Otrok pred televizijskim ekranom
 

Piše: Marija Demšar, učiteljica razrednega pouka

Ni je oddaje po televiziji, zaradi katere bi zjutraj vstala pol ure prej, kot je nujno! Pa vprašajte otroke. Še tako ljubeče mamino prebujanje marsikaterega otroka ne bo tako učinkovito vrglo iz postelje kot naslovna pesem risanke. Televizija ima pač svojo moč.

Da gre staršem risanka v jutranjih urah od rahlo do močno na živce, jim ni zameriti. A tako pač velikokrat je. Seveda je najpametneje stvar zaustaviti, dokler je še čas, in otroka zamotiti s čim drugim, a če se dopoldne potem vsi otroci v vrtcu igrajo na to temo in se pogovarjajo o risanki, ki bo na sporedu tudi zvečer, smo lahko prepričani, da bo tudi naš otrok kaj kmalu izvedel, kdaj je kaj na sporedu. Morda pa bomo začeli razmišljati tudi o tem, ali ne bo nemara naš otrok izločen iz igre in dogajanja, če ne bo vedel, za kaj v teh maratonskih risankah gre.

DOGOVOR, KI VELJA ZA VSE

Vsekakor pa določen dogovor, kaj in koliko bomo gledali po televiziji, v družini mora obstajati. Ne nazadnje večina družin nima toliko televizorjev, kolikor je družinskih članov, zato naj se preko izbire, kaj in kdaj se bo gledalo, otrok uči tudi upoštevanja drugih.

Seveda pa tudi sami ne pretiravajmo z daljincem v roki pred televizorjem. Prav tako kot za otroke je tudi za odrasle pametno, da si vnaprej ogledamo spored in določimo oddaje, ki jih bomo gledali. Enako naredimo skupaj z otrokom tudi pri otroškem programu. Tako se bo tudi otrok učil izbirati dobre oddaje; pri tem pa tudi seštevajmo čas. Dveletni otroci naj bi televizijo gledali največ 5-8 minut na dan, triletni 15 minut, štiriletni in petletni pol ure, s tem da dva dni v tednu ne bi gledali televizije. Šestletni otroci naj bi bili pred televizijskim ekranom največ eno uro, sedem- in osemletni uro in pol, devet- in desetletni uro in 45 minut, enajstletni dve uri ter trinajst- do štirinajstletni 2 uri in pol ter en dan v tednu brez televizije.

Seveda je čas gledanja televizije (tako svojega kot otrokovega) težko spraviti v okvirčke. Odvisen je od marsičesa – od vremena, programa, počutja ... Toda okvirne meje si lahko postavimo. Pri vsem tem bodimo pozorni tudi nase, ne samo na otroka, saj vemo: zgledi vlečejo. Lahko se tudi dogovorimo, da ob sončnih dnevih ne gledamo televizije. Takrat gremo ven in se igramo. Sčasoma se bo otrok navadil na to in mu ne bo več prišlo na misel, da bi sredi sončnega popoldneva čepel pred televizijo.

LASTNE IZKUŠNJE, NE PA PASIVNO OPAZOVANJE

Starši se pogosto jezimo na televizijski program, toda zavedati bi se morali, da smo mi tisti, ki vzgajamo otroka, in ne ljudje na televiziji. Zadnja beseda pri izbiri programa naj bo beseda staršev. Tudi otroci ne morejo biti tisti, ki bodo odločali, kaj bo gledala cela družina, niti oni sami. Nasilni prizori, pa naj bodo v risankah, filmih ali poročilih, vzpodbujajo nasilje. Otroci, ki veliko gledajo televizijo, izgubljajo stik z realnostjo, saj ves čas pasivno opazujejo, kaj se dogaja nekomu drugemu.

Če je otrok predolgo pred televizijo, mu tudi zmanjka časa za druge dejavnosti, vemo pa, kako pomembna je zanj igra. Otrok naj bi svet, pravila v življenju in dogajanje spoznaval z lastnimi izkušnjami, ne pa preko televizije. Tudi na razvoj domišljije veliko bolj vpliva ustvarjalna igra kot pa pasivno spremljanje tistega, kar si je izmislil nekdo drug.

Ne pozabimo tudi, da je ob gledanju televizije odraslim povsem samoumevno, da je neki film posnet, otrok pa ga gleda, kot da se je to v resnici zgodilo. Poleg tega težko loči realnost od različnih filmskih trikov, zato je še kako pomemben pogovor, predvsem pa skrbna izbira programa.

Zelo zanimivo je tudi opazovati, kdaj se otrok spomni na televizijo. Navadno takrat, ko se ne dogaja nič bolj zabavnega, zanimivega, skratka nič, kar bi ga pritegnilo. Sčasoma mu to postane navada in niti ne razmišlja več, da bi se lotil česa drugega. Če takrat starši pridemo na dan s kakšno idejo, je po navadi že prepozno, saj ga ne bomo več prepričali. To storimo že prej, preden se otrok spomni na televizijo. Prav tako ne bomo dosegli kaj dosti, če bomo televizijo jezno ugašali, saj bo prepovedana stvar postala le še bolj privlačna. Navadimo otroka na to, da ko poteče dogovorjeni čas oziroma ko je konec oddaje, za katero smo se dogovorili, da jo bo gledal, sam izključi televizijo. Tako bo dobil občutek, da obvlada situacijo, in se bo laže držal dogovorov.

Pretirano gledanje televizije ima seveda tudi slab vpliv na zdravje. Ne samo da začnejo skeleti oči, tudi položaj telesa navadno ni primeren in povzroča ukrivljeno hrbtenico. Če pa se ob vsem tem vrstijo še najrazličnejši prigrizki brez vsakršnega nadzora, za otroka resnično ne naredimo nič dobrega, če ne posežemo vmes.

Televizijski sprejemnik nikakor ne sodi v otroško sobo, saj imajo tako starši veliko manj nadzora nad dogajanjem. Poskrbimo tudi, da je otrok med gledanjem televizije od sprejemnika oddaljen vsaj dva metra. Primerno je, da je takrat v sobi prižgana šibkejša luč. Po končanem gledanju naj se vsi člani družine navadijo, da sprejemnik izključijo. Tudi ko pridejo obiskovalci, ni primerno, da je televizija vključena, pa čeprav je nihče ne gleda.

Tudi na praznovanju otroškega rojstnega dne je zelo neprimerno, če otroci posedejo pred televizijo. Zakaj bi izpustili izvrstno priložnost za medsebojno druženje in igranje? Saj v današnjih časih tudi ni tako samoumevna!

KAJ PA DOBRE STRANI GLEDANJA TELEVIZIJE

Televizija pa nima samo slabih lastnosti, seveda kadar ne pretiravamo. Ne nazadnje ponuja tudi veliko koristnih informacij, znanja, idej, sliši se knjižni jezik. Navzočnost odraslih ob gledanju televizije je zelo koristna, saj lahko sproti kaj razložimo, komentiramo, vendar z občutkom. Če s svojimi komentarji ali celo napovedovanjem, kaj se bo zgodilo, pretiravamo, lahko pričakujemo, da si otrok naše družbe ob gledanju televizije ne bo pretirano želel. Če pa se bomo znali skupaj z njim nasmejati, mu prisluhniti in se kasneje pogovoriti, mu bo gotovo všeč, da ima ob sebi nekoga, s katerim si bo potem lahko delil občutke. Priznati si moramo, da nam včasih gledanje televizije prinese tudi prijetno sprostitev, zgodi se, da otrok zboli in je že naveličan vsega, pa če se še tako trudimo.

Dejstvo pa je, da otroci pred televizijo preživijo preveč časa, marsikdaj se ne znajo več igrati, zmanjkuje jim domišljije, idej za igro in ustvarjanje. Zato storimo vsaj toliko, da jih k temu ne vzpodbujamo, če ne gre ravno za zelo koristno poučno oddajo, in televizije ne uporabljamo za varuško.