mladostnik svojo identiteto kaj kmalu iskal v nečem drugem. V raztrganih hlačah in roza laseh ne tiči prav nič hudega. Naš mladostnik je le zmeden, izgubljen v tem svetu, ne ve, kdo je in komu pripada. Rad bi bil odrasel, pa ne ve, kako. Po eni strani bi se rad ločil od staršev, hkrati pa si od njih želi potrditve, priznanja in zaupanja. Mladostnik najbolj potrebuje starše prav v tem obdobju, čeprav bo skušal dokazati ravno nasprotno. »Ne potrebujem te, dušiš me, omejuješ me,« je pogosto le izraz strahu, ki ga najstnik ne zna predelati, zato s krutimi besedami išče pomoč, kako naj obvlada svojo viharno notranjost, vznemirjenost in neznano področje »odraslega« sveta, kamor zaletavo stopa. Mladostnik tega sicer nikoli ne bo priznal, a globoko v sebi si želi biti povezan z družino in družbo, jima pripadati in posnemati vrednote, ki so mu jih starši privzgojili. Želi si, da bi ga starši spodbujali in tudi zaščitili pred samim seboj in svetom, ki včasih obljublja več, kot lahko prenese. Vse to pa naj bi se zgodilo brez prevelikega vmešavanja v njegovo življenje, saj je potreba po zasebnosti v tem obdobju tako močna, da se marsikateremu od staršev zdi otrokov umik le prikrivanje težav, beg k vrstnikom pa jih navdaja s strahom.
BODITE USKLAJENI Čeprav bo najstnik nenehno dokazoval, da je samostojen, bo v sebi čutil ravno nasprotno. S tveganjem bo izzival starše zlasti tedaj, ko bo čutil, da jim je vseeno, kaj se dogaja z njim, da se ne potrudijo, da bi ga slišali. Posegel bo po skrajnih vedenjih, npr. po mamilih, prezgodnji spolnosti, kjer ne bo preizkušal le sebe, ampak tudi to, ali bodo starši vse to vzeli resno in ga omejili ali pa ga bodo prepustili dogajanju. Zato je pomembno, da starši skupaj vztrajajo pri postavljenih načelih, pravilih in mejah, saj bodo tako najstniku utrdili samozavest in pomagali razvijati odgovornost. Usklajenost med obema od staršev ustvarja varnost, ki jo mladostnik potrebuje. In čeprav ima vsak roditelj svoj pristop do otroka, morata v vzgojnih prijemih oba ostati enotna in skladna, saj bo najstnik naredil vse, da se bodo morebitne razpoke v njunem odnosu še povečale. Če so starši razklani med seboj, bodo otroci to izkoristili sebi v prid. Starši se bojijo, da se njihov adolescent ne bo znal upreti negativnim vplivom zunanjega sveta, in upajo, da bo najstništvo čim prej mimo. V pomoč so vam lahko naslednji predlogi: - Svojo skrb in ljubezen pokažite tako, da se iskreno zanimate za otroka, pa tudi bolj mirni boste, ko boste vedeli, kje je vaš mladostnik, s kom je in kdo od odraslih je odgovoren zanj (če je npr. dlje časa odsoten) ter kdaj pride domov. - Mladostnik potrebuje zaščitnike, zato bodite dosledni in vztrajni pri postavljanju meja, hkrati pa razumite mladostnika, da se še sam ne razume. Dovolite mu, da se uči iz lastnih napak. - Otrokovih agresivnih besed ne vzemite osebno. So le izraz nemoči, stiske in nepremišljenosti. Mladostnik vas ima rad in vas potrebuje, čeprav tega nikoli ne bo priznal. - Ne podcenjujte njegovih stisk. Mladostnik je zelo občutljiv, čuti se ogroženega in niti sam ne zna povedati, kaj hoče. Ne bojte se ga vprašati o njegovih strahovih, doživljanjih. - Prilagodite načine izkazovanja ljubezni mladostniku (npr. namesto objema napišite spodbudno sporočilo). Ne skoparite s pohvalo, poiščite priložnosti, da boste nanj ponosni, in mu to pokažite. Podcenjevanje, kritiziranje in nespoštovanje le spodkopavajo njegovo samopodobo in krepijo negotovost. - Pred otrokom morajo starši vedno delovati enotno in skladno. - Povejte mu, da ste mu na voljo, če vas bo potreboval, in mu resnično bodite. - Konflikti z mladostnikom so neizogibni, s pogovorom iščite rešitve. Otrok izgubi občutek varnosti, ko se starši z njim prepirajo. Raje pazljivo prisluhnite njegovim argumentom, vzemite resno njegova razmišljanja, stiske, strahove. Bodite iskreni. In predvsem mirni! - Opravičite se, ko je to potrebno. Spoštujte ga in mu to pokažite. - Tako popuščanje kot skrajna strogost sta škodljiva za otrokovo osamosvajanje. - Bodite prijateljski z njim, a ostanite starši, ki se ne prilizujejo, se ne trudijo ugajati in ne želijo biti podobni njegovim vrstnikom. |
|
| |||||||||||||||
